Jedro

Za odmero odškodnine pri razlastitvi je odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča pred izdajo odloka, s katerim se je zaradi gradnje infrastrukture (avtoceste) spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo odškodnino za razlaščene parcele predlagateljev 1593/4, 1594 in 1593/1, vse k. o. x., v skupnem znesku 23.409,42 EUR in naložilo nasprotni udeleženki 15.606,28 EUR v plačilo prvemu predlagatelju, po 3.901,57 EUR pa drugemu in tretjemu predlagatelju, vse z obrestmi od 30. 1. 2004. Napovedalo je, da bo o stroških postopka odločilo posebej.

2.Proti temu sklepu sodišča prve stopnje so se pritožili predlagatelji, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in dosodi odškodnino kot v prvem razveljavljenem sklepu. Opredeljujejo tudi pritožbene stroške. Opozarjajo, da je sodišče v prvem postopku določilo 527.775,20 EUR odškodnine, sedaj pa le 23.409,42 EUR, kar je smešno nizko, pri čemer niso niti pravilno upoštevani solastniški deleži predlagateljev. Sodišču očitajo, da je nepravilno zapisalo, da je bila Uredba o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Šentvid - Koseze sprejeta 9. 8. 2002. Pred to uredbo je bil namreč sprejet Odlok o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana Občini Mesta Ljubljana za obdobje 1986 do 2000, ki je bil objavljen v uradnem listu leta 1994 in že tedaj je prišlo do spremembe namembnosti zemljišč v nezazidano stavbno zemljišče. Logično pa je, da je sklep pač izdan kasneje. Sklicuje se še na določbo 3. odst. 105. čl. ZUREP, ki se uporablja za vse začete postopke, pri cenitvi pa se poleg strokovnih standardov upoštevajo tudi namembnost zemljišč pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnin na dan uvedbe razlastitvenega postopka. Če je zemljišče stavbno in nezazidano, je jasno, da tam ni stavbe, zato tudi izraz nezazidano stavbno zemljišče. V naravi je šlo za gozd, zato je treba oceniti tudi gospodarsko škodo, ki je nastala s posekom. Izvedenec je to storil napačno, znesek je prenizek, gre za neenakost strank. Predlagatelji navajajo, da enotna sodna praksa v takih primerih priznava odškodnino za nezazidana stavbna zemljišča in tudi sami zahtevajo tako odškodnino,

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka.

5.Ne drži očitek, da sodišče ni upoštevalo solastniških deležev predlagateljev, saj jih je upoštevalo, in to pravilno. Odškodnina za celotne nepremičnine znaša 23.409,42 EUR, od tega sta 2/3 (4/6 = 2/3), kolikor pripada prvemu predlagatelju, 15.606,28 EUR, 1/6, kolikor prejmeta drugi in tretji predlagatelj, pa je 3.901,57 EUR.

6.Očitki postopkovnih kršitev niso posebej in konkretno obrazloženi, zato nanje ni mogoče obrazloženo odgovoriti, materialno pravo pa je v izpodbijanem sklepu pravilno uporabljeno.

7.Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je za odmero odškodnine pri razlastitvi odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča pred izdajo odloka, s katerim se je zaradi gradnje infrastrukture (avtoceste) spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče.(1)

8.V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo zemljišče predlagateljev pred izdano lokacijsko informacijo oziroma sprejetjem prostorskega plana (Uredba o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Šentvid - Koseze, UL 72/02) opredeljeno kot kmetijsko oziroma gozdno zemljišče, torej ne kot (nezazidano) stavbno zemljišče. Ne drži zatorej pritožbena trditev, da so bila sporna zemljišča po Dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986 – 2000 opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, saj so bila opredeljena kot kmetijska oziroma gozdna zemljišča, kot to izrecno izhaja iz plana in potrdila pristojnega oddelka mestne uprave Mestne občine Ljubljana z dne 26. 11. 2009. Sodišče prve stopnje je zato pri odmeri odškodnine pravilno izhajalo iz opredelitve in vrednosti kmetijskega zemljišča in to tudi ustrezno pojasnilo (glej drugi odstavek na tretji strani obrazložitve izpodbijane odločbe).

9.To tudi ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 26. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) (2), ki določa, da se višina odškodnine določi po vrednosti nepremičnine v času izdaje sklepa o začetku razlastitvenega postopka. Logično je, da je bil sklep izdan kasneje, kot pa je bil sprejet prostorski načrt za gradnjo odseka avtoceste. V zvezi z določitvijo odškodnine je odločilen namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo pred izdajo odloka, s katerim se je spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče. Kot tâko je bilo opredeljeno namreč prav zaradi gradnje avtocestne infrastrukture.

10.Sklicevanje na določbo 3. odst. 105. čl. Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), ki se sicer od 1. 1. 2012 ne uporablja več (Uradni list RS, št. 80-4305/2010), le potrjuje izhodišče enotne sodne prakse, kot je navedeno na začetku 7. točke obrazložitve te odločbe in pritožnikom ne koristi. Drugačne enotne sodne prakse, na katero se pritožniki sicer sklicujejo, pa ti ne navajajo (ne navajajo niti ene drugačne odločbe v primerljivem primeru).

11.Logično je, da je znesek odškodnine za kmetijsko zemljišče znatno nižji od zneska, ki bi ga zavezanec dolgoval za isto površino stavbnega zemljišča, a na pravilnost in zakonitost odločitve to ne vpliva. Višino odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v skladu s podanim izvedenskim mnenjem, kateremu – razen iz že pojasnjenih (napačnih) razlogov - tudi predlagatelji niso nasprotovali. Izvedensko mnenje je strokovno, temeljito in jasno, zato pavšalni očitek, da bi morala biti tudi gospodarska škoda zaradi poseka ocenjena v višjem znesku, ni utemeljen.

12.Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjskega sklepa pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo predlagateljev zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. odst. 365. čl. ZPP).

13.Pritožniki morajo sami kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

(1)Primerjaj odločbe VS RS II Ips 122/2007, II Ips 589/99, II Ips 555/2005, II Ips 120/2005, II Ips 791/2005, II Ips 574/2005, VSL sklep I Cp 983/2003. (2)Ta je po določbi 177. člena ZureP-1 v konkretnem primeru podlaga za odločanje.