Jedro

V obravnavanem primeru je višja državna tožilka pisanja tožnice z dne 15. 4. 2013, 8. 5. 2013 in 18. 6. 2013, ki jih je štela kot kazenske ovadbe, zavrgla, ker gre za kazniva dejanja, ki se ne preganjajo po uradni dolžnosti. Glede na 53. člen ZKP bi lahko tožnica po prejemu sklepa višje državne tožilke sama nadaljevala kazenski pregon zoper imenovana storilca in bi se kazenske ovadbe, če so bile pravočasno vložene, štele za pravočasno vložene zasebne tožbe.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 378/2013 z dne 18. 7. 2013 v delu, ki se nanaša na prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter kot oprostitev stroškov postopka v kazenskem postopku zoper obdolžena A.A. in B.B., v zvezi s sklepom ODT v Ljubljani z dne 28. 6. 2013 o zavrženju kazenskih ovadb tožnice z dne 15. 4. 2013, 8. 5. 2013 in 18. 6. 2013, odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 31. 1. 2013, večkrat dopolnjene, za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje kot oškodovanki kot tožilki, v kazenskem postopku zoper obdolžena A.A. in B.B., po sklepu ODT v Ljubljani o zavrženju kazenske ovadbe Kt/5402/2012/NH/dp z dne 28. 6. 2013, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka ugotavlja, da je iz navedenega sklepa ODT razvidno, da je okrožna (pravilno višja) državna tožilka zavrgla tožničine kazenske ovadbe zoper A.A. in B.B. zaradi kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B. Ocenjuje, da nadaljevanje kazenskega pregona tožnice kot oškodovanke zoper navedeni osebi ne bi bilo razumno in nima verjetnega izgleda za uspeh in se pri tem sklicuje na razloge, zaradi katerih je tožilka po preučitvi listinskega gradiva zavrgla kazensko ovadbo. Ugotavlja, da iz obrazložitve navedenega sklepa tožilke izhaja, da je tožnica v vseh primerih, ko je podala kazensko ovadbo zaradi uradno pregonljivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, le te podala po preteku trimesečnega roka, odkar je izvedela za dejanje in storilca, v nekaterih primerih pa je presodila, da je pri ovadbi oškodovanke šlo za zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B, takšno dejanje pa se preganja na zasebno tožbo in ne po uradni dolžnosti.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta ji A.A. in B.B. v obdobju od decembra 2012 do marca 2013 skoraj vsakodnevno grozila s fizičnim napadom in sta jo tudi fizično napadla, porivala, brcala ter jo zmerjala z grdimi in ponižujočimi besedami, zaradi česar se je morala začasno preseliti k svoji hčeri v ..., A.A. pa ji je tudi odtujil 305,60 EUR. Prepričana je, da je pravočasno vložila kazenske ovadbe, ker je šlo za nadaljevano kaznivo dejanje. Toženka pa tudi povsem zanemari element, naveden v 24. členu ZBPP, in sicer da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Navaja, da je zanjo zelo pomembno, da se bo lahko vrnila v stanovanje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba je delno utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila tožničina prošnja za dodelitev BPP zavrnjena zaradi neizpolnjevanja vsebinskega pogoja iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri presoji dodelitve BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica vlaga prošnjo za dodelitev BPP, da bi po tem, ko je višja državna tožilka iz razloga po prvem dostavku 161. člana Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom z dne 28. 6. 2013 zavrgla tožničine kazenske ovadbe zoper A.A. in B.B., v skladu z drugim odstavkom 60. člena ZKP sama začela kazenski pregon zoper imenovana.

Toženka je ocenila, da nadaljevanje kazenskega pregona zoper imenovana ne bi bilo razumno in nima verjetnega izgleda na uspeh. Pri tem se je v celoti sklicevala na razloge, navedene v obrazložitvi sklepa višje državne tožilke, po katerih je tožnica v nekaterih primerih podala kazenske ovadbe po preteku trimesečnega zakonskega roka, odkar je zvedela za dejanje in storilca, v primerih, ko je podala kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B pa gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo.

Po prvem odstavku 52. člena ZKP je treba za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog ali na zasebno tožbo, predlog podati oziroma zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca.

Glede na ugotovitve višje državne tožilke o prepoznosti vloženih kazenskih ovadb z dne 16. 11. 2012, 1. 3. 2013 in 11. 6. 2013 se sodišče strinja s presojo toženke, da tožnica v teh zadevah ni izpolnila pogoja iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP za dodelitev BPP za vložitev obtožnega predloga zoper navedena storilca.

Na drugačno odločitev ne more vplivati tožničino sklicevanje na nadaljevanost kaznivih dejanj, saj glede na prvi odstavek 54. člena KZ-1 stori nadaljevano kaznivo dejanje tisti, ki iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov istočasno ali zaporedoma stori ali poskusi storiti dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost. V obravnavani zadevi pa ne gre za dve ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ampak za več kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine (kazniva dejanja ogrožanja varnosti in groženj).

Ker morata biti pogoja iz prvega odstavka 24. člena ZBPP podana kumulativno, že odsotnost enega od njiju zadostuje za ugotovitev, da niso izpolnjeni pogoji za dodelitev BPP. Tožbeni ugovor, da bi morala toženka po tem, ko je presodila, da ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, presojati še pogoj iz druge alineje navedene določbe, zato ni utemeljen.

Tretji odstavek 53. člena ZKP med drugim določa, da če je oškodovanec podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo, se šteje ovadba ali predlog za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo.

V obravnavanem primeru je višja državna tožilka pisanja tožnice z dne 15. 4. 2013, 8. 5. 2013 in 18. 6. 2013, ki jih je štela kot kazenske ovadbe, zavrgla, ker gre za kazniva dejanja, ki se ne preganjajo po uradni dolžnosti.

Glede na citirani 53. člen ZKP bi lahko tožnica po prejemu sklepa višje državne tožilke sama nadaljevala kazenski pregon zoper imenovana storilca in bi se kazenske ovadbe, če so bile pravočasno vložene, štele za pravočasno vložene zasebne tožbe.

Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj ni izpolnjen vsebinski pogoj iz prve alineje 24. člena ZBPP tudi glede navedenih kazenskih ovadb, ki bi v primeru pravočasnosti vložitve lahko štele za pravočasno vložene zasebne tožbe, je v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Ker je sodišče presodilo, da je tožba delno utemeljena, je izpodbijano odločbo v navedenem delu odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponoven postopek. V preostalem delu je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.