Jedro

Novinarji morajo biti pri izvrševanju pravice do obveščenosti ljudi, v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, odgovorni in skrbeti za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost, saj interesa javnosti za objavo neresničnih informacij ni. Če sodišče ugotovi, da je novinar vedoma in namerno zapisal neresnične žaljive trditve o drugi osebi oziroma da je pri tem ravnal hudo malomarno (brezbrižno), mu je mogoče očitati celo zlorabo pravice do svobode izražanja.

Pritožbeni očitek, da je naložitev več civilnopravnih sankcij (objava sodbe, javno opravičilo in plačilo denarne odškodnine) nesorazmerna, ni utemeljen, saj ima oškodovanec pravico do izbire vrste pravnega varstva in do kumulacije več zahtevkov.

Pogoj za izrek denarne odškodnine zaradi posega v osebnostno pravico tožnika je, da je imel poseg za posledico telesne, duševne bolečine ali strah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v I. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 3.700 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2017 zavrne (prisojena odškodnina se torej zniža s 7.000 EUR na 3.300 EUR), v III. točki izreka pa tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je zoper toženko vložil tožbo1, s katero vtožuje plačilo denarne odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime ter zahteva objavo uvoda in izreka sodbe ter opravičilo. V tožbi je navedel, da je novinar toženke na spletni strani www.x.si objavil dva članka, v katerih je navedeno neresnično dejstvo, da je tožnik bivši sodelavec službe državne varnosti (SDV), česar pa avtor članka, za katerega odgovarja toženka na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ), namenoma ali iz malomarnosti ni preveril, čeprav bi to zlahka storil, in je ravnal protipravno.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 7.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2017 (I. točka izreka) in 1.258,53 EUR pravdnih stroškov ter na lastne stroške na spletni strani www.x.si in v časnikih A, B in C zagotovi objavo uvoda in izreka sodbe ter objavi javno opravičilo za neresnične in žaljive zapise v zvezi s poročanjem v člankih "1" ter "2", in sicer glede neresničnih navedb, da je bil A. A. agent Službe državne varnosti (II. točka izreka).

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga razveljavitev zamudne sodbe in “zavrnitev tožbe“ ali vsaj vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v trditveni podlagi ni bilo podlage za zaključek, da je avtor članka B. B. delavec tožene stranke oziroma njene pravne prednice. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti tehtanje med ustavnima pravicama tožnika do časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja. Pri tehtanju je neutemeljeno dalo prednost pravici tožnika. Svojo odločitev je utemeljilo z dejstvom, da je trditev, da je bil tožnik agent SDV, neresnična, novinar pa tega ni preveril niti ni imel kakršnih koli razlogov, da verjame v resničnost sporočenih dejstev. Presoja sodišča v zvezi s tem ni bila celovita, saj ni upoštevalo dejstva, ki ga je navedel tožnik v tožbi - da je novinar svoje zapise opiral na pisanje medijev, ki so po tem, ko se je B. B. pogovarjal s tožnikom, objavili nove in podrobnejše podatke o sodelovanju tožnika s SDV, ki jih tožnik ni zanikal. Navedbe v članku torej niso bile brez kakršne koli podlage. Novinar je imel utemeljene razloge za to, da je verjel v resničnost zapisanega, in je ravnal v dobri veri. V članku z 20. 12. 2016 novinar ni brezpogojno trdil, da je tožnik sodelavec SDV, temveč je povzel dejstvo, da so nekateri mediji objavili nove in tudi podrobnejše informacije o domnevnem tožnikovem sodelovanju z nekdanjo SDV. Da to ni res, tožnik v tožbi ni zatrjeval. Toženka se ne strinja z zaključkom, da je protipravna celotna vsebina člankov. Sodišče je toženki naložilo več civilnopravnih sankcij, poleg plačila odškodnine tudi javno objavo sodbe in opravičilo, kar je prekomerno. Poleg tega je bilo toženki naloženo, da se opraviči in objavi sodbo ne zgolj na spletni strani www.x.si temveč še v treh časnikih, kar je prav tako prekomerno. Za takšno odločitev ni nobene podlage in je odločitev v tem delu povsem neobrazložena, saj sporna članka v navedenih časnikih sploh nista bila objavljena. Prisojena odškodnina je previsoka.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Svoboda govora ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje novinarske svobode eden izmed temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes po informiranju javnosti2, kakršna je obravnavana tema nedvomno bila. Vendar ugotovitve o velikem pomenu novinarskega dela in vloge novinarjev v družbi ne pomenijo, da svoboda izražanja novinarja ni z ničemer omejena. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enakovrednimi pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. To velja tudi za pravico do svobode izražanja. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja v kolizijo s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Objava neresničnih dejstev sama po sebi v okviru svobode izražanja ni varovana, ker oblikovanje mnenj na podlagi tovrstnih informacij nikoli ne more biti v javnem interesu. Vendar bi bilo od medijev prestrogo zahtevati posredovanje le absolutno resničnih informacij, terja se prizadevanje za posredovanje resničnih informacij. Zahteva torej se, da pri uresničevanju pomembne družbene vloge novinarji spoštujejo določene obveznosti in ravnajo odgovorno. Tako se presoja, ali so pri izvrševanju svobode izražanja ravnali v dobri veri, z namenom javnosti posredovati točne in zanesljive informacije, ter v skladu z etičnimi načeli novinarstva.3 Novinarji morajo biti pri izvrševanju pravice do obveščenosti ljudi, v zvezi s katero delujejo kot predstavniki javnosti, odgovorni in skrbeti za resničnost informacij, za njihovo jasnost in nedvoumnost, saj interesa javnosti za objavo neresničnih informacij ni.4 Če sodišče ugotovi, da je novinar vedoma in namerno zapisal neresnične žaljive trditve o drugi osebi oziroma da je pri tem ravnal hudo malomarno (brezbrižno), mu je mogoče očitati celo zlorabo pravice do svobode izražanja.5

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožba nesklepčna, ker tožnik ni navedel, da je avtor članka novinar B. B. delavec toženke oziroma njene pravne prednice. Tožnik se v tožbi ni skliceval zgolj na določbo 147. člena OZ, kot nepopolno povzema pritožnica, temveč je tudi navedel, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja pravna oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, zaradi česar je toženka za škodo odgovorna.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporna članka vsebujeta dejstva (da je bil toženec bivši sodelavec SDV) ter vrednostne sodbe (negativna nastrojenost avtorja člankov nasproti tožniku ter k njegovemu imenovanju za veleposlanika, ker naj bi bil slednji sodelavec SDV, imenovanje z izrazom oportunist). V času objave omenjenih člankov je potekalo odločanje o tem, kdo bo novi slovenski veleposlanik v ZDA. Kljub temu da je tožnik novinarju v sms sporočilu in telefonskem pogovoru zanikal sodelovanje v SDV, je ta v članku objavil neresničen podatek, da je bil tožnik sodelavec SDV. Ker iz neprerekanih tožbenih trditev tudi izhaja, da novinar resničnosti objavljenega podatka o tožniku ni preveril, kar bi brez težav naredil, do njega pa se je negativno vrednostno opredeljeval, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kršil novinarski kodeks. Slednji mu namreč nalaga dolžnost preveriti resničnost zbranih informacij. Prav tako novinar ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost objavljenega podatka, saj je tožnik članstvo v SDV dvakrat zanikal, pri Slovenski varnostni agenciji pa bi novinar lahko na enostaven način preveril resničnost zapisanega, a tega ni naredil. 9. Ne drži pritožbena navedba, da je imel novinar podlago za svoje pisanje, ker je tožnik v tožbi navedel, da je novinar svoje zapise opiral na pisanja medijev, ki so po tem, ko se je novinar pogovarjal s tožnikom, objavili nove in podrobnejše podatke o sodelovanju tožnika s SDV. Tožnik je v tožbi trdil (in takšne trditve, ker toženka na tožbo ni odgovorila, veljajo za resnične), da je avtorju članka povedal, da ni bil sodelavec SDV, prav tako pa je navedel, da toženka, ki se je v članku sklicevala na objave v drugih medijih, ni niti navedla, kateri drugi mediji naj bi pisali o tožniku. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da že iz tožbenih trditev izhaja, da je imel novinar utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega podatka o sodelovanju s SDV. Novinar toženke zato ni ravnal v dobri veri, kot zmotno meni pritožnica. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da iz člankov izhaja zgolj pogojna navedba, da je bil tožnik agent SDV.

10. Zaradi razžalitve časti in dobrega imena ima oškodovanec na voljo več različnih oblik sodnega varstva (odškodninsko po 134., 178. in 179. členu OZ, kazenskopravno varstvo in zahtevek na objavo popravka in odgovora po Zakonu o medijih). Po stališčih teorije in sodne prakse ima oškodovanec pravico do izbire vrste pravnega varstva in do kumulacije več zahtevkov. Pritožbeni očitek, da je naložitev več civilnopravnih sankcij (objava sodbe, javno opravičilo in plačilo denarne odškodnine) nesorazmerna, zato ni utemeljen. Kot izhaja iz 178. člena OZ, lahko sodišče, če gre za kršitev osebnostne pravice, odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve navedlo razloge, zakaj je odredilo objavo izreka sodbe in javnega opravičila (ker bo to pripomoglo k odpravi posledic nedopustnega ravnanja, za katerega odgovarja toženka), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba o slednjem nima razlogov in da preizkus sodbe v tem delu ni mogoč.

11. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je zaradi odreditve objave izreka sodbe in javnega opravičila odpadla pravna podlaga za izrek denarne odškodnine zaradi protipravnega posega v tožnikovo čast in dobro ime. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, se navedene sankcije med seboj ne izključujejo. Pogoj za izrek denarne odškodnine zaradi posega v osebnostno pravico tožnika je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, da je imel poseg za posledico telesne, duševne bolečine ali strah. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz neprerekanih tožbenih trditev izhaja, da je tožnik zaradi protipravnega ravnanja avtorja članka trpel duševne bolečine, podrobno opisane v 21. točki obrazložitve izpodbijane zamudne sodbe, je prisoja denarne odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice tožnika tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljena.

12. Utemeljeno pa pritožnik graja višino prisojene odškodnine. Avtor člankov je za tožnika navedel, da je bivši sodelavec SDV in oportunist, kar je bilo objavljeno na elektronskem mediju, zaradi česar je bil tožnik, kot izhaja iz neprerekanih tožbenih navedb, dlje časa prizadet, nespečen, užaljen, počutil se je ponižanega, prizadet je bil njegov duševni mir, v okviru zaslišanja kot kandidata za veleposlanika ZDA se je moral zagovarjati in pojasnjevati, da ni bil sodelavec SDV. Glede na pretrpljene duševne bolečine tožnika pa je po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v višini 6,1 neto plač v času sojenja previsoka. Upoštevaje zgoraj opisane individualne okoliščine ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti odškodnine pravična denarna odškodnina znaša 3.300 EUR, kar v času sojenja predstavlja približno tri neto plače. Zadeva VS RS II Dor 197/2017 (oziroma VSL I Cp 3219/2016), ki jo je izpostavilo sodišče prve stopnje, z obravnavano zadevo ni primerljiva, ker gre za hujši primer, kjer je šlo za večje število posegov v čast in dobro ime oškodovanke (najmanj deset v časovnem obdobju od 12. 3. 2010 do 20. 8. 2010), posegom v čast in dobro ime oškodovanke pa je oškodovalec dodajal še neresnične izjave o njenem intimnem življenju. V primeru II Ips 111/2002 je bil oškodovanec v članku označen kot „komunistična zver,“ „pri civilni zaščiti skriti komunisti,“ „brezvestneži,“ „civilna zaščita ni rezervna politična vojska ali milica.“ V tem primeru, ki je prav tako hujši od obravnavanega, je bila tožniku prisojena odškodnina v višini štirih povprečnih neto plač v času sojenja. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina v višini treh neto plač v času sojenja, skupaj z ostalima izrečenima sankcijama, pravična in ustrezno umeščena v sodni prakso.

13. Ker je pritožba toženke delno utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ji je višje sodišče na podlagi 358. člen ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 3.300 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo 3.700 EUR pa zavrnilo.

14. Delna sprememba je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Po delni spremembi je tožnik v celoti uspel z zahtevkoma za objavo sodbe in javnega opravičila ter delno z zahtevkom za plačilo denarne odškodnine (manj kot s polovico). Toženka pa je delno uspela s pritožbo - v delu, ki se je nanašal na višino denarne odškodnine, medtem ko s pritožbo zoper objavo sodbe in javnega opravičila ni uspela. Upoštevaje opisano je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenega postopka.

15. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Na katero tožena stranka ni pravočasno odgovorila, njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je bil pravnomočno zavrnjen. 2 Prim. sodba VSL I Cp 1630/2017 in druge. 3 Sodba VSRS II Ips 61/2017. 4 Sodba VS RS II Ips 179/1998. 5 Odločba US RS Up-366/16.