Jedro

Za opredelitev kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po čl. 135/II in I KZ mora sodišče zanesljivo ugotoviti, da je obtoženec povzročil eno od oblik posebno hude telesne poškodbe, predvideno v I. odst. navedenega člena, pa tudi, da je poškodovani zaradi takšne poškodbe umrl, pri čemer je njegovo smrt treba pripisati njegovemu malomarnemu ravnanju, med samo poškodbo in smrtjo pa mora biti podana tudi vzročna zveze. Ker sodišče prve stopnje v razlogih sodbe malomarnega odnosa sploh ni ugotavljalo, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in jo je bilo zato potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbam zagovornikov vseh treh obtožencev glede kaznivega dejanja roparske tatvine po čl. 214/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ, opisanega v izreku sodbe pod točko 1 in po uradni dolžnosti glede kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po čl. 125/II in I KZ, se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje vse tri obtožence spoznalo za krive kaznivega dejanja roparske tatvine po čl. 214/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ, obtoženega K. V. - D. pa za krivega tudi kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po čl. 135/II in I KZ ter za prvoočitano kaznivo dejanje vsakemu od njih izreklo kazni po tri leta zapora, obtoženemu K. V. - D. pa za drugo očitano kaznivo dejanje še kazen osem let zapora in mu nato izreklo enotno kazen deset let zapora. Vsem trem je v izrečene kazni vštelo pripor, jim v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek X Mlekarne d.d. ter vse tri oprostilo plačila povprečnine.

Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki vseh treh obtožencev iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 370 ZKP ter predlagali, da sodišče druge stopnje obtožence oprosti obtožbe, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma jim izreče milejše kazni.

Višji državni tožilec - svetnik J. S. iz Višjega državnega tožilstva v Ljubljani, je v obširnem pisnem mnenju, ki ga je podprla višja državna tožilka na seji senata, predlagal ugoditev pritožbam in razveljavitev sodbe, predlagal pa je tudi, da naj pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti razveljavi sodbo tudi glede kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po čl. 135/II in I KZ, ki naj bi ga storil obtoženi K. V. - D..

Pritožbe zagovornikov obtožencev so utemeljene, v predlaganem delu pa je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Utemeljeno opozarjajo vsi zagovorniki obtožencev in višji državni tožilec v pisnem mnenju, da iz vsebine v razlogih sodbe povzetih zagovorov obtožencev, pa tudi iz samih razlogov sodbe ne izhaja, da naj bi bila med vsemi tremi obtoženci predhodno izrecno dogovorjena tudi uporaba sile zoper varnostnika pri izvršitvi kaznivega dejanja roparske tatvine, pa tudi ne po njej, niti kdo od njih naj bi jo uporabil ter na kakšen način. Nasprotno sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sicer zaključuje, da so vsi obtoženci v želji, da bi ukradeno stvar obdržali (alpsko mleko) uporabili zoper varnostnika silo in to K. V. - D., saj naj bi ga z neznanim trdim topim predmetom tako močno udaril po glavi, da je oškodovanec padel po tleh, to pa so izkoristili obtoženci in pobegnili. Že iz teh zaključkov ni razvidno, kakšna naj bi bila vloga preostalih dveh obtožencev (D. B. in K. V. - D.) pri tem kaznivem dejanju, saj že iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe ni mogoče razbrati vrsto udeležbe soobtožencev, ker abstraktna trditev, da so kaznivo dejanje izvršili po predhodnem dogovoru in razdelitvi vlog zaradi namena, da bi ukradeno stvar obdržali, v nadaljevanju ni konkretizirana z opisom uporabe ali dogovora o uporabi sile vseh treh kot sostorilcev, pač pa zgolj z opisom, da je obtoženi K. V. - D. izstopil iz kombija, pristopil do oškodovanca in ga z neznanim trdim, topim predmetom, ki ga je imel pripravljenega, tako silovito udaril po glavi, da je le-ta padel po tleh, nakar so vsi skupaj pobegnili proti T.. gori. Takšen opis ne omogoča zaključka o predhodnem medsebojnem dogovoru za izvršitev vsem trem obtožencem očitanega kaznivega dejanja, v tej smeri pa so nerazumljivi in s seboj v nasprotju tudi razlogi izpodbijane sodbe, da so vsi trije obtoženci zoper varnostnika uporabili silo tako, da ga je K. V. - D. z udarcem po glavi hudo telesno poškodoval, to pa so izkoristili obtoženci in pobegnili. Po drugi strani že površna analiza z doslej izvedenim dokaznim postopkom ugotovljenega poteka dogodkov ne nudi nikakršne osnove za sklepanje o sostorilstvu.

Kakršnegakoli aktivnega delovanja obtožencev, usmerjenega k uresničitvi očitanega kaznivega dejanja roparske tatvine po čl. 214/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ (razen uporabe sile storilca kaznivega dejanja po točko 2 izreka sodbe - posebno hude telesne poškodbe po čl. 135/II in I KZ) ni mogoče zaslediti v zagovorih obtožencev, pa tudi ne v izpovedbah očividcev dogodka. Domnevni voznik kombiniranega vozila - obtoženi D. B., se je namreč zagovarjal, da je ob zaustavitvi avtomobila le odprl okno na svojih levih vratih, iz česar bi bilo mogoče zaključiti, da se je s sedaj pokojnim varnostnikom le želel pogovoriti in niti ni opazil, da naj bi soobtoženec izstopil iz avtomobila, saj je zatrdil, da je le-ta varnostnika udaril povsem brez potrebe in da bi ga sam poskušal zadržati, če bi vedel, kaj namerava napraviti. Enako je zatrdil tudi soobtoženi V. K., pri čemer iz zagovorov vseh treh tudi izhaja, da v avtomobilu razen steklenice s pijačo, ki sta jo oba obtoženca pila med vožnjo, ni bilo drugega orodja in je prišlo do poškodbe varnostnika prav s to steklenico, vendar nenačrtovano. Ker kot že omenjeno, niti iz opisa dogodka v izreku sodbe ni razvidno kakšno drugačno aktivno delovanje obtoženih D. B. in V. K., ki naj bi odločilno soprispevalo k uresničitvi znakov vsem trem obtožencem očitanega kaznivega dejanja, bi moralo sodišče v razlogih sodbe podrobno pojasniti, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da sta se oba obtoženca zavedala, da kot sostorilca sodelujeta pri uresničitvi očitanega kaznivega dejanja in v kakšnem njunem ravnanju je mogoče zaznati njun odločilni soprispevek k izvršitvenem dejanju obtoženega K. V. - D., v kolikor je bil seveda res on tisti, ki je tako močno udaril varnostnika po glavi, da je ta kasneje zaradi te poškodbe in njenih posledic umrl. Ker tako v pogledu sostorilstva za kaznivo dejanje, očitano vsem trem obtožencem, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in jo v tem pogledu sploh ni mogoče preizkusiti, je bilo potrebno ugoditi pritožbam zagovornikom vseh treh obtožencev ter jo razveljaviti.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb glede kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po čl. 135/II in I KZ, očitanega obtoženemu K. V. - D., pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. čl. ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede subjektivne plati temu obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Kakor ni dvoma, da mora biti izkazana in podana vzročna vzeza med storilčevim ravnanjem in eno od oblik posebno hude telesne poškodbe, mora biti storilec tudi v odnosu do smrti poškodovanca v krivdnem razmerju malomarnosti na način, kot je to opredeljeno v 19. čl. KZ. Ob takšnem opisu dejanja in pravni opredelitvi v izreku sodbe, bi moralo sodišče prve stopnje torej ugotoviti, da je obtoženec storil eno ali več oblik posebno hude telesne poškodbe, predvidene v I. odst. čl. 135. KZ, da je poškodovani zaradi takšne poškodbe umrl in da je to smrt treba pripisati malomarnemu ravnanju obtoženca, pri čemer mora biti med poškodbo in smrtjo seveda podana vzročna zveza. V razlogih sodbe je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, da se je zavedal, kaj počne in dejanje hotel storiti. Poškodovančevo smrt je torej povezalo le s storilčevim direktnim naklepom, istočasno pa spejelo pravno opredelitev kaznivega dejanja po II. odst. 135. čl. KZ, kot jo je podal državni tožilec v obtožnici. Takšna oblika kaznivega dejanja pa je podana le v primeru, v kolikor smrti poškodovanca ni mogoče pripisati storilčevemu naklepu, pač na njegovi malomarnosti, kot je opredeljena v 19. čl. KZ. O tej pomembni okoliščini, na kateri temelji pravna opredelitev kaznivega dejanja, pa sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega razloga, vsled česar je podana ugotovljena kršitev.

K povedanemu ob rob je potrebno dodati, da se je sicer mogoče zgolj iz formalnopravnih razlogov strinjati s tistim delom pritožbenih izvajanj zagovornikov vseh treh obtožencev, v katerih se sklicujejo na posledice "nezakonito vložene neposredne obtožnice" za kaznivo dejanje roparske tatvine po čl. 214/I KZ v zvezi s 25 KZ. Podatki spisa sicer res izkazujejo, da preiskava za to kaznivo dejanje ni bila opravljena, saj je bila zahtevana, uvedena in je do vložitve obtožnice tekla zoper vse tri obtožence le za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po čl. 135/I KZ v zvezi s čl. 25 KZ, vendar je že izvenobravnavni senat okrožnega sodišča v ugovornem postopku pravilno ugotovil, da bi preiskovalni sodnik sicer res moral dati soglasje za vložitev neposredne obtožnice, vendar pa ta opustitev na zakonitost in pravilnost postopka ni vplivala, saj ni bila storjena med pripravami na glavno obravnavo ali med glavno obravnavo, kar je upoštevalo glede na določbe II. odst. 371. čl. ZKP. V obravnavanem primeru je tudi po oceni sodišča druge stopnje takšno stališče pravilno, saj je bila preiskava opravljena glede istega historičnega dogodka, oziroma očitka vsem trem obtožencem, da so v zvezi z zatrjevano tatvino mleka tako hudo telesno poškodovali varnostnika I. K., da je ta kasneje zaradi posledic poškodb umrl. Ker pa je bila z odločitvijo izvenobravnavnega senata sodišča prve stopnje v vsakem primeru sanirana zatrjevana nezakonita razširitev obtožnice, tudi ni mogoče zaključiti, da je takšno ravnanje vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti že izvedene dokaze ter ob skrbni analizi zagovorov vseh treh obtožencev ter analizi izpovedbe zaslišanih prič sprejeti nove dokazne zaključke glede nakazanih smeri v tem sklepu. Istočasno bo moralo mnogo večjo skrb kot doslej posvetiti razlogom za spremenjeni zagovor obtoženega V. K. - D., pri čemer ne bo smelo spregledati dejstva, da je bil v kazenski ovadbi kot neposredni storilec kaznivega dejanja opredeljen obtoženi D. B.. Ta je izvenzakonski partner D.-ove matere, soobtoženi V. K. pa D.-ov brat. V zvezi s tem bi bilo v ponovljenem postopku potrebno preveriti zagovor obtoženega V. K. - D. oziroma njegovo trditev, da je ob prvem zagovoru lagal po navodilih policista J. B.. Vsekakor pa bo dejansko stanje tudi bolj popolno ugotovljeno ponovnem in natančnem zaslišanju treh neprizadetih očividcev, ki jim bo sodišče prve stopnje moralo predočiti njihove izjave, ki so jih dali delavcem policije in v katerih so tudi podali opis sovoznika, ki je izstopil iz kombija in udaril oškodovanca (in ki naj bi bil starejši, manjši in suh), zgolj po znanih osebnih podatkih vseh treh obtožencev pa bi bil to lahko edino le obtoženi D. B. in ne obtoženi V. K. - D.. Ob tem velja še ponoviti, da so očitno prav na podlagi opisov teh očividcev delavci policije potek celotnega dogodka opredelili povsem drugače, kot ga je ugotovilo sodišče, ki bo v ponovljenem postopku moralo tudi skrbneje ugotoviti časovni potek celotnega dogodka v zvezi z vožnjo kombija in osebnega avtomobila, obeh pa v povezavi z vožnjo oškodovanca, na kar utemeljeno opozarja v svoji pritožbi tudi zagovornik obtoženega V. K.. V ponovljenem postopku se sodišče prve stopnje tudi ne bo moglo izogniti pritegniti izvedenca psihiatra glede obtoženih V. K. - D. in D. B., saj je bila glede obeh v njuni krvi ugotovljena tako visoka stopnja alkohola (1.80 g/kg, 3,50 g/kg), da njuna zagovornika utemeljeno opozarjata, da bi moralo sodišče preveriti, ali ni bila zmožnost njune presoje morda bistveno otežena. Koristna pa bi bila tudi ugotovitev, ali je glede na ugotovljeno zasedenost osebnega vozila znamke Opel Vectra (4 osebe) sploh mogoče v njem prevažati tolikšno količino mleka (7 paketov po 12 litrov) kot se obtoženemu očita, da so jo ukradli.