Jedro

Če je pri nesreči premikajočih se motornih vozil krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Izključno krivdo nasprotnika po prvem odstavku 154. člena OZ mora zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 15. 10. 2014 (I. točka izreka), toženki naložilo, da mora v petnajstih dneh tožnici plačati 1.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 118,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila (2. točka izreka). V presežku (za 1.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2010 do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica, ki se ne strinja, da je za prometno nesrečo soodgovorna v višini 40 %. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila preglednost toženkine zavarovanke na lokacijo, kjer je prišlo do trčenja nemotena in zaznavna ves čas približevanja lokaciji. Iz smeri vožnje zavarovanke tožene stranke je bilo mogoče jasno zaznati, da se preglednost v smeri vožnje zaključuje z levim nepreglednim ovinkom, skozi katerega lahko pripelje nasproti vozeče vozilo. Zavarovanka tožene stranke očitno ni predvidevala situacije in se je z zaprtemu levemu ovinku približevala nepazljivo in neskrbno. Izvedeniško mnenje v celoti potrjuje navedbe tožnice, da je zavarovanka toženke v trenutku trčenja še vozila svoje vozilo, vozilo se je še premikalo, in kljub preglednosti in zaznavnosti ni reagirala z vožnjo proti svoji desni, kjer je imela na voljo dovolj površine, da bi lahko vozilo zapeljala iz ceste. Tožnica je naredila vse, da bi trčenje preprečila, medtem ko to ni mogoče reči za zavarovanko toženke, ki pred trčenjem ni naredila ničesar, da bi trčenje preprečila, reakcija je sledila šele po trčenju. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni upoštevalo posameznih faz. Tožnica je od vložitve tožbe do pripravljalne vloge z dne 15. 10. 2014, ko je modificirala tožbeni zahtevek po višini v tem delu postopka uspela s 65 % (v tej fazi postopka so bili plačani vsi izvedenci). Z že navedeno vlogo pa je modificirala tožbeni zahtevek in le-tega zvišala na 2.700,00 EUR, zato je v tej fazi postopka uspela z 51 %.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je dne 18. 10. 2009 na lokalni cesti Dramlje – Sv. Uršula v Šedini prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bili udeleženi tožnica in zavarovanka tožene stranke. S predmetno tožbo tožnica uveljavlja plačilo nepremoženjske škode v višini 2.700,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice delno ugodilo. Ugotovilo je, da sta obe udeleženki prometne nesreče kršili prometne predpise, ki so v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče, zato je krivda za prometno nesrečo obojestranska, tožničin prispevek k škodnemu dogodku pa 40 %.

5. Če je pri nesreči premikajočih se motornih vozil krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). Izključno krivdo nasprotnika po prvem odstavku 154. člena OZ mora zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje (v konkretnem primeru tožnica).

6. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sta obe udeleženki s svojim ravnanjem kršili cestnoprometne predpise oziroma 43. člena takrat veljavnega ZVCP-1, ki v prvem odstavku določa, da mora na ozki cesti, zoženem delu ceste, ali cesti z velikim vzdolžnim nagibom, kjer je srečanje oteženo, ustaviti vozilo in po potrebi zapeljati vzvratno ter omogočiti varno srečanje voznik, ki to lažje stori.

7. Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, je do nesreče je prišlo na vozišču, ki je bilo na področju trčenja široko 2,9 m, seštevek širin obeh v nezgodi udeleženih vozil pa znaša 3,4 m. Vozišče je bilo torej preozko za srečanje vozil. Po mnenju izvedenca bi bilo varno srečanje mogoče izvesti le tako, da vozili ob minimalni hitrosti vožnje z desnima kolesoma zapeljeta na bankino in po tem delu cestišča zapeljeta eno mimo drugega. Izvedenec je še ugotovil, da sta voznici pred trčenjem reagirali z izogibanjem proti desni in sta glede na precej nizko hitrost vozila ob trčenju(1) pred trčenjem verjetno že zmanjšali hitrost, s kakšno hitrostjo sta se peljali proti mestu nezgode, pa ni bilo mogoče natančno ugotoviti.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnica storila vse, da bi preprečila trčenje, zavarovanka toženke pa se je kljub preglednosti v smeri vožnje neskrbno približevala nepreglednemu ovinku. Voznici sta se lahko zagledali, ko je bilo vozilo tožnice oddaljeno 15 metrov od mesta trčenja. Izvedenec je ugotovil, da bi voznici lahko, neposredno po tem, ko sta se zagledali, vozili ustavili in se sporazumeli o izvedbi srečanja, (celo) če bi se vozili s hitrostjo 37,4 km/h (tožnica) oziroma 33,3 km/h (zavarovanka toženke). Ni dvoma, da sta obe vozili neskrbno, kar je obširno, logično in prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je med udeleženki porazdelilo tudi krivdo in pri tem upoštevalo, da je imela zavarovanka toženke, na mestu nesreče na svoji desni strani širšo gramozirano bankino (okrog 0,8 m) in s tem boljšo možnost umikanja v desno.

9. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Znesek pravdnih stroškov pritožbeno ni sporen, tožnica nasprotuje le odmeri glede na doseženi uspeh, ker ni upoštevan uspeh glede na posamezne faze postopka. V skladu z ustaljeno sodno prakso je prvostopno sodišče pri odmeri pravdnih stroškov pravilno upoštevalo doseženi uspeh pravdnih strank glede na modificiran tožbeni zahtevek. Upošteva se namreč doseženi uspeh pravdne stranke glede na zvišani znesek, ne glede na to, v kateri fazi postopka ga je tožnica modificirala.

10. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožnica 14 km/h, zavarovanka toženke pa 12 km/h.