Jedro

Sodišče, ki je splošno pristojno za eno od toženih strank, je lahko pristojno tudi za ostale tožene stranke, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj. Ključna je torej splošna pristojnost, tj. pristojnost po stalnem prebivališču (oziroma sedežu) ene od toženih strank, ne pa kakršnakoli (npr. posebna) pristojnost.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je mednarodno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi v razmerju proti prvo toženi stranki, ne pa tudi v razmerju proti drugo toženi stranki. Ugovoru pristojnosti slovenskega sodišča je delno ugodilo in tožbo v razmerju do drugo tožene stranke zavrglo.

2. Zoper sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta tožnik in prvo tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi in sklep v izpodbijanih delih spremeni, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik izpodbija II. (ter smiselno tudi III.) točko izreka sklepa in navaja, da je ena od alternativnih podlag pristojnosti po Uredbi (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba) opredeljena v 1. točki člena 8, ki določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici, v primeru, da je ena od več toženih oseb, lahko tožena tudi pred sodiščem kraja, ki je pristojno za eno od toženih strank, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati skupaj, da bi se s tem izognili nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. Med zahtevkoma zoper prvo in drugo toženo stranko obstoji takšna medsebojna zveza, da bi ju bilo smotrno in potrebno obravnavati skupaj. Na obstoj posebne pristojnosti po 1. točki člena 8 Uredbe v obravnavani zadevi kaže tudi kriterij preprečitve tveganja nezdružljivosti sodnih odločb. Oba zahtevka temeljita na istem historičnem dogodku in isti dejanski podlagi. Prav tako se prvo in drugo toženi stranki očitajo iste kršitve. Oba zahtevka je zato treba obravnavati skupaj, saj se tako lahko izognemo nezdružljivosti oziroma neskladnosti sodnih odločb, do katerih lahko pride v ločenih obravnavah pred različnimi sodišči. 4. Prvo tožena stranka izpodbija I. točko izreka sklepa in opozarja, da v konkretnem primeru, čeprav gre za prometno nesrečo, ne gre za uveljavljanje odškodnine iz naslova avtomobilske odgovornosti, pač pa iz naslova zavarovanja civilne odgovornosti oziroma splošne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločitev o mednarodni pristojnosti opreti na določbo 2. točke člena 7 Uredbe, ki določa, da je v zadevah v zvezi z delikti in kvazidelikti pristojno sodišče, kjer je prišlo ali bi lahko prišlo do škodnega dogodka. Odločitev je neutemeljeno oprlo na določbo 965. člena Zakona o obveznim odnosima (ZOO)1, ki določa možnost neposredne tožbe. Ta odločitev je glede na pomanjkanje relevantnih tožbenih navedb in dokazov zmotna, najmanj pa preuranjena. Sodišče prve stopnje bi se moralo spustiti v presojo konkretnega zavarovalnega razmerja, česar pa ni storilo in o tem sklep tudi nima nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje tudi spregleda, da 965. člen ZOO omejuje neposredno tožbo zoper zavarovalnico na vsoto, za katero odgovarja zavarovalnica. Tožnik v tej zvezi tudi ni predložil relevantnih listin. Listina v tujem jeziku in določba 965. člena ZOO v konkretnem primeru ne dajeta podlage za zaključek o dovoljeni neposredni tožbi in mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča. Sodišče prve stopnje bi ob izkazani predpostavki neposredne tožbe lahko pristojnost presojalo kvečjemu po členu 12 Uredbe. Vendar tudi uporaba tega člena v konkretnem primeru vodi v zaključek, da slovensko sodišče ni pristojno.

5. Tožnik na vročeno pritožbo prvo tožene stranke ni odgovoril, medtem ko prvo in drugo tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je kot voznik motornega kolesa utrpel 16. 6. 2017 na Hrvaškem. Povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode primarno terja od prvo in drugo tožene stranke kot solidarnih dolžnikov2, s podrednim zahtevkom pa uveljavlja plačilo nepremoženjske škode od tretje tožene stranke3. Tožbo z obema zahtevkoma je tožnik vložil pred slovenskim sodiščem. Prvo in drugo toženi stranki, ki sta tuji pravni osebi s sedežema na Hrvaškem, sta ugovarjali mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča in zatrjevali, da je v zadevi podana pristojnost hrvaškega sodišča. 8. Obstoj pristojnosti je procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Sodišče zato po prejemu tožbe po uradni dolžnosti in na podlagi tožbenih navedb in sodišču znanih dejstev preveri, ali in v kakšnem obsegu je pristojno za obravnavo zadeve (17. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker so pravdne stranke entitete različnih držav članic EU, je utemeljeno stališče v izpodbijanem sklepu, da se za določitev pristojnosti sodišča uporabljajo določbe Uredbe. Odločitev o delni (ne)pristojnosti slovenskega sodišča temelji na pravilni ugotovitvi, da se mednarodna pristojnost v primeru nepogodbene odškodninske odgovornosti določa po členu 4 oziroma 7 Uredbe4, medtem ko se pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanjem presoja po določbah oddelka 3 Uredbe (členi 10 do 16)5. **O tožnikovi pritožbi:**

9. Po 1. točki člena 8 Uredbe je lahko oseba s stalnim prebivališčem (oziroma sedežem) v državi članici, ki je ena od več toženih strank, tožena tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od toženi strank stalno prebivališče (oziroma sedež), če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognili tveganju nezdružljivosti sodnih odločb, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. Navedena določba tako predvideva posebno pristojnost v primerih, ko je toženih več oseb, pri čemer kot navezno okoliščino določa stalno prebivališče (oziroma sedež) ene od toženih strank. Dodatno mora biti izpolnjen tudi pogoj medsebojne tesne povezanosti tožbenih zahtevkov.

10. Tožnikovo sklicevanje na 1. točko člena 8 Uredbe ni utemeljeno, saj z njeno uporabo ne more doseči, da bi bilo slovensko sodišče pristojno za odločanje v razmerju do prvo in drugo tožene stranke. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici (tj. drugo tožena stranka), v primeru, da je ena od več toženih oseb, tožena tudi pred sodiščem kraja, ki je pristojno za eno od toženih strank (tj. slovensko sodišče, ki je pristojno za prvo toženo stranko). Kot navedeno, je navezna okoliščina po 1. točki člena 8 Uredbe stalno prebivališče ene od toženih strank. Povedano drugače: sodišče, ki je splošno pristojno za eno od toženih strank, je lahko pristojno tudi za ostale tožene stranke, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj. Ključna je torej splošna pristojnost, tj. pristojnost po stalnem prebivališču (oziroma sedežu) ene od toženih strank, ne pa kakršnakoli (npr. posebna) pristojnost. 11. Ker imata v obravnavanem primeru obe toženi stranki, ki sta zajeti s tožnikovim primarnim zahtevkom, sedež na Hrvaškem, pristojnosti slovenskega sodišča z uporabo navedene določbe ni mogoče vzpostaviti. Glede na navedeno je presojanje pogoja tesne povezanosti tožbenih zahtevkov brezpredmetno.

**O pritožbi prvo tožene stranke:**

12. Tožnik s primarnim tožbenim zahtevkom res uveljavlja odškodnino iz zavarovanja civilne odgovornosti oziroma splošne odškodninske odgovornosti, vendar je sodišče prve stopnje pristojnost v razmerju do prvo tožene stranke pravilno presojalo po določilu drugega odstavka člena 13 v zvezi s točko b) prvega odstavka člena 11 Uredbe. Prvo tožena stranka je namreč zavarovalnica, zato zanjo veljajo določbe oddelka 3 Uredbe, ki ureja posebne pristojnosti v situacijah, povezanih z zavarovanji in oškodovanci. Oškodovanec ima tako možnost, da pred sodiščem v kraju, kjer ima stalno prebivališče, vloži tožbo neposredno zoper zavarovalnico, če je taka neposredna tožba dopustna. Da je neposredna tožba zoper zavarovalnico po hrvaškem pravu, ki se uporablja v predmetni zadevi, dopustna, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo na podlagi 965. člena ZOO.

13. Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje 965. člena ZOO ne bi smelo uporabiti, ker za to ni imelo podlage v podanih trditvah in dokazih, niti se ni spustilo v presojo konkretnega zavarovalnega razmerja. Uporaba navedene določbe hrvaškega prava je bila v konkretnem primeru potrebna izključno za presojo izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku člena 13 Uredbe, torej za odločitev, ali je v razmerju do prvo tožene stranke podana pristojnost slovenskega sodišča. Slednje je procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Ali je ta podana, lahko sodišče ugotovi kadarkoli med postopkom in ni vezano le na trditve in dokaze v tožbi. Dokler vprašanje pristojnosti ni razrešeno, se sodišče prve stopnje v vsebinsko (meritorno) presojo zadeve ne more in ne sme spustiti. Na tej stopnji postopka je zato irelevantno, katere listine in v kakšni obliki je predložil tožnik, kot tudi vprašanje limita odgovornosti. Gre za ugovore, s katerimi se bo sodišče prve stopnje ukvarjalo ob meritornem odločanju o tožbenem zahtevku.

14. Prvo tožena stranka nasprotuje pristojnosti slovenskega sodišča tudi s sklicevanjem na člen 12 Uredbe. Ta glede zavarovanja odgovornosti ali zavarovanja nepremičnin določa, da je zavarovalnica lahko tožena tudi pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka. V obravnavanem primeru bi to pomenilo pristojnost hrvaškega sodišča, vendar ob tem ne gre spregledati, da je izbira kraja za vložitev tožbe prepuščena tožniku. Drugi odstavek člena 13 v zvezi s členoma 11 in 12 Uredbe oškodovancu (tj. tožniku) omogoča, da neposredno tožbo zoper zavarovalnico vloži pred sodiščem države članice, v kateri ima sedež zavarovalnica, ali pred sodiščem v kraju, kjer ima oškodovanec stalno prebivališče, ali pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Za odločanje o zadevi bo/je pristojno sodišče tistega izmed naštetih krajev, v katerem bo/je tožnik vložil neposredno tožbo.

15. Glede na navedeno so tako pritožbeni očitki tožnika kot prvo tožene stranke neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sklep v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Ker tožnik in prvo tožena stranka s svojima pritožbama nista uspela, nista upravičena do pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prvo in drugo tožena stranka z odgovorom na pritožbo nista prispevali k odločanju na pritožbeni ravni in naj po načelu potrebnosti sami trpita stroške v zvezi z njim (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Narodne novine, št. 35/05, 41/08, 125/11, 78/15, 29/18. 2 Drugo tožena stranka je upravljavec državne ceste, na kateri se je zgodila prometna nesreča, pri prvo toženi stranki pa ima zavarovano splošno civilno odgovornost. 3 Tožnik ima pri tretje toženi stranki sklenjeno polico AO+ zavarovanja. 4 Člen 4 Uredbe ureja splošno pristojnost glede na toženčevo stalno prebivališče oziroma sedež, člen 7 Uredbe pa v zvezi s (kvazi)delikti predvideva pristojnost glede na kraj škodnega dogodka. 5 Po drugem odstavku člena 13 v zvezi s točko b) prvega odstavka člena 11 Uredbe lahko oškodovanec toži zavarovalnico tudi v državi svojega stalnega prebivališča, če je po pravu, ki se uporabi v zadevi, dopustna direktna tožba zoper zavarovalnico.