Jedro

Da je na dan uveljavitve ZLNDL (to je 25. 7. 1997) sporna nepremičnina bila v družbeni lastnini, na kateri je pravico uporabe imela Občina R.. Občina R. je tako na podlagi prvega odstavka 5. člena ZLNDL na spornem zemljišču pridobila na izviren način lastninsko pravico že ob sami uveljavitvi ZLNDL, to je 25. 7. 1997.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica parc. št. x (stavbišče v izmeri 1556 m2 in stavba v izmeri 172 m2), k.o. Sp. S..

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti za 2.372,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti za 966,00 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopno sodišče zaradi neizkazanosti aktivne legitimacije zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je lastnica parc. št. x, stavbišče v izmeri 1.556 m2 in stavba v izmeri 172 m2, k.o. Sp. S.. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.021,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka „iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)“. V pritožbi navaja, da je tožena stranka kljub odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 549/2009 z dne 18. 4. 2013, na sporni premičnini pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. V kolikor pa lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobila na podlagi priposestvovanja je lastninsko pravico na nepremičnini pridobila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL), ki je stopil v veljavo dne 25. 7. 1997. V navedenem obdobju je na sporni nepremičnini, ki je bila v družbeni lasti, pravico uporabe imela Občina R., ki pa je pravna prednica Občine S., to je tožeče stranke v predmetni zadevi. Da je temu tako, izhaja na podlagi iz samega Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Ur. l. RS, št. 60/1994), iz katerega je razvidno, da je območje naselja Sp. S. spadalo pod Občino R.. Na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Ur. l. RS, št. 56/1998), ki je pričel veljati 8. 8. 1998, pa je bila ustanovljena Občina S. kot samostojna občina, pri čemer ni sporno, da sporna nepremičnina leži na območju občine S. (v samem naselju Sp. S.). Že iz navedenega razloga je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, na kakšni podlagi naj bi prešla sporna nepremičnina v njeno last. Zraven tega ob neobstoju sporazuma, na podlagi katerega si občine ob delitvi razdelijo premoženje (med premoženje spadajo tudi nepremičnine), že na podlagi samega Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) nepremičnine pripadejo tisti lokalni skupnosti, na kateri nepremičnina leži. Navedena sporna nepremičnina je tako že na podlagi ZLS prešla v last občine, v kateri leži. Zraven tega pa tožena stranka nikoli ni prerekala aktivne legitimacije tožeče stranke in tako tudi iz tega vidika ne more biti sporna njena aktivna legitimacija. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 549/2009 z dne 18. 4. 2013 razveljavilo sodbo prvostopnega in drugostopnega sodišča, s katero je prvostopno sodišče ugodilo zahtevku tožeče stranke na pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini s priposestvovanjem, pritožbeno sodišče pa je tako odločitev prvostopnega sodišča potrdilo. V razlogih sklepa je zavzelo stališče, da toženca nista mogla pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo, ker vsaj od leta 1980 dalje nista bila dobroverna. Tožeča stranka pa na sporni nepremičnini tudi ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ker je nepremičnina bila v družbeni lastnini. Dejstvo, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, izključuje možnost priposestvovanja tega zemljišča, pri čemer predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini tudi ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. Zahtevek tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice bi lahko bil utemeljen le v primeru, če bi ji lastninska pravica pripadla na podlagi zakona, na podlagi katerega se je to zemljišče olastninilo. Izhajajoč iz takšnega stališča je revizijsko sodišče prvostopnemu sodišču dalo napotilo, da bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali je lahko zahtevek tožnice utemeljen na podlagi predpisov o lastninjenju, saj je ostalo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno. Strankam pa bo sodišče v novem sojenju moralo omogočiti, da se o novem materialnopravnem izhodišču izjavijo in tudi ustrezno dopolnijo dejanske navedbe.

6. Po takšnem napotilu je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 8. 2013 (po prejemu revizijske odločbe) na sodišče vložila pripravljalno vlogo, v kateri je zatrjevala, da je sporna nepremičnina že več kot 50 let v družbeni lasti, ker sta zakonca W. navedeno nepremičnino prodala oziroma podarila takratni lokalni skupnosti, ki pa je lahko na nepremičnem premoženju imela samo pravico uporabe. V letu 1997, ko je stopil v veljavo ZLNDL, je tako navedena nepremičnina bila v družbeni lastnini, na kateri pa je imela pravico uporabe Občina R., to je pravna prednica Občine S.. Tako pa je že na podlagi določbe 5. člena ZLNDL sporno nepremičnino v letu 1997 olastninila Občina R.. Lastninsko pravico na sporni nepremičnini, ki je v letu 1997 prestavljala družbeno premoženje, je tako na podlagi samega zakona pridobila Občina R..

7. Pritožba ima prav, da navedene trditve tožeče stranke o pravnem nasledstvu in o obstoju družbene lastnine na sporni nepremičnini v letu 1997 na ime Občine R. predstavljajo zadostno trditveno in dokazno podlago za presojo o aktivni legitimaciji tožeče stranke O zahtevku, s katerim kot pravna naslednica Občine R. uveljavlja pridobitev lastninske pravice na sporni premičnini na podlagi določbe prvega odstavka 5. člena(1) ZLNDL. Za izkaz aktivne legitimacije tožeče stranke namreč že zadostuje zatrjevanje, da je tožeča stranka pravna naslednica Občine R.. Pravno nasledstvo je namreč izkazano že na podlagi samega Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Ur. l. RS, št. 56/1998), iz katerega izhaja, da je bila Občina S. ustanovljena kot samostojna občina in to na območju, ki je poprej spadalo v območje Občine R.. Sporna nepremičnina pa leži v naselju Sp. S., ki pa že na podlagi samega zakona spada v območje Občine S.. Da pa je v letu 1997, ko je stopil v veljavo ZLNDL, pravico uporabe na sporni nepremičnini imela Občina R., pa tudi izhaja že iz samega Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Ur. l. RS, št. 60/1994), ker je sporna nepremičnina ležala na območju Občine R.. Po določbi 51.c člena ZLS namreč velja pravna domneva, da v kolikor občine ob razdružitvi ne razdelijo premoženja sporazumno, se šteje, da nepremičnine pripadejo tisti občini, na območju katere ležijo. Da pa bi bil sklenjen kakšen sporazum ob oziroma po ustanovitvi Občine R. glede sporne nepremičnine, pa pravdne stranke ne zatrjujejo. Sicer pa tak sporazum ni bil mogoč, ker na sporni nepremičnin ni bila vpisana družbena lastnina in kot taka ni mogla biti predmet delitve med preoblikovanimi občinami. To pa pomeni, da je v danem primeru že na podlagi navedenih zakonov izkazana aktivna legitimacija tožeče stranke, obstoju le te pa tožena stranka tekom pravde tudi ni ugovarjala. Nasproten zaključek prvostopnega sodišča je materialnopravno zmoten.

8. Prvostopno sodišče pravilno na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje prič J. H., M.P., M.W., S. R. in J. U. ter vpogledalo v dopis Skupščine Občine M. - evidence družbene lastnine z dne 25. 9. 1969) zaključuje, da sta zakonca W. sporno parcelo že leta 1952 odtujila (prodala oziroma podarila) za potrebe šole, in da je na navedeni parceli nato bila zgrajena šola. Sporna nepremičnina se je od takrat dalje obravnavala kot družbena lastnina, ker so bili pravni predniki tožnice upravno politične teritorialne enote, ki na nepremičnini niso mogli pridobiti lastninske pravice. Res je, da družbena lastnina na spornem zemljišču ni bila vpisana v zemljiški knjigi, kar pa ob dejstvu, da vpis družbene lastnine ni konstitutiven, za odločitev o obstoju družbene lastnine ni pomembno.

9. To pa pomeni, da je na dan uveljavitve ZLNDL (to je 25. 7. 1997) sporna nepremičnina bila v družbeni lastnini, na kateri je pravico uporabe imela Občina R.. Občina R. je tako na podlagi prvega odstavka 5. člena ZLNDL na spornem zemljišču pridobila na izviren način lastninsko pravico že ob sami uveljavitvi ZLNDL, to je 25. 7. 1997. Sporno zemljišče pa je ob preoblikovanju občin bilo na podlagi že citiranih določb Zakona o ustanovitvi občin in ZLS preneseno na tožečo stranko kot pravno naslednico Občine R..

10. Do drugačne odločitve tudi ne privede dejstvo, da sta s prodajno pogodbe zakonca W. že leta 1977 kot vknjižena zemljiškoknjižna lastnika sporno nepremičnino prodala tožencem. Z navedenim pravnim poslom sta namreč zakonca W. dejansko prodala tujo stvar, nepremičnino v družbeni lasti, na kateri je pravico uporabe imela Občina R.. Na podlagi navedenega pravnega posla pa tožena stranka po pravilih zaupanja v zemljiško knjigo tudi ni mogla pridobiti lastninske pravice, ker ob sklenitvi zavezovalnega pravnega posla toženca nista mogla biti v dobri veri. Nepremičnina je namreč predstavljala šolsko zgradbo s pripadajočim stavbnim zemljiščem, za kar sta oba toženca dobro vedela in že ob povprečni skrbnosti ter s tem povezano raziskovalno dolžnostjo sta lahko vedela, da sporna nepremičnina ne more biti predmet prodaje med fizičnima osebama. Tako pa ne obstaja dobrovernost tožencev kot kupcev in s tem povezana pridobitev lastninske pravice na tuji stvari na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo.

11. Tožeča stranka je v pravdi uspela in zato ji je tožena stranka dolžna povrniti za 2.372,00 EUR utemeljeno priglašenih pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

12. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).

13. Tožeča stranka je s pritožbo uspela in zato ji je tožena stranka dolžna povrniti za 966,00 EUR utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov.

Op. št. (1) : Nepremičnine, na kateri ima pravico uporabe občina ali mesto, postanejo lastnina preoblikovane občine ali mesta.