Jedro

Ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova razlike med izplačanim 60 % nadomestilom plače za čas prisotnosti na delovnem mestu v času dežurstva in straže ter plačilom nadur za čas efektivnega dela, vse v obdobju od 7.6.1997 do meseca maja 2002 in iz naslova razlike obračunske osnove med delom poveljnika oddelka in poveljnika voda, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti delnih mesečnih zneskov dalje do plačila. Ugotovilo je, da tožnik ni bil nikoli razporejen na delo poveljnika voda ter v času dežurstva in straže ni opravljal svojega dela kot poveljnik oddelka. Za to delo, ki ga je opravljal osem ur, je prejemal plačo. Če je to delo opravljal več kot osem ur, je prejel dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Tudi določena opravila, opravljena med dežurstvom in stražo (ukrepanje v primeru izrednih ali nepredvidenih dogodkov), so se po Pravilniku o plačah in drugih prejemkih štela za delo preko polnega delovnega časa, druge ure v času dežurstva in straže (prisotnost oziroma pripravljenost in nadzor, oziroma posamezna opravila v okviru dežurstva in straže) pa so se obračunavale z nadomestilom v višini 60 % osnovne plače za redno delo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča, da pogoji za priznanje nadur oziroma dela preko polnega delovnega časa za čas opravljanja dežurstva in straže pri toženi stranki niso bili podani. Prav tako tožnik zaradi opravljanja posameznih zadev iz delokroga poveljnika voda zgolj na podlagi posamičnih ustnih ukazov ni bil upravičen do razlike plače po obračunski osnovi poveljnika voda.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se ni izrecno opredelilo do pritožbenih navedb, da tožena stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni prerekala temelja zahtevka za plačilo razlike plače do obračunske osnove del poveljnika voda, niti se ni opredelilo do navedb, da je tožnik v določenem obdobju dejansko opravljal vsa dela poveljnika voda in da v zvezi s tem s strani tožnika predlagani dokazi neutemeljeno niso bili izvedeni. Zatrjuje, da obstaja nasprotje med tem, kar navaja sodišče v razlogih sodbe o vsebini listin ter o izpovedbah v postopku in med samimi listinami, izpovedbami prič in zapisniki. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik poleg osem ur rednega dela preostali čas dežurstva in straže opravljal druge naloge dežurnega in poveljnika straže, ki pa jih ni štelo za dejansko oziroma efektivno delo. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišč, da je efektivno delo v času dežurstva in straže le aktivno ukrepanje ob izrednem in nepredvidenem dogodku. Opravila, ki jih je tožnik tudi po ugotovitvi sodišča opravljal v času dežurstva in straže, se ne morejo šteti kot pripravljenost na delo oziroma kot čakanje na delo in prav tako ne kot prosti čas oziroma počitek. Zato je ta opravila mogoče šteti le kot efektivno ali dejansko delo, ki se po določbi 3. odstavka 96. člena Zakona o obrambi šteje za delo v podaljšanem delovnem času.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V skladu z določbami 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. V skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti.

Sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni upoštevalo pritožbenih navedb, da tožena stranka ni pravočasno ugovarjala temelju zahtevka za plačilo razlike plače po obračunski osnovi delovnega mesta poveljnika voda in da sodišče neutemeljeno ni izvedlo dokazov o tem, da je tožnik v določenih obdobjih v celoti opravljal delo poveljnika voda. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ob sklicevanju na obračunske osnove, ki so bile upoštevane pri izplačilu tožnikove plače, v celoti prerekala tožbeni zahtevek, tako da je sodišče moralo odločati o njegovi utemeljenosti tako z vidika dejanskega stanja, kot z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Bistvena za pravilno pravno presojo zahtevka za plačilo razlike plače po obračunski osnovi poveljnika voda je bila ugotovitev, da tožnik na ta dela ni bil nikoli razporejen. V kakšnem deležu je tožnik občasno ta dela dejansko opravljal na podlagi posamičnih ustnih ukazov, za odločitev sodišča ni bilo bistveno.

V reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP v zvezi z deli v času dežurstva in straže ni podana. Sodišče je v skladu z izvedenimi dokazi ugotovilo, da je tožnik v času dežurstva in straže izven časa, v katerem je opravljal svoje redno delo poveljnika oddelka, poleg počitka in pripravljenosti opravljal tudi posamezna opravila v okviru nalog dežurnega oziroma poveljnika straže. Tak zaključek ne nasprotuje izvedenim dokazom in listinam v spisu, tako da se sodba da preizkusiti.

V 96. členu Zakona o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94, 44/97 in 87/97) je za delavce, ki poklicno opravljajo delo na obrambnem področju, predpisano, da morajo zaradi potreb službe po odločitvi nadrejenega opravljati tudi delo pod posebnimi delovnimi pogoji. Kot takšno poleg dela v podaljšanem delovnem času določa tudi dežurstvo ter pripravljenost na delo in bivanje v vojaški enoti ali v zavodu oziroma na drugem določenem mestu. Pri tem 3. odstavek določa, da se čas dejanskega dela med dežurstvom in pripravljenostjo na delo šteje za delo v podaljšanem delovnem času.

Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke, ki je veljal v spornem obdobju (z dne 30.7.1996 in kasnejšimi spremembami in dopolnitvami - prečiščeno besedilo v prilogi B2), je v 8. členu urejal dodatke in nadomestila za delo v posebnih pogojih dela. Za delo preko polnega delovnega časa je predvidel 30 % dodatek, za čas dežurstva in vsako uro obvezne prisotnosti na delovnem mestu pa 60 % nadomestilo. Pri tem se v skladu z 10. členom pravilnika delo preko polnega delovnega časa ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, prerazporeditvijo delovnega časa, uvajanjem izmenskega dela ali dela v deljenem delovnem času. Nadomestilo za čas dežurstva in za obvezno prisotnosti na delovnem mestu je bilo v 16. in 17. členu pravilnika vsebinsko izenačeno in opredeljeno kot plačilo za čas dežurstva in straže oziroma delo na terenu, ki presega ure, opravljene kot redna delovna obveznost in eventualne nadure. Pri tem se čas takšne obvezne prisotnosti na delovnem mestu ni štel kot redna delovna obveznost. Takšna ureditev ni bila v nasprotju z določbami 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je predvideval možnost prerazporeditve delovnega časa, pa tudi ne v nasprotju z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo. Ni torej v nasprotju z navedenimi direktivami, ki so za Republiko Slovenijo postale neposredno zavezujoče šele po 1. maju 2004, ureditev, po kateri v navedenih službah, glede na njihove specifične zahteve, obvezna prisotnost na delu ni del delovnega časa, s tem da se sicer delo in prisotnost na delu organizirata tako, da se zagotovi varnost in zdravje delavcev (3. odstavek 2. člena direktive 89/319/EGS). Takšno stališče je to sodišče med drugim zavzelo že v sodbi VIII Ips 79/2004 z dne 21.12.2004. Navedene določbe Pravilnika o plačah in drugih prejemkih glede dodatka za nadurno delo so bile v skladu z 2. točko 4. člena Evropske socialne listine (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/99) o priznavanju pravice do višjega plačila za nadurno delo. Hkrati je Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPNd - Ur. l. RS, št. 18/91 - 73/03), ki v tem delu velja tudi za delavce tožene stranke, v 3. alinei 2. točke 38. člena določila 30 % dodatek za nadurno delo, istočasno pa je v 3. odstavku te točke določila, da ima delavec za čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu pravico do 60 % nadomestila osnovne plače, skladno tej določbi pa je višino tovrstnega nadomestila določil tudi Pravilnik o plačah tožene stranke. Takšno znižano plačilo za dežurstvo oziroma prisotnost na delovnem mestu ni nezakonito, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I-321/02 (Ur. l. RS, št. 62/04).

Sodišče ni ugotovilo, da tožnik ne bi prejel ustreznega plačila za v okviru svojega rednega dela poveljnika oddelka dejansko opravljeno delo v rednem in podaljšanem delovnem času ter tega tožnik tudi ni zatrjeval. Glede na prikazano pravno ureditev pa je sodišče za čas prisotnosti na delu v času dežurstva in straže utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov nad 60 % nadomestilom tožnikove osnovne plače, kot je bilo tožniku obračunano in izplačevano. Pri tem ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa (3. odstavek 96. člena ZObr). Preostali čas dežurstva oziroma straže, ki lahko predstavlja tako opravljanje posameznih nalog s tega področja, kot čas pripravljenosti in počitka, pa se obračuna v višini 60 % nadomestila osnovne plače. Enako stališče je sodišče sprejelo že v sodbah VIII Ips 216/2005 in VIII Ips 221/2005 z dne 11.4.2006 ter VIII Ips 281/2005 z dne 10.10.2006. Glede na povedano v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.