Jedro

Ugovorni postopek je vedno nujno kontradiktoren, kršitev določbe o vročanju ugovora v odgovor pa zato pomeni absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravice predlagateljev, da odgovorijo na ugovorne navedbe, ni mogoče nadomeščati z možnostjo, da bi tak odgovor dali v pritožbi.

Za razliko od zavarovalnih začasnih odredb, katerih namen je zavarovati kasnejšo uveljavitev terjatve, o kateri teče spor, je namen regulacijskih začasnih odredb začasna ureditev spornega pravnega razmerja. To sicer ne pomeni, da ni treba, da sta vsebina začasne odredbe in terjatev povezani, a ne v smislu zavarovanja uveljavitve terjatve, temveč gre za presojo, ali predlagana začasna ureditev spornega razmerja še ostaja v mejah zahtevka oziroma konkretne terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje v tem postopku odloča o predlogu za ugotovitev pripadajočega zemljišča po določilih Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1). V teku postopka je na predlog pritožnikov 22. 7. 2020 izdalo začasno odredbo (red. št. 337), s katero je drugemu nasprotnemu udeležencu prepovedalo vsakršno ravnanje, ki bi imelo za posledico kakršnekoli spremembe na nepremičnini parc. št. 312, k. o. 0000 X, zlasti gradnjo, pripravljalna dela, odkopavanje in vsako drugo ravnanje, s katerim bi se spremenilo stanje te nepremičnine, in sicer za čas, dokler se ta postopek pravnomočno ne zaključi. Prva nasprotna udeleženka ter drugi nasprotni udeleženec sta zoper izdano začasno odredbo vložila ugovora, ki jima je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo.

2. Predlagatelji začasne odredbe zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo. Sodišču prve stopnje najprej očitajo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je o ugovoru odločilo, ne da bi ga pred tem vročilo v odgovor predlagateljem. Ti zato na ugovora niso imeli možnosti odgovoriti. V zvezi z vročanjem ugovora opozarjajo na 57. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Da je bila kršitev storjena, potrjuje tudi sodna praksa (VSL I Cp 2133/2017).

Menijo, da je sklep tudi sicer nepravilen, saj ne drži, da predlagane začasne odredbe v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ni mogoče izdati. V nadaljevanju povzemajo odločbe višjih sodišč v podobnih primerih (VSL II Cp 2674/2012, I Cp 1789/2018, I Cp 2397/2019, I Cp 646/2010, II Cp 1332/2013, II Cp 2941/2014 in II Cp 3097/2011). V teh zadevah je sodišče izvajanje gradbenih posegov ocenilo kot ravnanje, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve (to je ugotovitev pripadajočega zemljišča) onemogočena ali vsaj močno otežena, predlagateljem pa bi nastala tudi težko nadomestljiva škoda.

Sodišče pri odločitvi tudi ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97, v kateri je Ustavno sodišče pojasnilo, da je začasna odredba sicer sredstvo zavarovanja terjatve, vendar pa se njen pomen ne izčrpa le v zagotovitvi kasnejše izvršbe. Dopustne so tudi začasne odredbe zaradi preprečitve nasilja ali nenadomestljive škode. Terjatev lahko ogrožajo tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo ostalo brez pomena. Te začasne odredbe pridejo v poštev tudi pri ugotovitveni in oblikovalni tožbi. Pravnomočna odločba v korist pritožnikov bi pomenila, da se lahko v zemljiško knjigo vpišejo kot lastniki, s tem pa bi nasprotni udeleženki izgubili pravico graditi oziroma na parceli karkoli spreminjati. Začasna odredba torej varuje to, kar bi predlagatelji v primeru uspeha v tem postopku dosegli s sodno odločbo. Vsebina začasne odredbe je tudi skladna s 3. točko 273. člena ZIZ.

3. Na pritožbo sta odgovorili obe nasprotni udeleženki. Menita, da je pritožba neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker ZIZ v poglavju o začasnih odredbah ne določa pravil o pravnih sredstvih, se zanje uporabljajo splošne določbe iz prvega dela, smiselno pa tudi določbe iz drugega dela ZIZ. Ob upoštevanju teh določb lahko dolžnik zoper sklep, s katerim je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, vloži ugovor (glej 9. člen ZIZ). V kolikor je ugovor obrazložen (smiselna uporaba drugega odstavka 53. člena ZIZ) in dopusten, ga sodišče vroči v odgovor upniku in ga opozori na pravne posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ (smiselna uporaba 57. člena ZIZ).

6. Ob upoštevanju teh določb je torej ugovorni postopek vedno nujno kontradiktoren, kršitev določbe o vročanju ugovora v odgovor, pa bo zato pomenila ne le relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ampak tudi absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako je tudi stališče sodne prakse.1

7. Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da je do take absolutne bistvene kršitve postopka prišlo tudi v obravnavani zadevi. Iz podatkov spisa, to je odredbe na list. št. 1586 ter k njej pripetega prikaza vsebine pošiljk, izhaja, da je sodišče prve stopnje (obrazložen) ugovor, ki je bil vložen s strani prve nasprotne udeleženke, in (obrazložen) ugovor, ki je bil vložen s strani drugega nasprotnega udeleženca, pritožnikom vročilo šele skupaj s sklepom, s katerim jima je ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo. Očitek, da se pritožniki o ugovornih navedbah pred izpodbijano odločitvijo niso mogli izjaviti, je zato utemeljen.

8. Pritožbeno sodišče ob tem, glede na navedbe drugega nasprotnega udeleženca v odgovoru na pritožbo, dodaja, da pravice predlagateljev, da odgovorijo na ugovorne navedbe, ni mogoče nadomeščati z možnostjo, da bi tak odgovor dali v pritožbi. Najprej zato, ker bi morali biti pred vročanjem v odgovor opozorjeni na posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ (smiselna uporaba 57. člena ZIZ), potem pa tudi zato, ker o ugovoru vedno odloča sodišče prve stopnje, ki mora biti pred odločitvijo s stanjem stvari v celoti seznanjeno. Ker je bila v konkretnem primeru storjena absolutna bistvena kršitev postopka, pa tudi ni relevantno, ali bi ta kršitev lahko imela vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

9. Pritožbeno sodišče je zato že iz tega razloga pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), 3. členom ZVEtL-1 in 15. členom ZIZ razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ker so predlagatelji oba ugovora že prejeli, naj jim sodišče v ponovljenem postopku določi le še 8-dnevni rok za odgovor in jih opozori na pravne posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ. Po prejemu odgovora oziroma po preteku roka, pa naj o ugovorih ponovno odloči. 10. Ne glede na razlog za razveljavitev odločbe pa pritožbeno sodišče zaradi usmeritve za nadaljnje delo dodaja, da načelno sicer soglaša s stališčem, da se z začasno odredbo lahko zavaruje le terjatev, ki je predmet sodnega postopka. Vendar pa je pri tem potrebno narediti ločnico med zavarovalno začasno odredbo in regulacijsko začasno odredbo. Namen ene in druge namreč ni enak. Za razliko od zavarovalnih začasnih odredb, katerih namen je zavarovati kasnejšo uveljavitev terjatve, o kateri teče spor, je namen regulacijskih začasnih odredb začasna ureditev spornega pravnega razmerja.2 To sicer ne pomeni, da ni potrebno, da sta vsebina začasne odredbe in terjatev povezani, a ne v smislu zavarovanja uveljavitve terjatve, ampak gre za presojo, ali predlagana začasna ureditev spornega razmerja še ostaja v mejah zahtevka oziroma konkretne terjatve.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da predlagana začasna odredba, v kolikor jo presojamo kot zavarovalno, pogoja povezanosti ne izpolnjuje. To izhaja že iz ugotovitve, da dela oziroma posegi, ki jih predlagatelji želijo preprečiti, na uveljavitev njihove terjatve (to je na ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča in kasnejši vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo) ne bodo imela nobenega vpliva. Uveljavitev terjatve ne bo ne onemogočena ne otežena. Drugače pa glede povezanosti velja, če začasno odredbo presojamo kot regulacijsko začasno odredbo. Kot je bilo že poudarjeno, je njen namen začasna ureditev spornega razmerja. V konkretnem primeru bi imela predlagana začasna odredba, če bi ji sodišče ugodilo, za posledico, da bo dejansko stanje na nepremičnini, za katero trdijo, da spada v sklop pripadajočih zemljišč, v času njene veljavnosti, ostalo nespremenjeno. Za tako zavarovanje pa ni mogoče trditi, da presega to, kar predlagatelji v tem postopku uveljavljajo. Kot pravilno poudarjajo v pritožbi, jim bo uspeh v tem postopku dal tudi možnost, da kot lastniki prepovejo vsakršne posege v svojo nepremičnino. Ker gre za upravičenje, izhajajoče iz lastninske pravice, vsebina začasne odredbe in njen učinek brez dvoma ostajata v mejah tega, kar predlagatelji v tem postopku zahtevajo. Tudi sodna praksa (tudi ta, ki jo v pritožbi navajajo pritožniki) te povezave doslej ni problematizirala. Vse navedeno bo sodišče prve stopnje, ko bo o ugovorih ponovno odločalo, moralo upoštevati.

1 Glej odločbe VSL II Cp 1758/2016, II Cp 3409/2011, I Cp 2133/2017 in druge. 2 Kot je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi Up-275/97, terjatve ne ogroža le nevarnost, da odločitve ne bo mogoče izvršiti, pač pa tudi ravnanja, zaradi katerih bi sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena.