Jedro

Prvo in drugo toženec sta sporni posojilni in zastavni pogodbi sklenili izključno z namenom onemogočiti prvo tožniku poplačilo njegove terjatve, ki jo ima do prvo toženca, na podlagi pravnomočne vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018, torej z nedopustnim nagibom, saj njun resnični namen (kavza pogodbe) ni bil v posoji denarja in zavarovanju posojila. Prvo in drugo toženca namreč nista uspela dokazati, da sta sporni posojili sploh bili dani, kot je to že obrazloženo zgoraj.

Za izkaz pravnega interesa v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP ni bistveno, ali je terjatev prvega tožnika že ugotovljena po višini, temveč le, da slednja obstaja. Obstoj terjatve pa je prvo tožnik nedvomno izkazal s pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 462/2018 z dne 21. 8. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020), s katero je bilo odločeno o temelju tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika in prvi toženec sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo razsodilo, da je posojilna in zastavna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa z dne 24. 10. 2016, med prvim in drugim tožencem nična (I. točka izreka) in je posledično vknjižba hipoteke za terjatev v višini 170.000,00 EUR na nepremičnini parc. št. 565, k.o. ..., ki je vknjižena v korist drugega toženca z ID izvedene pravice ******** neveljavna (II. točka izreka). Posledično je sodišče prve stopnje pri nepremičnini parc. št. 565/9 k.o. ... vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da je izbrisalo navedeno hipoteko (III. točka izreka), ustavilo predmetni pravdni postopek v delu, ki se nanaša na drugega tožnika (IV. točka izreka) in odločilo, da sta prvi in drugi toženec dolžna tožeči stranki nerazdelno povrniti pravdne stroške, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti citirane odločbe (V. točka izreka).

2. Zoper citirano odločbo sodišča prve stopnje se pritožuje prvi toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da se prvi toženec ni pravočasno izjavil o delnem umiku tožbe z dne 17. 3. 2021, saj je že v pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2020 navedel, da "ne soglaša oziroma ne daje privolitve k izstopu drugega tožnika iz pravde, niti k subjektivni spremembi tožbe, niti k njenemu umiku". Takšna neprivolitev pa učinkuje tudi zoper kasnejšo izjavo o umiku tožbe. Delni umik tožbe ni imel učinka tudi zato, ker je drugi tožnik predlagal svoj izstop iz pravde že v vlogi 5. 10. 2020, zato je umik, ki je bil dan kasneje, brez učinka.

V nadaljevanju pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje o pravnem interesu tožnika za obravnavano ugotovitveno tožbo in poudarja, da je za ugotovitev tovrstnega pravnega interesa nujno, da se najprej ugotovi višina terjatve, ki jo ima tožnik do prvega toženca v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 756/2011. V kolikor je namreč višina te terjatve neznatna, tožnik seveda ne more imeti nobene koristi od ugotovitvene in izbrisne tožbe, saj je na drugi strani potrebno upoštevati tudi interes prvo in drugo tožene stranke kot pogodbenih strank, ki želita ohraniti učinke sklenjenih pravnih poslov. Tega nasprotja interesov pa sodišče prve stopnje sploh ni presojalo, temveč je nasprotno zavzelo izrazito pristransko stališče, ki je v korist tožnikov. V tej zvezi pritožba še dodaja, da pravni interes tožnikov za obravnavano tožbo ni podan tudi zato, ker lahko slednja isti cilj dosežeta z dajatveno in oblikovalno tožbo. Glede ničnosti spornih pravnih poslov pritožba navaja, da niso bili sklenjeni z namenom onemogočanja poplačila terjatve tožnikov.

Nadalje graja zavrnitev dokaznega predloga prvega toženca po pridobitvi informativnih izračunov dohodnine za drugega toženca in izpisov iz njegovega TRR po uradni dolžnosti. Zaradi neaktivnosti drugega toženca, ki iz zdravstvenih razlogov ni mogel sodelovati v postopku, sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da je sledilo trditvam tožnika. Napačno je štelo, da so dokazane trditve tožnika, ker drugi toženec ni predložil listin. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, kljub temu, da je drugi toženec dokazal, da je iz svojega na račun prvega toženca nakazal znesek 65.000,00 EUR, preostali del posojila pa je prvemu tožencu dal na roke, ker je imel prvi toženec blokirane račune. Dejstvo, da je bilo nakazilo izvedeno pod oznako OTHR in ne GSDV ne more spremeniti dejstva, da je bil denar nakazan z namenom posojila. Sodišču prve stopnje je tako brez dokazov drugega tožnika, ki jih ni pridobilo, presojalo sporna nakazila povsem izven konteksta. Glede na zdravstveno stanje drugega toženca bi sodišče prve stopnje moralo pridobiti navedene dokaze po uradni dolžnosti.

Graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je sporna posojilna pogodba fiktivna. Zmoten je tudi zaključek, da prvi toženec posojila ni potreboval. Prvi toženec je imel namreč blokirane račune zaradi začasne odredbe, ki sta jo vložila tožnika, in je potreboval posojilo. Zgolj dejstvo, da je prvi toženec pred več kot desetimi leti dobil kupnino za večmilijonski posel, ne pomeni, da ima še vedno denarna sredstva. Splošno znano je namreč dejstvo, da osebe z veliko denarja, ostanejo brez vsega zaradi slabih poslovnih odločitev. Poudarja, da prvi toženec nima več nobenih prihodkov od najemnin, ni več zaposlen, ima blokirane vse račune, pravne osebe pa tako velikih zneskov ne morejo izplačevati v gotovini. Glede na to je prvi toženec potreboval posojilo od drugega toženca. Nadalje očita sodišču prve stopnje, da je po eni strani ugotovilo tesno povezano med tožencema, po drugi strani pa za veljavnost njunih dejanj zahteva formalnosti, ki med tesno povezanimi osebami niso potrebne.

Nazadnje pritožba navaja še, da sporna posojilna in zastavna pogodba ni bila sklenjena iz nedopustnih nagibov, zato predstavlja veljavno podlago za vknjižbo hipotek in zaznambo vrstnega reda za pridobitev hipoteke.

Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

3. Tožnika sta odgovorila na pritožbo in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi z 366. členom določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje:

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je slednje predmetni pravdni postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na drugo tožečo stranko (IV. točka izreka izpodbijane odločbe).

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta tožnika dne 5. 10. 2020 vložila pripravljalno vlogo, ki sta jo naslovila kot "subjektivna sprememba tožbe". V njej sta navedla da, v skladu z analogno uporabo 187. člena ZPP, "druga tožnica izstopa iz pravde", za kar naj ne bi bilo potrebno ne soglasje sodišča, ne tožencev. Na citirano vlogo sta toženca odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2020, v kateri sta nasprotovala subjektivni spremembi tožbe, hkrati pa izrazila nestrinjanje z umikom tožbe. Z vlogo z dne 17. 3. 2021 pa je nato drugo tožnica podala umik tožbe. Toženca v skladu z drugim odstavkom 188. člena v 15 dneh nista umiku nasprotovala, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da sta v umik privolila. Nasprotovanje tožencev v vlogi z dne 24.9. 2021 je bilo prepozno.

8. Pritožbeno stališče, da sta se toženca že s pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2020 vnaprej izjavila o umiku tožbe, je tako zmotno. Izjave o nestrinjanju z umikom tožbe namreč ni mogoče zavezujoče podati vnaprej, torej pred samo izjavo tožeče stranke o umiku tožbe1, kot to zmotno meni pritožba. Do procesnega dejanja umika tožbe je namreč prišlo šele z vložitvijo pripravljalne vloge drugo tožnice dne 17. 3. 2021, zato toženca s pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2020 temu še nista mogla nasprotovati. Nasprotovala sta lahko le predlogu tožnikov za "subjektivno spremembo tožbe", ki sta ga slednja podala v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2020 in ki je bil očitno neutemeljen, saj ZPP takšnega procesnega dejanja pravdne stranke, kot sta ga želela izvesti tožnika, ne pozna. Posledično je nato drugi tožnik dne 17. 3. 2021 podal izrecni umik tožbe in šele od tedaj dalje sta lahko toženca temu nasprotovala.

O pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje:

9. Pritožba navaja, da uveljavlja kršitev nepopolnega in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, v bistvu pa uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se tipično nanaša na očitek o neutemeljeni zavrnitvi dokazov. To pa graja tudi pritožba, ki izpostavlja napačno postopanje sodišča prve stopnje, ki je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog prvega toženca po pridobitvi informativnih izračunov drugega toženca in izpisov njegovih TRR, po uradni dolžnosti z namenom ugotavljanja spornega dejstva, ali je drugi toženec razpolagal z ustreznimi sredstvi za realizacijo posojila prvemu tožencu. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 2. 3. 2022 naložilo drugemu tožencu predložiti v roku 30 dni informativne izračune dohodnine oz. odločbe o odmeri dohodnine za leta 2011 do 2018, izračun dohodnine od leta 2006 do 2008 ter izpis transakcij za TRR drugega toženca za obdobje od 1.10.2006 do 21. 12. 2017 in izpis za račun SI56 **** **** **** ***(l. št. 161). Po preteku 30 dnevnega roka je pooblaščenec drugega toženca prosil za podaljšanje roka za predložitev zahtevanih listin. Sodišče prve stopnje je njegovi prošnji ugodilo in podaljšalo rok za 15 dni (l. št. 174). Z vlogo z dne 22. 4. 2022 je pooblaščenec drugega toženca sodišču prve stopnje sporočil, da je odpovedal pooblastilo drugemu tožencu, nato pa je na naroku dne 8.9.2022 kot pooblaščenec prvega toženca zahteval pridobitev zahtevanih listin po uradni dolžnosti. Rok za predložitev listin je potekel 21. 4. 2022, v času teka tega roka pa niti prvi toženec ni sporočil sodišču prve stopnje, da zahtevanih listin on sam ne more pridobiti in da prosi sodišča prve stopnje, da jih pridobiti po uradni dolžnosti. Stranka mora namreč listine za dokazovanje pridobiti sama, samo v primeru, da jih ne more predložiti, pa jih, če izkaže, da jih sama ni mogla pridobiti, lahko pridobi sodišče (tretji odstavek 226. člena ZPP). Tega prvi toženec ni storil kljub temu, da je bil seznanjen s tem, da listin drugi toženec ni predložil, niti ni zahteval dodatnega roka, da bo listine poskušal pridobiti sam. Pomembna okoliščina pa je tudi, da je isti pooblaščenec zastopal oba toženca v času, ko so tekli procesni roki za izvedbo dokaza s temi listinami in bi lahko kot pooblaščenec drugo toženca te listine tudi sam pridobil oziroma bi moral sodišču predložiti dokaz, da jih ni mogel pridobiti, kot to izhaja iz navedene določbe ZPP. Ko se je torej iztekel rok za predložitev listin, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v skladu s petim odstavkom 227. člena ZPP, upravičeno štelo, da je vsebina navedenih dokaznih listin taka, kot to zatrjuje prvi tožnik, in sicer, da drugi toženec ni imel toliko denarja, da bi lahko prvemu tožencu s sporno pogodbo posodil 170.000,00 EUR.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno graja, da prvi tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ker v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 756/2011 še ni odločeno o višini tožbenega zahtevka. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za izkaz pravnega interesa v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP ni bistveno, ali je terjatev prvega tožnika že ugotovljena po višini, temveč le, da slednja obstaja. Obstoj terjatve pa je prvo tožnik nedvomno izkazal s pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 462/2018 z dne 21. 8. 2018 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 44/2019 z dne 11. 12. 2020), s katero je bilo odločeno o temelju tožbenega zahtevka. Prvi tožnik je izkazal, da ima pravnomočno terjatev zoper prvega toženca, kar pomeni, da bo z dajatveno tožbo v navedenem pravdnem postopku vsekakor uspel, vprašanje je samo v kakšni višini, kar je pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnje. Slednje pa za izkaz pravnega interesa v predmetni pravdi ni odločilno.

11. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je pravni interes prvega tožnika izkazan tudi s tem, da si bo z uspehom v predmetnem pravdnem postopku zavaroval svoj pravni položaj2, saj si bo zagotovil sredstva, na katera bo lahko, po pravnomočnosti zgoraj navedenega pravdnega postopka Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 756/2011, posegel v morebitnem izvršilnem postopku zoper prvega toženca.

12. Prav tako pa si bo prvi tožnik z uspehom v predmetnem pravdnem postopku zavaroval tudi svoj pravni položaj v postopku zavarovanja Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 17. 11. 2016 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 528/2017 z dne 29. 8. 2017), kjer je bilo prvemu tožencu z začasno odredbo prepovedana odtujitev in obremenitev sporne nepremičnine. Navedena prepoved odtujitve in obremenitve namreč do sedaj ni imela dejanskega učinka, saj je bila v zemljiški knjigi vknjižena za hipoteko3, pridobljenima s sporno posojilno in zastavno pogodbo v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 1604/2016 z dne 24. 10. 2016, ter vknjiženo v korist drugega toženca. Šele z izbrisom te hipoteke in vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja bo navedena začasna odredba tudi v tem delu efektivna.

13. Posledično tudi ni razlogov za prekinitev predmetnega pravnega postopka po 205. ali 206. členu ZPP, kot to zmotno meni pritožba, saj odločitev o višini tožbenega zahtevka v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 756/2011 ne predstavlja predhodnega vprašanja v predmetni pravdi (13. člen ZPP).

14. V nadaljevanju pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o ničnosti sporne posojilne pogodbe. Sodišče druge stopnje namreč pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pogodba sklenjena iz nedopustnega nagiba (drugi odstavek 40. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

15. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, prvi toženec ni dokazal, da je sporno posojilo potreboval, drugi toženec pa ni dokazal, da je s spornimi denarnimi sredstvi razpolagal. V skladu z 212. členom ZPP mora namreč vsaka pravdna stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

16. Kot je pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnje, je presoji strank prepuščeno, s katerimi dokaznimi sredstvi bodo dokazovala posamezna dejstva. V obravnavanem primeru se je prvi toženec odločil za dokazovanje s svojim zaslišanjem, kljub temu, da bi v primeru obstoja zatrjevanih dejstev lahko predložil ustrezne listine, prav tako pa določenih dejstev ni prerekal, tako da se v skladu s 214. členom štejejo za priznana. Tako je neprerekano ostalo dejstvo, da je prvi toženec prejel od prodaje družbe B v letu 2006 znesek 10.000.000,00 EUR, tekom postopka, po prejemu izvedenskega mnenja II P 756/2016, pa je navedel, da je bila korist od prodaje 8.380.000,00 EUR. Ne prepriča posplošena pritožbena teza, da osebe z veliko denarja ostanejo brez vsega zaradi slabih poslovnih odločitev. Kot je pravilno zaključilo sodišča prve stopnje prvi toženec z ničemer ni izkazal pavšalne navedbe, da je bila dobljena kupnina porabljena za davčne obveznosti, za investicije in za poplačilo visokih sodnih stroškov. Ob tem pa ni spregledati dejstva, da je bil prvi toženec v času sklenitve sporne posojilne in zastavne pogodbe redno zaposlen na delovnem mestu direktorja, prav tako tudi njegova zunajzakonska partnerka, česar prav tako ni prerekal. Neprerekano je ostalo tudi dejstvo, da že pet let redno prejema 14.112,10 EUR obresti iz naslova pripoznane terjatve v višini 2.419.217,52 EUR do družbe C d.o.o. (priloga A102). Ob tem je sicer prvi toženec izpovedoval, da dolg do omenjene družbe ni bil nikoli poravnan, v posledici česar je sklenil z omenjeno družbo pogodbo o pripoznavi dolga in podaljšanje roka posojila do 24.10.2026. Navedena pogodba je bila tako kot sporna pogodba in tudi preostale posojilne pogodbe sklenjene med prvi tožencem in drugim tožencem ali njegovim bratrancem A. A. na isti dan pri istem notarju. To pa ne spremeni dejstva, da so neprerekane ostale letne obresti, ki bi jih naj družba, glede na posojeni znesek, plačevala prvemu tožencu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prvi toženec ni dokazal, da ni imel dovolj sredstev za preživljanje sebe in svoje družine, zaradi česar bi sporno posojilo potreboval. Prav nasprotno je bilo dokazano (tudi na podlagi neprerekanih dejstev), da je imel prvi toženec dovolj sredstev za preživljanje, da pa je potreboval posojilo za kakršni koli drug namen, pa niti ni zatrjeval. 17. Drugi toženec ne le, da ni dokazal, da je imel na svojih računih dovolj denarja, da bi v obdobju od oktobra 2016 do julija 2017 posodil prvemu tožencu 170.000,00 EUR, kar je obrazloženo že zgoraj, prav tako ni dokazal svojih trditev o finančnih sredstvih v višini 500.000,00 EUR, za katere je navajal, da jih je prejel od prodaje D d.o.o.. Sodišče druge stopnje se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da bi drugi toženec, v kolikor bi imel dokazila o zatrjevani višini finančnih sredstev, le-te tudi predložil, saj bi to zanj lahko pomenilo odločilen preobrat v tem sojenju. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženec sredstev v taki višini, da bi jih lahko posodil prvemu tožencu, ni imel in da je vedel za nedopusten nagib prvega toženca, ki je s sklenitvijo spornih pogodb želel zgolj "skriti" svoje premoženje pred prvim tožnikom kot upnikom.

18. Pritožba pri tem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni pravilno opredelilo (dokazno ocenilo) do dveh nakazil, ki izhajata iz predloženega izpiska TRR za prvega toženca in sta bili nakazani s strani drugega toženca, pri čemer je prvi toženec zatrjeval, da sta bili plačani na račun sklenjene sporne posojilne pogodbe. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje namreč izhaja, da okoliščini obeh kratic OTHR in GDSV, s katerimi se opredeljuje namen plačila, nista imeli vloge odločilnega dejstva temveč le dokazno pomembnega dejstva (indic). Že zgolj uporaba besedne zveze:"Sodišče je tako zaključilo tudi iz razloga....." (tč. 7), še bolj pa iz vsebine obrazložitve sodbe v tem delu jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo tožencema, da sta bili sporni nakazili nakazani na podlagi predmetne posojilne pogodbe, na podlagi dokazne ocene večih dokazov.

19. Glede na obrazloženo je tudi sodišče druge stopnje prepričano, da sta prvo in drugo toženec sporni posojilni in zastavni pogodbi sklenili izključno z namenom onemogočiti prvo tožniku poplačilo njegove terjatve, ki jo ima do prvo toženca, na podlagi pravnomočne vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II P 756/2011 z dne 5. 3. 2018, torej z nedopustnim nagibom, saj njun resnični namen (kavza pogodbe) ni bil v posoji denarja in zavarovanju posojila. Prvo in drugo toženca namreč nista uspela dokazati, da sta sporni posojili sploh bili dani, kot je to že obrazloženo zgoraj.

20. Nazadnje sodišče druge stopnje še dodaja, da sprejeti zaključek potrjujejo tudi druga ravnanja prvega toženca, ki je že dne 24. 10. 2016 predlagal vpis zaznambe vrstnega reda za pridobitev hipotek pri treh svojih nepremičninah, med njimi pri nepremičnini, ki je predmet tega postopka. Gre za usklajena ravnanja prvega toženca po obremenjevanju svojega premoženja, da prvo tožniku onemogoči poplačilo terjatve, ki jo ima zoper njega, v izvršilnem postopku.

21. Glede na odpadlo pravno podlago, je tudi vknjižba hipotek neveljavna iz materialnopravnega razloga (prvi odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1), zato je utemeljena tudi izbrisna tožba in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

22. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Prvi toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo sta vložila sicer oba tožnika, vendar je bil zoper drugo tožnika postopek pravnomočno ustavljen z odločbo sodišča prve stopnje (tč. IV. izreka). Drugo tožnik tako ni več pravdna stranka, zato tudi ni upravičen do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. Navedbe prvega tožnika v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tako tudi dr. Aleš Galič in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 215, GV Založba d.o.o. in Uradni list RS d.o.o., Ljubljana, 2006. 2 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Cpg 30/2018 z dne 18. 1. 2018. 3 Z učinkom od 18. 11. 2016, medtem ko sta bili obe sporni hipoteki vpisani z učinkom od 24. 10. 2016, kot to izhaja iz zemljiškoknjižnih izpisov za predmetni nepremičnini.