Jedro

Presoja teka priposestvovalne dobe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je parc. št. 532/2, travnik 851 m2 in p.st. 53m2, k.o. ..., last družbe A. d.d., kar je tožena stranka dolžna priznati in je pravnomočna sodba podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Zahtevek, da bremenijo stroški vpisa v zemljiško knjigo tožence, je zavrnilo.

2. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženci), toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Toženci so proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložili revizijo. Uveljavljajo vse revizijske razloge in predlagajo razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka očitajo sodišču druge stopnje, ker je izjemno skopo obravnavalo pritožbene navedbe, tako da nanje ni odgovorilo. Zato menijo, da sodbe ni mogoče preizkusiti in da gre za kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidijo v tem, da je sodišče štelo zapisnik z dne 29. 8. 1961 za verodostojen in zadosten dokaz o sklenitvi pravnega posla med pravnimi predniki tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) in tožencev, čeprav ni podpisan in oznake l. r. ne zadoščajo. Ne glede na to pa je sodišče druge stopnje spregledalo pritožbene navedbe o tem, da je pravni prednik tožencev v zapisniku postavil dva pogoja, to je odmero zemljišča in plačilo po ceni, ki jo določi sodni izvedenec. Pritožbeno sodišče v tej zvezi ni ponudilo nobenih dokazov, ni se opredelilo do vprašanja, zakaj tožnica ne predloži originala, sklicevanje na „zgledne odnose” pa ni utemeljeno. Izvedeni dokazi tudi ne omogočajo zaključka, da je bil pravni posel sklenjen in le v zemljiški knjigi ne bi bil izveden. Pravni posel je bil začet, a ni bil nikoli dokončan, ker nista bila izpolnjena pogoja iz zapisnika. Pravni prednik tožencev ni overil svojega podpisa, ker ni prejel kupnine. Zato sta obe pogodbeni stranki očitno šteli, da je pogodba razdrta oziroma ni veljavna in ju ne zavezuje. Tudi trditve, da so toženci oz. pravni predniki ohranili lastniško posest na spornih nepremičninah, sodišči nista ovrgli. Popolnoma sta spregledali izpovedi prič o košnji tožencev na sporni parceli in čeprav je za prisostvovanje pomembna zavest tistega, ki izvaja posest na nepremičnini, te ni mogoče pojmovno ločiti od zavesti zemljiškoknjižnega lastnika. Toliko bolj, ker je bilo tožnici znano, da toženci vsa leta uporabljajo sporno nepremičnino in da sama ni lastnica, saj jo je pozneje hotela odkupiti. Tožnica je na parceli izvajala le smučarsko dejavnost v zimskih mesecih, kar pa ni mogoče šteti za dobroverno in zakonito posest. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V zvezi z materialnim pravom je treba ugotoviti, da je v času vložitve tožbe in teka pravdnega postopka priposestvovanje urejal Stvarnopravni zakonik (SPZ),(3) ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003. Stvarnopravni zakonik v zvezi s priposestvovanjem v prvem odstavku 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakonika, upoštevajo določila SPZ. V drugem odstavku 43. členu določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na nepremičnini po preteku desetih let. Ker pa je sodišče ugotovilo, da je tožnica nastopila posest na sporni nepremičnini že 1964 in se je priposestvovalna doba iztekla po 1. septembru 1980, je treba upoštevati tudi Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR),(4) ki je v četrtem odstavku 28. člena predpisal, da pridobi dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na njej po preteku dvajsetih let. 7. Sodišče prve stopnje je pri presoji posesti, ki naj privede do pridobitve lastninske pravice upoštevalo, da mora biti posest pravična, poštena in pristna. Čeprav je ugotovilo, da je tožnica nastopila dejansko posest že v letu 1962, ko je začela graditi smučarske vlečnice in je na podlagi izpovedi priče V. Č. in zapisnika v prilogi A6 ugotovilo, da je dal pravni prednik tožencev G. K. dovoljenje za gradnjo, je začelo šteti tek priposestvovalne dobe pozneje. G. K. je tedaj postavljal dva pogoja, zato je sodišče začelo šteti priposestvovalno dobo šele odtlej, ko je tožnica izvedla parcelacijo in je iz velike parcele 532 nastala parcela 352/2 k.o. ..., ki je bila ocenjena in je bila oktobra 1964 sklenjena kupna pogodba, kupnina pa je bila po izjavi priče V. Č. tudi plačana. Odtlej je štelo, da je tožnica oz. njen pravni prednik nastopila pravično, pošteno in dobroverno posest, ki jo je tudi izvajala vse do leta 1999. Ker je torej tožnica izvajala ustrezno posest na sporni parceli, jo je v letu 1984 priposestvovala. Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki jo je mogoče vpisati v zemljiško knjigo.

8. Toženci ob tako ugotovljenem dejanskem stanju navajajo različne pomisleke in marsikdaj posegajo v ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, kar pa v reviziji ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). To prikazujejo kot bistveno kršitev določil ZPP pred sodiščem druge stopnje, toda neutemeljeno. V zvezi s podpisi na zapisniku z dne 29. 8. 1961 je sodišče druge stopnje že pojasnilo, da so toženci začeli uveljavljati ta ugovor šele v pritožbi, kar ni dovoljeno, poleg tega pa je na koncu zapisnika navedeno pri zapisu imen še l. r. Ker je bila kopija zapisnika pridobljena iz Zgodovinskega arhiva (žig na prvi strani priloge A6) je razumljivo, da Arhiv ni predložil originala, temveč kopijo, če bi toženci pravočasno izražali pomisleke že med pravdo, pa bi bilo morda mogoče pogledati original v arhivu. Da sta bila pogoja, ki ju je postavil pravni prednik tožencev izpolnjena, je obširno razložilo že sodišče prve stopnje in tudi pritožbeno sodišče je ponovno razložilo, zakaj ne sprejema pritožbenih pomislekov. Tudi v zvezi s pritožbenim očitkom, češ da je bila spregledana izpoved prič, da so toženci sporno parcelo kosili, je višje sodišče potrdilo ocenjeno dejansko stanje sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 6. strani sodbe, ko je navedlo, da je odločila posest in zavest o lastniški posesti na strani tistega, ki lastninsko pravico priposestvuje.

9. Tako se izkaže, da je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene pomisleke in tudi sicer je sodbo mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse potrebne sestavine in jasno razloži, zakaj pritožba ni utemeljena, tako da revizijski očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Toženci v reviziji še navajajo, da uveljavljajo vse revizijske razloge, čeprav v reviziji navajajo le bistveno kršitev pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Ker po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava, je šteti, da bistvenih kršitev pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ni.

10. Glede na vse navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo po 378. členu ZPP, o zahtevi za povrnitev stroškov revizijskega postopka pa je odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP: ker toženci z revizijo niso uspeli, niso upravičeni do povrnitve stroškov za revizijo.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – 73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 18/2002 – 18/2007 Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 6/88