Jedro

Tožnica ni predložila upravnega akta, ki bi bil dokončen in se tudi v sami vsebini tožbe in njeni dopolnitvi na takšen akt ni sklicevala, iz listin upravnega spisa pa izhaja, da je poskušala to pravno pot zaradi varstva svojih zdravstvenih pravic izkoristiti po določbah ZPacP. Ker tožnica navedene pravne poti po določbah ZPacP ni uporabila, je sodišče njeno tožbo kot nedopustno zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je vložila pri naslovnem sodišču dne 26. 7. 2010 tožbo v skladu s sklepom Komisije RS za varstvo pacientovih pravic, številka 021-41/2010/7, v kateri navaja zdravstvene težave in poslabšanje zdravstvenega stanja, ki naj bi ji nastalo dne 11. 8. 2009 z posegom A.A. dr. med., ko ji je v notranjosti korena z vnaprej pripravljenim, paličasto oblikovanim pripomočkom in ustreznim „kladivcem“ poškodoval notranjost nosu v prostorih klinike za ORL in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana. V nadaljevanju našteva težave, ki jih je zaradi tega imela in se sklicuje na kršitev 3. člena Zakona o pacientovih pravicah (Uradni list RS, številka 15/08) in na 11. člen, kršitve pravice do kakovostne, primerne in varne zdravstvene oskrbe ter pravice do obveščenosti in sodelovanja po 20. členu Zakona o pacientovih pravicah. Navaja, da je dr. B.B. sprejela zastopanje njenih pravic dne 31. 8. 2009, to je v 30. dnevnem roku po 59. členu zakona, vendar ni delovala po splošnih postopkovnih načelih (49. člen). Iskala je dodatno pojasnilo pri predstojniku izvajalcev, pri čemer pa ni ravnala v skladu z tožničinim bolezenskim stanjem in znaki. V dopisu z dne 21. 9. 2009 jo je pozvala, da se v roku 15 dni opredeli do možnega nadaljevanja postopka. Čeprav ji je opredelitev poslala s priporočenim pismom, v nadaljevanju ni bila dosegljiva. Tudi dr. C.C., ki naj bi jo nadomeščala, ni delovala v korist tožnice. V nadaljevanju navaja, kdo vse oziroma katere ustanove so bile o takšnem delovanju in napakah obveščene. Zgolj zaradi posega je imela težave z vidom in v nadaljevanju navaja preglede in kdaj jih je opravila. Predlaga, da sodišče razsodi tako, da bo dobila dostop do varne in kakovostne zdravstvene oskrbe, pojasnilo o vrsti poškodbe nosa 11. 8. 2009, o možnem zdravljenju poškodbe in verjetnih posledicah, pojasnilo za hitro propadanje vida in pomoč za zaustavitev propadanja vida ter invalidski dodatek ali mesečno rento v višini 390 EUR.

Sodišče je tožnico dne 27. 8. 2010 pozvalo, da tožbo dopolni. Tožnica je tožbo dopolnila z določno navedbo kršitve ustavnih določb in sicer 33. člena Ustave RS, ki določa osebno dostojanstvo in varnost, kar ji je bilo kršeno z naklepnim in škodljivim dejanjem specializanta A.A. dr. med., ki ji je z naklepno poškodoval koren nosu in posledično mrežnico v očeh ter v nadaljevanju navaja kakšne posledice trpi zaradi teh protizakonitih posegov. S tem je kršeno načelo varnosti in varstva pacientovih pravic po 3. členu Zakona o pacientovih pravicah. Navaja priložene izvide očesnih pregledov v decembru in januarju 2009 in 2010, vse je posledica udarcev po korenu nosu. Kršena je ustavna določba 2. člena Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država, ta kršitev je dokumentirana s pisnimi materiali več državnih organov, ki so prejemali tožničine vloge, prijave, pritožbe in pooblastila in nanjo odgovarjali, pri tem pa niso delovali v skladu z zakonskimi zanjo določenimi določili. V nadaljevanju navaja tri postopke, ki so že navedeni v tožbi ter o tem, kdo vse je bil o takšnem nepravilnem postopanju obveščen. Kršena je tudi določba 51. člena Ustave RS, ki daje pravico do zdravstvenega varstva. Na podlagi opisanega je dokazano, da tožnica od 11. 8. 2009 nima dostopa do zdravstvene oskrbe, ne dobi pojasnila o vrsti poškodbe nosa, o možnem zdravljenju poškodbe in verjetnih posledicah poškodbe, ne dobi pojasnila za hitro propadanje vida in nobene pomoči za zaustavitev propadanja vida. Ponovno predlaga, da sodišče odloči tako, kot je že navedla v tožbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo primarno ugovarja pasivni legitimaciji, ker UKC Ljubljana ne ustreza definiciji toženca iz petega odstavka 17. člena ZUS-1. Tožena stranka je Javni zdravstveni zavod, ki ne izdaja upravnih aktov, s katerimi bi bili postopki odločanja končani. Prav tako ni državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil, proti katerim odločitvam in dejanjem se zagotavlja sodno varstvo v upravnem sporu. Tožnica pri toženi stranki ni vložila zahteve za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic v skladu z določili Zakona o pacientovih pravicah ter v nadaljevanju navaja ves postopek dopisovanja med zastopnico pacientovih pravic, zavodom, posameznimi, za to pristojnimi uradnimi osebami, ter o tem da je obvestilo o pacientovih možnih načinih za vložitev pritožbe, izobešeno na Polikliniki dne 11. 8. 2009 ter na spletni strani UKC Ljubljana. O postopku bi se tožnica lahko pozanimala na spletni strani UKC Ljubljana, objavljen je tudi Pravilnik o postopku za reševanje pritožb in zahtev za prvo obravnavo kršitev pacientovih pravic, tako so nepravilne tožničine navedbe, da ji ni bila omogočena vložitev zahteve za prvo obravnavo kršitve pacientovih pravic. Tožnica je zamudila rok za vložitev te zahteve pri toženi stranki, zato tudi o njeni zahtevi za drugo obravnavo ni odločala Komisija RS za varstvo pacientovih pravic, ker je šele potem dopustno sodno varstvo. Navaja še, da je bila dne 11. 8. 2009 na običajnem pregledu nosu, za kar pa ni potrebno pisnega soglasja, ponovno je bila pregledana 15. 9. 2009, in ker tam ni bila s pregledom zadovoljna, jo je pregledal predstojnik in se s tožnico pogovoril. Tudi po tem pregledu ni bilo ugotovljenih bolezenskih sprememb v nosni votlini, predstojnik ji je pojasnil, da operacija ni potrebna in jo naročil na ponovni pregled 1. 12. 2009, ki se ga tožnica ni udeležila in ni opravičila svojega izostanka. Obvezna je bila tudi obravnava na očesni kliniki, kot je razvidno iz pojasnila in priložene zdravstvene dokumentacije.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov.

17. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) določa v petem odstavku, da je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. 2. člen ZUS-1 določa v prvem odstavku, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Upravni akt pa je upravna odločba in drugi javni pravno enostranski oblastveni posamični akt izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Tožnica kljub pozivu sodišča z dne 27. 8. 2010, da predloži upravni akt, v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1, tega ni predložila. V dopolnitvi tožbe se sklicuje na kršitev določenih ustavnih pravic, ki naj bi jih s protipravnim ravnanjem storila uradna oseba pri opravljanju zdravniške funkcije.

Glede na to, da tožnica ni izkoristila oziroma izpolnila procesne predpostavke za vložitev tožbe po določbi 2. člena ZUS-1 v zvezi z prvim odstavkom 28. člena ZUS-1, in ni predložila upravnega akta, ki bi bil dokončen in se tudi v sami vsebini tožbe in njeni dopolnitvi na takšen akt ne sklicuje, iz listin upravnega spisa pa izhaja, da je poskušala to pravno pot zaradi varstva svojih zdravstvenih pravic izkoristiti po določbah Zakona o pacientovih pravicah, je bila tožba vložena prezgodaj. 28. člen ZUS-1 v prvem odstavku določa, da je treba tožbo vložiti v 30. dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek, in ker tožnica navedene pravne poti po določbah Zakona o pacientovih pravicah ni uporabila, je sodišče tožbo, ne da bi presojalo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke in tožničino zatrjevano kršitev ustavnih pravic (ta se sicer presoja v okviru kršitve varstva pacientovih pravic), tožbo kot nedopustno zavrglo po določbi druge točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.