Jedro

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ napačno štel, da je tožnik spremenil stalno oziroma začasno prebivališče oziroma naslov. Navedba na pošiljki, da je po izjavi tožnikove mame tožnik odpotoval v Nemčijo, ne pomeni, da je spremenil stalno ali začasno prebivališče. Zgolj navedba, da je nekdo odpotoval, pri čemer ni naveden razlog potovanja, še ne pomeni, da se je preselil v tem smislu, da je spremenil naslov oziroma spremenil stalno ali začasno prebivališče. Iz navedenega razloga prvostopenjski organ ni imel podlage, da pri vročanju uporabi določilo 96. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-11646/213-15 z dne 18. 9. 2014 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-293/2014/2 (1312-18) z dne 11. 11. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom ustavil postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanja statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), uveden na zahtevo tožnika. V obrazložitvi sklepa navaja, da je 18. 7. 2013 prejel prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ter navaja, kaj je bilo k tej vlogi priloženo in kaj je prvostopenjski organ pridobil po uradni dolžnosti. Ker vloga tožnika ni bila popolna, je bil tožnik z dopisom z dne 21. 5. 2014 pozvan k predložitvi manjkajočih dokumentov, kjer mu je bil za to postavljen tridesetdnevni rok. Poziv je bil posredovan na naslov, ki ga je tožnik navedel na svoji vlogi. Priporočena pošiljka s povratnico se je vrnila k prvostopenjskemu organu s pripisom „dana 23. 5. 2014, dostava je pokušana, stranka po izjavi majke otputovala u Nemačku“. Iz navedenega razloga je prvostopenjski organ poziv k predložitvi dokumentov objavil 1. 7. 2014 preko javnega naznanila. Vročitev poziva velja tako za opravljeno po poteku petnajst dni od dneva, ko je bilo sporočilo objavljeno na oglasni deski organa in na državnem portalu e-uprava. Tožnik je bil v pozivu pisno opozorjen, da če v določenem roku ne bo predloženo nobeno od zahtevanih dokazil in ne bo vložena prošnja za podaljšanje roka, bo prvostopenjski organ izdal sklep o ustavitvi postopka na podlagi 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zaradi nesodelovanja zaradi molka se po 5. členu ZUSDDD šteje, da gre za umik prošnje. Ker tožnik ni predložil zahtevanih dokazil niti ni drugače pokazal interesa za nadaljevanje postopka, je prvostopenjski organ na podlagi 5. člena ZUSDDD njegov molk štel za umik zahteve in na podlagi prvega odstavka 135. člena ZUP postopek ustavil. 2. Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je bila vročitev opravljena po določilu 96. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da v primeru, če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, ki ga je postavila stranka med postopkom, spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, sedež oziroma naslov, ki ga je navedel v vlogi ali pooblastilu, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek. Torej se vročitev na podlagi 96. člena ZUP opravi samo v primeru, če stranka med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče, ki ga je navedla v svoji vlogi. Tožnik pa ni spremenil svojega stalnega prebivališča in še vedno prebiva na istem naslovu, kot je naveden v prvi vlogi. Tudi po izjavi, ki je bila napisana na vrnjeni priporočeni pošiljki, je napačno sklepati, da se je tožnik preselil. Prav tako je bilo nepravilno postopanje po 96. členu ZUP, ki v nadaljevanju določa, da če vročevalec ugotovi, da se je oseba odselila iz naslova, kjer naj se opravi vročitev oziroma je na naslovu neznana, mora o tem obvestiti organ in mu sporočiti naslov, če ga izve na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače. Tudi v primeru, če bi tožnik med postopkom spremenil naslov, bi moral upravni organ po uradni dolžnosti s poizvedbami ugotoviti, kam se je tožnik odselil in mu tja poskušati vročiti predmetni poziv. Vendar pa, kot je bilo že pojasnjeno, tožnik ni spremenil naslova, bil pa je v času vročitve v tujini. Vročevalec njegovi mami, ki je podala izjavo, ni poskušal vročiti predmetnega poziva, zato tudi ni prišlo do odklonitve sprejema. Prvostopenjski organ bi moral, ker je tožnik prava neuka stranka, ravnati skladno s tretjim odstavkom 89. člena ZUP, ki določa, da kadar je stranka v tujini, pa v državi nima pooblaščenca, je potrebno naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pooblaščenca za vročitve in ga opozoriti, da mu bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitev oziroma začasni zastopnik, če ne bo v danem roku sam imenoval pooblaščenca. Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe, sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitev začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti neposredno naslovniku, pusti vročevalec v poštnem nabiralniku, na vratih stanovanja ipd. sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v petnajstih dneh. Vročitev v takem primeru velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če ga ne prevzame v petnajstih dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka (četrti odstavek 87. člena ZUP). Nepravilna vročitev predstavlja tudi kršitev varstva pravic strank, ki med drugim določa, da morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo pravice. Pri vročitvi poziva k dopolnitvi prošnje je prišlo do procesne kršitve, tožnik pa ni bil seznanjen z vsebino predmetnega poziva, zato sklicevanje na 5. člen ZUSDDD ni dopustno. Če bi bil poziv k dopolnitvi vloge pravilno vročen, bi tožnik lahko v predpisanem roku dopolnil vlogo in priložil potrebna dokazila. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v pritožbenem postopku ugotovila, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. V tožbi so ponovljene navedbe iz pritožbe zoper akt prvostopenjskega organa, katero je drugostopenjski organ zavrnil. Pri teh pojasnilih oziroma obrazložitvi tožena stranka vztraja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijani sklep temelji na določbah 135. člena ZUP in 5. člena ZUSDDD. V skladu s prvim odstavkom 135. člena ZUP organ s sklepom postopek ustavi, če je bil le ta začet na zahtevo stranke, pa stranka umakne svojo zahtevo. 5. člen ZUSDDD določa fikcijo umika zahteve. Po določilu tega člena se v primeru, če postopka ni mogoče končati brez sodelovanja stranke, njen molk šteje za umik prošnje, če, kljub v opozorilu upravne enote v postavljenem roku ne opravi dejanja, potrebnega za nadaljevanje ali dokončanje postopka.

7. Prvostopenjski organ je izhajal iz stališča, da je bil poziv tožniku za dopolnitev vloge pravilno vročen, tožnik pa se nanj ni odzval, zaradi česar je prvostopenjski organ štel, da tožnik ne sodeluje v postopku v smislu 5. člena ZUSDDD in da se njegov molk šteje za umik prošnje. Med strankama pa je sporno prav to, ali je bil poziv za dopolnitev vloge v resnici pravilno vročen, saj je od tega vprašanja odvisno, ali tožnik res noče sodelovati v postopku. Med strankama ni sporno, da se je poziv tožniku za dopolnitev vloge vrnil nazaj k upravnemu organu s pripisom „dana 23. 5. 2014, dostava je pokušana, stranka po izjavi majke otputovala u Nemačku“. Sporno pa je med strankama to, ali je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je štel, da so zaradi tega podani pogoji za vročitev po 96. členu ZUP. 96. člen ZUP namreč v prvem odstavku določa, da če stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec za vročitve, ki ga je postavila stranka, med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče oziroma naslov, ki ga je navedel na vlogi oziroma v pooblastilu, mora o tem takoj obvestiti organ, ki vodi postopek.

8. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ napačno štel, da je tožnik spremenil stalno oziroma začasno prebivališče oziroma naslov. Navedba na pošiljki, da je po izjavi tožnikove mame tožnik odpotoval v Nemčijo, ne pomeni, da je spremenil stalno ali začasno prebivališče. Zgolj navedba, da je nekdo odpotoval, pri čemer ni naveden razlog potovanja, še ne pomeni, da se je preselil v tem smislu, da je spremenil naslov oziroma spremenil stalno ali začasno prebivališče. Iz navedenega razloga prvostopenjski organ ni imel podlage, da pri vročanju uporabi določilo 96. člena ZUP, ki v nadaljevanju določa, da, v kolikor stranka ne obvesti organa, kje ima novo prebivališče, mora najprej o tem poizvedovati vročevalec in šele če kljub poizvedovanju ne more tega izvedeti, šele potem organ odredi, da se dokument objavi na oglasni deski organa in v informacijskem sistemu za sprejem vlog. Vendar pa, kot je bilo že poudarjeno v tej sodbi, navedba, da je tožnik odpotoval v Nemčijo, še ne pomeni spremembe naslova. Prvostopenjski organ oziroma vročevalec bi morala ravnati po določilu 87. člena ZUP, ki določa način osebnega vročanja, na kar pravilno opozarja tožnik v tožbi. Po tem določilu se dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora, ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v petnajstih dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Po četrtem odstavku 87. člena ZUP se šteje, da je vročitev po prejšnjem odstavku opravljena z dnem, ko naslovnik prevzame dokument, če pa ga ne prevzame v petnajstih dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Ker torej v konkretnem primeru ni bilo podlage za to, da bi se štelo, da se je tožnik preselil, bi moral vročevalec ravnati v skladu s 87. členom ZUP. Glede na to, da tako ni ravnal, ampak se je pošiljka vrnila k prvostopenjskemu organu, bi moral prvostopenjski organ ponovno odrediti vročitev.

9. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člen ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni opravilo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za zaslišanje samega sebe in priče, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

10. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnik pa je v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik.