Jedro

Pri kaznivem dejanju overitve lažne vsebine je zakonski znak spraviti v zmoto (uslužbence pristojnega organa) podan le, kadar organ ni bil dolžan raziskovati dejanskega stanja oziroma ni mogel preveriti ali oceniti (ne)resničnosti storilčevih navedb, upravni akt pa je sledil izključno navedbam storilca.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega A. A.

iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je spravil pristojni organ v zmoto in s tem dosegel, da je ta v javni knjigi potrdil kar koli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu, s tem, da je:

1.)v času od 1. 12. 2018 do 31. 7. 2019 na Upravni enoti ..., na naslovu ..., na prijavno tablico izpolnil in podpisal izjave, da je lastnik nepremičnine in soglaša s prijavo stalnih oziroma začasnih prebivališč za spodaj navedene osebe na naslovu ..., pri čemer pomeni stalno prebivališče v skladu s 3. točko 2. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, začasno prebivališče pa v skladu s 5. točko 2. člena ZPPreb-1 naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik začasno prebiva zaradi dela, šolanja, prestajanja kazni ali drugih razlogov, za nekatere izmed teh oseb pa je na podlagi pooblastil tudi sam uredil prijavo začasnih ali stalnih prebivališč, in sicer je podpisal:

a)izjave in soglasji s prijavo stalnega prebivališča za naslednje osebe:

-B. B. na podlagi izjave z dne 21. 5. 2019 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 21. 5. 2019,

-C. C. na podlagi izjave z dne 8. 1. 2019 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 8. 1. 2019,

-Č. Č. na podlagi izjave z dne 3. 1. 2019 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 3. 1. 2019,

-D. D. na podlagi izjave z dne 28. 12. 2018 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 28. 12. 2018,

-E. E. na podlagi izjave 3. 6. 2019 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 3. 6. 2019,

-F. F. na podlagi izjave z dne 27. 3. 2019 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 27. 3. 2019,

-G. G. na podlagi izjave z dne 3. 6. 2019 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 3. 6. 2019,

-H. H. na podlagi izjave z dne 3. 6. 2019 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 3. 6. 2019,

-I. I. na podlagi izjave z dne 27. 12. 2018 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 27. 12. 2018,

-J. J. na podlagi izjave z dne 6. 5. 2019 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 6. 5. 2019,

-K. K. na podlagi izjave z dne 19. 12. 2018 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 19. 12. 2018,

-L. L. na podlagi izjave z dne 19. 12. 2018 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 19. 12. 2018,

-M. M. na podlagi izjave z dne 22. 1. 2019 in je bila opravljena prijava prebivališča dne 22. 1. 2019,

b)izjave in soglasji s prijavo začasnega prebivališča za naslednje osebe:

-N. N. z veljavnostjo od 31. 7. 2019 do 18. 7. 2020, na podlagi izjave z dne 31. 7. 2019,

-O. O. z veljavnostjo od 13. 12. 2018 do 24. 4. 2020, na podlagi izjave z dne 13. 12. 2018,

-P. P. z veljavnostjo od 17. 12. 2018 do 20. 12. 2019, na podlagi izjave z dne 17. 12. 2018;

čeprav je vedel, da gre zgolj za fiktivne prijave ter njegove navedbe upravnemu organu niso resnične in da te osebe na navedenem naslovu ne bivajo in ne bodo bivale ter da nepremičnina na naslovu ..., v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na parc. št. 1856/2 k.o. ..., katere zemljiškoknjižni lastnik je družba R. d. o. o., katere ustanovitelj in zakoniti zastopnik je S. S., in glede na kapacitete ne dopušča bivanja tudi zgoraj navedenim osebam poleg še drugih prijavljenih oseb na tem naslovu, na katerem zgoraj navedene osebe dejansko niso prebivale in tudi niso nameravale prebivati,

na podlagi takšnih izjav S. S., s katerimi je lažno izkazoval, da osebe dejansko prebivajo na prijavljenem naslovu v Republiki Sloveniji, čeprav to ni bilo res, in ki so za zgoraj navedene osebe predstavljale dokazilo o pravici do prebivanja na naslovu ..., ter pogoj za prijavo prebivališča, pa so zaposleni na Upravni enoti ... opravili prijave stalnih in začasnih prebivališč in izdali potrdila o stalnih in začasnih prebivališčih, katera so izkazovala, da so te osebe dejansko prebivale in imele prijavljeno stalno oziroma začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, kar vse je bilo tudi zajeto v Registru stalnega prebivalstva, v katerem se skladno z 28., 30., 33., 34., 36. in 37. členom ZPPreb-1 vodijo, obdelujejo, hranijo in uporabljajo podatki o posameznikih zaradi spremljanja stanja in gibanja prebivalstva za potrebe državnih organov in drugih uporabnikov, ki te podatke potrebujejo za opravljanje predpisanih nalog ter zaradi izvajanja statističnih in drugih raziskovanj, za katere imajo zakonsko podlago;

2.)v času od 1. 9. 2017 do 31. 8. 2019 na Upravni enoti ..., na naslovu ..., omogočil prijavo začasnega ali stalnega prebivališča na naslovu ..., za osebe, ki niso imele namena bivati na tem naslovu, s tem, ko je podpisal izjave lastnika, da soglaša s prijavo začasnih oziroma stalnih prebivališč, v enem primeru pa je z osebo sklenil fiktivno najemno pogodbo ter v enem primeru podal ustno izjavo na upravni enoti, za nekatere izmed teh oseb pa je na podlagi pooblastil tudi sam uredil prijavo začasnih ali stalnih prebivališč, pri čemer pomeni stalno prebivališče v skladu s 3. točko 2. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, začasno prebivališče pa v skladu s 5. točko 2. člena ZPPreb-1 naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik začasno prebiva zaradi dela, šolanja, prestajanja kazni ali drugih razlogov, in sicer je podpisal:

a)izjave in soglasji s prijavo začasnega prebivališča za:

-Š. Š. dne 28. 6. 2019 in je ta oseba uredila prijavo začasnega prebivališča 28. 6. 2019 z veljavnostjo do 18. 10. 2020,

-T. T. dne 14. 5. 2019 in je A. A. na podlagi pooblastila z dne 11. 5. 2019 uredil prijavo začasnega prebivališča 14. 5. 2019 z veljavnostjo do 8. 10. 2020,

b)izjave in soglasji s prijavo stalnega prebivališča za:

-U. U. z izjavo dne 28. 1. 2019 in je A. A. na podlagi pooblastila z dne 28. 1. 2019 uredil prijavo stalnega prebivališča 28. 1. 2019,

-V. V. z izjavo 11. 3. 2019 in je A. A. uredil prijavo stalnega prebivališča 11. 3. 2019,

-Z. Z. z izjavo 29. 8. 2018 in je ta oseba uredila prijavo stalnega prebivališča 29. 8. 2018,

-Ž. Ž. z izjavo dne 29. 11. 2018 in je S. S. na podlagi pooblastila z dne 29. 11. 2018 uredil prijavo stalnega prebivališča 29. 11. 2018,

-A.B. z izjavo dne 25. 2. 2019 in je ta oseba uredila prijavo stalnega prebivališča 25. 2. 2019,

-A.C. z izjavo 6. 12. 2018 in je ta oseba uredila prijavo stalnega prebivališča 6. 12. 2018,

-A.Č. z izjavo 17. 5. 2019 in je ta oseba prijavila stalno prebivališče 17. 5. 2019,

-A.D. z izjavo 29. 4. 2019 in je ta oseba prijavila stalno prebivališče 29. 4. 2019,

-A.E. z izjavo 25. 4. 2018 in je A. A.prijavil stalno prebivališče 25. 4. 2018,

-A.F. z izjavo 5. 2. 2019 in je ta oseba uredila prijavo stalnega prebivališča 5. 2. 2019,

-A.G. z izjavo 20. 8. 2019 in je S.S. na podlagi pooblastila z dne 19. 8. 2019 uredil prijavo stalnega prebivališča 20. 8. 2019,

-A.H. z izjavo 6. 9. 2017 in je ta oseba uredila prijavo stalnega prebivališča 6. 9. 2017,

-A.I. z izjavo dne 25. 2. 2019 in je ta oseba 25. 2. 2019 uredila prijavo stalnega prebivališča,

čeprav je vedel, da gre zgolj za fiktivne prijave ter njegove navedbe upravnemu organu niso resnične in da te osebe na navedenem naslovu ne bivajo in ne bodo bivale ter da nepremičnina na naslovu ..., v naravi predstavlja starejšo stanovanjsko hišo na parc. št. 1174/11 k.o. ..., številka stavbe ..., in glede na kapacitete ne dopušča bivanja tudi tem osebam na tem naslovu poleg še drugih prijavljenih oseb, na katerem zgoraj navedene osebe tudi dejansko niso prebivale in tudi niso nameravale prebivati, in je vedel, da so prijave začasnega in stalnega prebivališča teh oseb na naslovu ..., lažne ter da je njegovo ravnanje pomenilo zavajanje uslužbencev upravne enote,

na podlagi takšnih izjav S. S., s katerimi je lažno izkazoval, da osebe dejansko prebivajo na prijavljenem naslovu v Republiki Sloveniji, čeprav to ni bilo res, in ki so za zgoraj navedene osebe predstavljale dokazilo o pravici prebivanja na naslovu ..., ter pogoj za prijavo prebivališča, pa so bili zaposleni na Upravni enoti ... spravljeni v zmoto in so opravili prijave začasnih in stalnih prebivališč ter izdali potrdila o začasnih in stalnih prebivališčih, katera so izkazovala, da so te osebe dejansko prebivale in imele prijavljeno stalno oziroma začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, kar vse je bilo tudi zajeto v Registru stalnega prebivalstva, v katerem se skladno z 28., 30., 33., 34., 36. in 37. členom ZPPreb-1 vodijo, obdelujejo, hranijo in uporabljajo podatki o posameznikih zaradi spremljanja stanja in gibanja prebivalstva za potrebe državnih organov in drugih uporabnikov, ki te podatke potrebujejo za opravljanje predpisanih nalog ter zaradi izvajanja statističnih in drugih raziskovanj, za katere imajo zakonsko podlago,

s čimer naj bi obdolženec izvršil pod točko 1.) šestnajst kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, pod točko 2.) pa petnajst kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1.

II.Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Celju pod točko I/1 izreka obdolženega S. S. spoznalo za krivega šestnajstih kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, pod točko I/2 izreka pa za krivega petnajstih kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Izreklo je pogojno obsodbo, v kateri je obdolžencu za vsako kaznivo dejanje določilo kazen en mesec zapora, nakar pa mu je določilo enotno kazen dve leti zapora s preizkusno dobo treh let. Odvzelo mu je protipravno premoženjsko korist v višini 5.650,00 EUR, tj. na način, da mora obdolženec ta znesek plačati v korist proračuna Republike Slovenije. Naložilo mu je v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, kot je uvodno navedel, zaradi kršitve kazenskega zakona, podrejeno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Primarno je predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da višje sodišče obdolženca oprosti vseh enaintridesetih očitkov storitev kaznivega dejanja, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Zagovornik utemeljeno uveljavlja, da sodba sodišča prve stopnje (strnjeno v točki 13 obrazložitve) vsebuje zmotne razloge o odločilnih dejstvih, pritožbeni preizkus pa je tako razkril, da je prvo sodišče zmotno dognalo relevantno dejansko stanje. Upoštevaje izsledke dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je namreč ob drugačni presoji že ugotovljenih dejstev treba izreči drugačno, tj. oprostilno sodbo, saj že v objektivnem pogledu ni bilo izkazano, da je obdolženec izpolnil zakonske znake očitanih mu kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena KZ-1.

5.V pritožbenem postopku niti ni vprašljivo, kar izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe, da je obdolženec v obdobju 1. 9. 2017 - 31. 8. 2019 na Upravni enoti ... podal izjave, da je lastnik nepremičnin na naslovih ... in ..., ter da soglaša s prijavo stalnih oziroma začasnih prebivališč na teh naslovih za skupno 31 oseb, navedenih v izreku sodbe. Sledeč sodbenim razlogom, ki niso decidirano izpodbijani, so bile vse prijave fiktivne, kar je obdolženec vedel, saj osebe na obeh naslovih niso bivale in tudi niso nameravale bivati ter so bile kapacitete na obeh naslovih v esenci premajhne za (so)bivanje vseh na naslovih prijavljenih oseb. Na podlagi takšnih izjav obdolženca naj bi bili zaposleni pri pristojnem organu spravljeni v zmoto in opravili prijave prebivališč ter izdali potrdila, kar vse je bilo zajeto v Registru stalnega prebivalstva kot javni knjigi.

6.Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča izhaja,1 da je za izvršitev kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 ključno, da je pristojni organ dolžan izdati javno listino (smiselno enako v javni knjigi potrditi določeno dejstvo, ki naj bi bilo dokaz v pravnem prometu) le na podlagi navedb storilca, ne da bi bil predpisan dokazni postopek, preveritev navedb ali ocena. Če je za izdajo akta pristojnega organa predpisan kakršen koli dokazni postopek, ocena ali torej preveritev navedb (!), predmetno kaznivo dejanje ne more biti podano. Vrhovno sodišče je v omenjenih zadevah judiciralo, da je zakonski znak "spraviti v zmoto" (uslužbence pristojnega organa) lahko podan, kadar pristojni organ ni bil dolžan raziskovati dejanskega stanja oziroma ni mogel preveriti ali oceniti (resničnosti) storilčevih navedb, pri čemer pride do potrditve določenih dejstev v javni knjigi izključno na podlagi storilčevih navedb. Odločilno v obravnavani zadevi je zatorej vprašanje, ali so bili zaposleni pri UE ... ne le upravičeni, ampak celo dolžni preveriti, ali izjave obdolženca o prijavi številnih prebivališč ustrezajo resničnosti oziroma realnim dejanskim okoliščinam. Če je temu tako, pristojni organ namreč že pojmovno ne more biti spravljen v zmoto, kar je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena KZ-1.

7.V času domnevne izvršitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj veljavni Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) je v prvem odstavku 22. člena določal, da če iz podatkov ali dokazov, predloženih ob prijavi stalnega prebivališča, ali podatkov, s katerimi razpolaga upravna enota (!), izhaja dvom o njihovi resničnosti, upravna enota uvede postopek preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča. Poleg taksativno naštetih razlogov za uvedbo postopka preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča po drugem odstavku 22. člena ZPPreb-1, je v 6. točki tega odstavka predpisana uvedba postopka v vseh primerih, ko upravna enota dvomi, ali posameznik na naslovu, ki ga prijavlja (oziroma zanj po pooblastilu lastnik nepremičnine), stalno prebiva. Če upravna enota ugotovi, da posameznik stalno ne prebiva na naslovu, ki ga prijavlja, po petem odstavku 22. člena ZPPreb-1 z odločbo zavrne prijavo stalnega prebivališča. Na podlagi 24. člena ZPPreb-1 pa se tudi za postopek preverjanja resničnosti prijave začasnega prebivališča smiselno uporabljajo določbe 22. člena tega zakona. To pomeni, da je (ne glede na sledeči vznik kriterija t. i. površinskih standardov) že v letih 2017 - 2019 gotovo obstajal mehanizem preverjanja (resničnosti) prijav tako stalnih kot začasnih prebivališč, predvideno ravnanje uslužbencev upravne enote v primerih pojava pomislekov v resničnost prijavnih podatkov pa je bilo navsezadnje predpisano celo z zakonom.

8.Že sodišče prve stopnje ni odreklo verodostojnosti delu obdolženčevega zagovora (točka 4 izpodbijane sodbe), da je bilo od leta 2006, odkar ima družbo R. d. o. o., prijav stalnih oziroma začasnih prebivališč okoli 1500. Nadalje je v sodbi (točke 16 - 18 obrazložitve) ugotovilo, da je imelo na naslovu ... na dan 29. 8. 2019 (tj. le mesec dni po domnevnem zaključku izvrševanja kaznivih dejanj pod tč. 1 izreka) prebivališče prijavljenih skupaj 26 oseb (29. 11. 2019 že 32 oseb), na naslovu ... pa na dan 4. 10. 2019 (dober mesec po domnevnem zaključku izvrševanja kaznivih dejanj pod tč. 2 izreka) skupaj kar 81 oseb (čeravno naj bi na tem naslovu hkrati moglo bivati največ petnajst ljudi). Upoštevajoč podatke GURS (točka 20 sodbe), v katere so imeli zaposleni upravne enote nedvomno vpogled, kot bo še pojasnjeno, se podatki o tolikšnem oziroma primerljivem številu prijavljenih oseb v vsega dveh stanovanjskih objektih kažejo že kot prima facie nenavadni in odstopajoči od normale ter gotovo predstavljajo resno podlago za dvom v resničnost še nadaljnjih nameravanih prijav prebivališč.

9.V takšno izhodišče je treba umestiti tudi izpovedbe zaslišanih prič, uslužbenk UE ... . Nekdanja vodja Referata za državljanstvo, matične zadeve, javni red in tujce A.J. je izpovedala, da uradna oseba v primeru, kadar želi prijavo določene osebe izvršiti lastnik na določenem naslovu, kjer je že prijavljeno večje število oseb, sproži postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča (torej po 22. in 24. členu ZPPreb-1). Pojasnila je, da pri tem uradna oseba pridobi dokazila od osebe, ki se prijavlja, vabi priče, opravi preverbe pri drugih organih (npr. CSD ali zavodu za zaposlovanje), lahko zaprosi tudi policijo za terensko preverko, skratka uradne osebe razpolagajo z vzvodi preverjanja resničnosti prijav. Priča je izrecno povedala, da se je v upravni enoti v obravnavanem obdobju (!) preverjalo, koliko oseb je prijavljenih na določenem naslovu, pri čemer so opozorila glede nekaterih naslovov prihajala tudi z Ministrstva za notranje zadeve. Uradna oseba (referent na okencu) je imela vpogled v število oseb, že prijavljenih na določenem naslovu. Povedala je celo, da naj bi uradne osebe na to, da je prijavljenih (pre)več oseb, opozarjale obdolženca, zato je večkrat prišlo do konfliktov, tudi s posredovanjem varnostnika. Vodja Oddelka za upravne notranje zadeve A.K. je povedala, da so skozi "večletne preglede" ugotovili, da je imel obdolženec oziroma družba R. d. o. o., na določenih naslovih prijavljeno večje število oseb, za katere so podvomili, če dejansko tam bivajo, kar je zaznalo tudi MNZ. Referenti so že ob vpogledu v register stalnega prebivalstva to videli, sicer pa se je priča izrazila, da "težko na 40 m2 biva 50 oseb" (koliko oseb je bivalo na kritičnih naslovih, je bilo nakazano v prejšnji točki te sodbe), iz evidenc GURS pa je razvidna kvadratura objekta. Kadar uradna oseba dvomi v resničnost prijave, lahko zahteva listine in opravi razgovor z osebo, ki se prijavlja. Tudi glede na tedanjo zakonodajo (glede na čas domnevnega izvrševanja kaznivih dejanj) so bile usmeritve ministrstva, da se preveri dejansko prebivališče (po ZPPreb-1). Obdolžencu je bilo večkrat v vseh teh letih pojasnjeno, da mora oseba dejansko bivati na prijavljenem naslovu. Na okencu naj bi bil vedno opozarjan tudi glede števila (prijavljenih) oseb in je kdaj še povzdignil glas, enkrat je prišlo celo do manjšega incidenta. Odgovor priče na vprašanje, tj. kako je možno, da so opravili toliko fiktivnih prijav, je izzvenel v prazno (da naj bi "zakonodaja to omogočala"), pri čemer je očitno, da ureditev ZPPreb-1 govori drugače. Referentka na okencu A.L., ki je izvedla večje število prijav (list. št. 180), je izpovedala, da je ob prijavi bivališča lahko videla število oseb na danem naslovu. Kadar je opazila, da je prijavljenih veliko oseb, naj bi bila obvestila pristojni oddelek in izpisala uradni zaznamek. O prevelikem številu naj bi se odločili na podlagi "navodil nadrejenih". Odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da je bilo na enem naslovu prijavljenih po 60 oseb, pa je tudi v slučaju te priče izzvenel v prazno ("z izjavo lastnika"). Druga referentka A.M. je izpovedala, da je v letih 2018 in 2019 ob prijavi stalnega ali začasnega bivališča imela dostop do števila oseb, ki jo že bile prijavljene na tem naslovu, v primeru prevelikega števila oseb pa so lahko sprožili postopek ugotavljanja dejanskega bivališča, kar je bilo v domeni drugih zaposlenih, pa tudi policije. Kadar je bilo zabeleženih več prijav, je osebo napotila do takratnega vodje. Tudi obdolžencu je bilo večkrat rečeno, da je na določenem naslovu veliko število prijav (po mnenju priče je "vsaj nenavadno", če je na 40 m2 prijavljenih 100 oseb). Obdolženec naj bi pričo z nesramnim in arogantnim "izsiljevanjem" prek okenca celo napeljeval k izvedbi fiktivne prijave ter se govor o "zmoti" pri zaposlenih kaže kot absurden.

10.Sodišče prve stopnje (točke 31 - 35 izpodbijane sodbe) je te izpovedbe zaslišanih prič, ki se kažejo kot ključne za posledično pravilno ugotovitev dejanskega stanja, povzelo selektivno in pri tem ni upoštevalo, da so zaposleni razpolagali s podatki o številu že prijavljenih oseb na določenem naslovu (oziroma jim je bil ta podatek dostopen), da je bilo v slučaju vzniklih dvomov po zakonu treba sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča, da so s pomisleki celo večkrat seznanjali obdolženca ter je zato v postopkih prihajalo do konfliktov. Le delno povzemanje izpovedb prič v tej smeri je zaznati v točkah 34 - 36 sodbe, vključno z omembo, da so priče A.J., A.K. in A.M. povedale, da je bil obdolženec večkrat opozorjen na to, da je že prijavljenih preveč oseb. Kljub temu pa je prvo sodišče v točki 13 razlogov, ki jih zagovornik v pritožbi upravičeno graja, zavzelo pravno naziranje, ki (očitno) izpovedbam prič (v povezavi z ureditvijo 22. in 24. člena ZPPreb-1) odreka vsako relevantno težo ter pomen. Razlogi v točki 13 so zato, kot je že bilo povedano, zmotni. Enako velja za razlogovanje v točki 43, tj. da so obdolženčeve izjave o bivanju oseb zaposlene na UE ... spravile v zmoto, da so ti opravili prijave stalnih in začasnih prebivališč ter izdali potrdila o prebivanju.

11.Sodišče prve stopnje se je (pravilno) izreklo, da zakon sicer predvideva izvedbo postopka preverjanja resničnosti prijave prebivališča tudi v primeru dvoma, ali posameznik na naslovu, ki ga prijavlja, prebiva (22. in 24. člen ZPPreb-1), nakar pa se je (zmotno) opredelilo, da navedeno zaključka o izpolnitvi vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena KZ-1 ne omaje. Iz izpovedb prič A.M., A.K. in A.J. so evidentno razvidni vzvodi in pooblastila, z uporabo katerih bi uradne osebe lahko ter tudi morale preverjati resničnost obdolženčevih navedb, ne glede na to, kateri oddelek upravne enote je bil za to pristojen, zato so nasprotni razlogi prvega sodišča tudi protispisni. Odločilno je, da se je ob obstoju podatkov o številu že prijavljenih oseb na obeh naslovih očitno porajal dvom v resničnost nameravanih prijav prebivališč, tj. čeravno takrat še niso bile določene "omejitve kvadrature" na prijavljeno osebo, kar sploh ni usodno. Prav na tem mestu pa nastopita tako možnost kot dolžnost preverjanja obdolženčevih navedb. Pritožbeno sodišče ne pristaja na konsekvenco, da se posameznika v kazenskem postopku obravnava po tem, ko uslužbenci upravne enote ob enormnem številu prijav prebivališč niso reagirali z izvedbo postopka po ZPPreb-1, najsi gre pri tem za malomarno ravnanje oziroma za kršitve dolžne profesionalne skrbnosti. Tudi če konkretna uradna oseba ni preverila podatkov, do katerih je imela nedvomno dostop, to obdolženca ne more obremenjevati. Glede na opozorila in konflikte z obdolžencem, ki je očitno več let prijavljal ekscesno število oseb, se prej nakazuje celo nasprotno, tj. da kljub zavedanju obstoja sumljivih okoliščin po 22. ter 24. členu ZPPreb-1 ustrezni postopki ugotavljanja dejanskega prebivališča v slučajih kaznivih dejanj, ki se obdolžencu sedaj očitajo, niso bili uvedeni, a bi morali biti, s čimer bi bile sporne prijave preprečene. Če pa upravni organ ni ravnal v skladu s svojimi zakonskimi pristojnostmi, tj. ker pač ni pokrenil postopkov preverjanja obdolženčevih navedb po 22. in 24. členu ZPPreb-1, po zaključku sodišča druge stopnje ne more biti govora o izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivih dejanj po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Na podlagi petega odstavka 22. člena ZPPreb-1 bi bilo inkriminirane prijave namreč mogoče (in treba) zavrniti ter do vpisov v Register stalnega prebivalstva kot javno knjigo niti ne bi moglo priti.

12.Zagovornik v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi brez prepričljivih in argumentiranih razlogov odstopilo od ustaljene sodne prakse, po kateri v primeru možnosti ter dolžnosti preverjanja izjav storilca ne more biti govora o spravljanju uradnih oseb pristojnega organa v zmoto. Ob tem se resda nakazuje, da je prvo sodišče sledilo razlogovanju Vrhovnega sodišča v zadevi XI Ips 40938/2010, a vendar sta tamkajšnja in tu obravnavana situacija neprimerljivi - medtem ko je šlo v citirani zadevi za enkratno vložitev prošenj za pridobitev dovoljenj za zaposlitev v RS, so zaposleni na UE ... v predmetni zadevi vendarle (po)dvomili v resničnost navedb obdolženca glede na poznavanje števila prijavljenih oseb ter kvadraturo obeh kritičnih objektov (točka 20 sodbe) oziroma bi vsaj morali podvomiti, zavedajoč se pri tem, da je šlo za kontinuirano večletno ravnanje. Kot že rečeno, ni usodnega pomena, če je šele pravilnik, izdan na podlagi novele ZPPreb-1 v letu 2021, uporabno površino na prijavljeno osebo omejil na 8 m2, zatorej sklicevanje na ta pravilnik kvečjemu predstavlja poskus razbremenitve uradnih oseb, ne pomeni pa obremenitve obdolženca.

13.Opustitev dolžne skrbnosti uradnih oseb se nakazuje še pri vprašanju lastništva. Medtem ko je v že opiso dejanj, opredeljenih pod tč. 1 izreka izpodbijane sodbe, zatrjevano, da je bila zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine na naslovu ... družba R. d. o. o., iz dognanih dejstev v dokaznem postopku velja enako tudi za zemljiškoknjižno lastništvo nepremičnine na naslovu ... A.J. je izpovedala, da prijavnih izjav ni dala prava oseba, saj obdolženec (kot fizična oseba) ni bil lastnik navedenih objektov. Lastništvo pa se preveri prek zemljiške knjige oziroma evidenc GURS. Zakoniti zastopnik družbe bi sicer res lahko opravil prijavo, vendar bi moral biti identificiran kot zakoniti zastopnik in vprašan, ali družba posluje z žigom. Na vprašanje, zakaj v kritičnih primerih ni bilo preverjeno, da je lastnik nepremičnin v resnici družba, priča ni podala odgovora. Tudi A.K. je povedala, da lahko v primeru, ko je lastnik objekta pravna oseba, prijavo završi zakoniti zastopnik ali prokurist, vendar ob predložitvi pooblastila, lastništvo pa se mora preveriti. Kljub temu obdolženčeve identitete niso preverjali, ker "že več let hodi na upravno enoto", navzlic temu pa so že podvomili v pristnost pooblastil tujcev, ki jih je prinašal. A.L. je izpovedala, da se v zemljiški knjigi ali v katastru preveri lastništvo nepremičnine; če gre za pravno osebo, pa v bazi Bizi, kdo je direktor. Če je lastnik pravna oseba, mora biti to iz prijavne izjave razvidno, od direktorja pa naj bi zahtevali celo žig. Niti ta priča ni znala pojasniti, kako je mogoče, da je v uvodu izjav, ki so v spisu, navedeno ime obdolženca (fizične osebe), nepremičnina pa je bila po evidencah v lastni pravne osebe. Tudi A.M. je izpovedala, da so lastništvo nepremičnin preverjali prek zemljiške knjige in evidenc GURS.

14.Povzete okoliščine izpostavlja tudi pritožnik, ko se upravičeno sprašuje, kako je mogoče, da so referenti upravne enote sprejeli prijave prebivališč od obdolženca kot fizične osebe, pri čemer je iz javnih evidenc nedvomno izhajalo, da sta oba objekta na naslovih ... in ... v lasti pravne osebe. Način prijave, kadar je prijavitelj pravna oseba, so zaslišane priče resda pojasnile, obdolžencu pa ni dokazano, kako je lahko spravil v zmoto uslužbence pristojnega organa, ki očitno niso sledili niti predpisanim pravilom ravnanja v primeru, ko je prijavitelj prebivališč zakoniti zastopnik pravne osebe. Da je lastništvo nepremičnine moč preveriti v podatkih zemljiške knjige in v evidencah GURS, najverjetneje ni treba posebej poudarjati. Čeprav drugotnega pomena, tudi okoliščine glede preverjanja oziroma nepreverjanja lastništva kritičnih nepremičnin dodatno utrjujejo sklep o izostanku preizkušanja obdolženčevih izjav v sferi zaposlenih na upravni enoti, tj. vsem predpisanim postopkom navkljub, v takih ugotovitvah pa ne more temeljiti pripisovanje kazenske odgovornosti obdolžencu za očitana mu kazniva dejanja.

15.Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi zagovornika ugodilo in v posledici drugačne presoje dognanih dejstev, pri čemer ni potrebna izvedba novih dokazov niti ponovitev že izvedenih dokazov (peti odstavek 392. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo na način, da je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za skupaj enaintridesetih očitanih mu kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 (točka I izreka). Znaki drugih morebitnih kaznivih dejanj iz opisa dejanj ne izhajajo. Do preostalih pritožbenih tez se zaradi brezpredmetnosti ni bilo več treba opredeljevati. Odločba o stroških tega kazenskega postopka pa temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP (točka II).

-------------------------------

1Sodbe VS RS I Ips 18035/2014 z dne 8. 11. 2018, I Ips 26654/2011-183 z dne 26. 5. 2016 in XI Ips 40938/2010-86 z dne 15. 6. 2010.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 253, 253/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.