Jedro

Ker so tožene stranke s pritožbama, ki so ju vložile zoper sodbo sodišča prve stopnje, uspele le v pogledu stroškovne odločitve, do povračila pritožbenih stroškov niso upravičene.

Sodišče mora pri odmeri stroškov od spremembe vrednosti spornega predmeta dalje upoštevati višjo vrednost spora.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi: „Prva in tretja tožena stranka sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 9.336,61 EUR, druga in tretja tožena stranka nerazdelno 9.336,61 EUR, prva ter druga tožena stranka pa 10.934,99 EUR, vse v roku petnajstih dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva in druga tožena stranka sta dolžni povrniti tožeči stranki 335,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti tretji toženi stranki 142,80 EUR pritožbenih stroškov v roku petnajstih dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Stroške odgovora na pritožbo tretje tožene stranke nosi sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o stroških postopka in prvi, drugi ter tretji toženi stranki naložilo, da tožeči stranki nerazdelno plačajo stroške v višini 27.599,50 EUR, prva in druga tožena stranka pa nerazdelno še znesek 2.519,51 EUR s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo vse tri tožene stranke.

3. Prva in druga tožena stranka opozarjata, da je bila v tej zadevi vrednost spornega predmeta med postopkom povišana na 440.000,00 EUR, kar pomeni, da bi moralo sodišče pri vseh postavkah upoštevati najvišje število točk (to je 2000), ne pa zgolj 1600. Sodišče tudi ni priznalo vseh stroškov, čeprav so bile storitve opravljene in potrebne. Gre za strošek obvestila o neplačilu predujma za izvedenca z dne 23. 3. 2012, prošnjo za podaljšanje roka z dne 2. 12. 2014 ter strošek pritožbe z dne 22. 9. 2015. Strošek za vložitev predloga za izločitev izvedenca z dne 11. 7. 2014 bi moralo priznati v celoti, saj gre za obrazloženo vlogo.

4. Tretja tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče vsem trem toženim strankam priznati pritožbene stroške. Pri tretji toženi stranki je upoštevalo zgolj plačano sodno takso za pritožbo. Pritožbeni stroški ne morejo biti obravnavani enako kot stroški postopka, to je glede na uspeh v pravdi. Sodišče bi moralo pri odmeri priznati te stroške v celoti. Tožene stranke niso nujni oziroma enotni sosporniki, zato je sodišče nepravilno naložilo stroške postopka v povrnitev vsem toženim strankam nerazdelno.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena. Tožene stranke s pritožbo niso uspele, zato do povračila pritožbenih stroškov niso upravičene. Priznani bi jim lahko bili zgolj stroški za pritožbo zoper sklep, tožeči stranki pa strošek odgovora na pritožbo. Tudi če bi bil upoštevan uspeh v postopku, bi bila tožeča stranka upravičena do višjega povračila. Tudi upoštevanje višje vrednosti spora je v škodo pritožnic, saj bi se v tem primeru stroški tožeče stranke povečali več kot stroški toženih strank. Tožene stranke zato nimajo pravnega interesa za vlaganje pritožbe v svojo škodo.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Ker so tožene stranke s pritožbama, ki so ju vložile zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 5. 6. 2015, uspele le v pogledu stroškovne odločitve,(1) do povračila pritožbenih stroškov niso upravičene. Zgolj dejstvo, da je o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje, na to presojo ne more vplivati. Pritožbeno sodišče ob tem tretji toženi stranki pojasnjuje, da taksa za pritožbo, ki ji jo je priznalo sodišče prve stopnje, ni bila taksa za pritožbo zoper sodbo z dne 5. 6. 2015, ampak taksa za pritožbo zoper prvo sodbo v tej zadevi, to je sodbo z dne 26. 1. 2010 (list. št. 508).

8. Prva in druga tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzemata za priznanje višje nagrade za dne 11. 7. 2014 vložen predlog za izločitev izvedenca. Ker ne gre za obrazloženo pripravljalno vlogo o glavni stvari, sta upravičeni le do nagrade po tar. št. 19/4 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) za t. i. drugo vlogo v višini 50 točk, to je toliko kot jima je priznalo sodišče prve stopnje.

9. Utemeljeno pa prva in druga tožena stranka opozarjata, da bi jima sodišče prve stopnje moralo priznati strošek za poslano obvestilo o neplačilu predujma z dne 29. 3. 2012. Ta storitev je bila opravljena in potrebna, strošek pa priglašen. Pritožbeno sodišče jima je za to obvestilo zato na podlagi tar. št. 19/4 OT priznalo dodatnih 50 točk. Višje priglašen znesek je neutemeljen.

Upravičeni sta tudi do nagrade za vloženo prošnjo za podaljšanje roka z dne 2. 12. 2014. Ker gre le za kratek dopis, jima je na podlagi tar. št. 39/4 OT pritožbeno sodišče priznalo 20 točk. Prvi in drugi toženi stranki na dodatno priznanih 70 točk pripada še 10 % povečanje zaradi zastopanja dveh strank, to je 7 točk, 1 % materialnih stroškov, to je 0,77 točke ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR znaša 43,54 EUR.

10. Prva in druga tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarjata tudi na to, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da je pri vrednosti spornega predmeta med postopkom prišlo do spremembe. Tako je tožeča stranka na naroku 9. 6. 2014 na poziv sodišča vrednost spornega predmeta glede dne 13. 7. 2009 dodatno postavljenih zahtevkov (to je zahtevka na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 14. 5. 2002, sklenjene med prvo in drugo toženo stranko ter zahtevka za ugotovitev neveljavnosti in izbrisa izvršenih zemljiškoknjižnih vpisov) ocenila na 440.000,00 EUR (glej zapisnik z dne 9. 6. 2014, list. št. 709). Sodišče prve stopnje bi zato moralo pri odmeri stroškov tožeče ter prve in druge tožene stranke od postavitve tega zahtevka dalje upoštevati višjo vrednost spora.

Pritožbeno sodišče je zato ob upoštevanju višje vrednosti spora, tožeči stranki dodatno priznalo še 3100 točk. Gre za razliko med priznanim številom točk za posamezno opravilo (pri katerem je višina nagrade odvisna od vrednosti spornega predmeta) in maksimalnim številom točk, ki ga je stranki po OT mogoče priznati, to je 2000 točkami. Takšna razlika je bila priznana: za pripravljalno vlogo vloženo 9. 9. 2009 (razlika 200 točk), pritožbo zoper sklep z dne 4. 12. 2009 (razlika 200 točk), narok 26. 1. 2010 (razlika 200 točk), odgovor na pritožbo z dne 27. 10. 2010 (razlika 500 točk), pripravljalno vlogo z dne 6. 10. 2011 (razlika 200 točk), pripravljalno vlogo z dne 24. 11. 2011(razlika 200 točk), narok 2. 12. 2011 (razlika 200 točk), pripravljalno vlogo z dne 12. 12. 2011 (razlika 200 točk), pripravljalne vloge z dne 15. 1. 2014, 12. 12. 2014 in 16. 2. 2015 (razlika 600 točk) in naroke dne 9. 6. 2014, 8. 4. 2015 in 13. 5. 2015 (razlika 600 točk). Tožeči stranki pripada na dodatno priznano število točk še 200 % povečanje za zastopanje več kot 30 strank, to je še dodatnih 6200 točk, skupaj torej 9300 točk. Ob upoštevanju materialnih stroškov v višini 1%, to je 93 točk, je upravičena do nagrade v višini 9393 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR ter 22 % DDV-ja znese skupaj 5.259,89 EUR. Skupni stroški tožeče stranke tako znašajo 47.612,40 EUR (42.352,51 EUR + 5.259,89 EUR), ob upoštevanju 75 % uspeha v postopku pa je upravičena do povračila 35.709,30 EUR.

Prva in druga tožena stranka sta ob upoštevanju višje vrednosti spora upravičeni do dodatnih nagrad v vrednosti 1800 točk in sicer za naroke 26. 1. 2010, 2. 12. 2011, 9. 6. 2014, 8. 4. 2015 in 13. 5. 2015 (za vsak narok dodatno 200 točk, skupaj 1000 točk) ter pripravljalne vloge z dne 6. 2. 2014, 8. 1. 2015, 23. 2. 2015 in 21. 4. 2015 (za vsako vlogo dodatno 200 točk, skupaj 800 točk). Na tako priznano število točk je pritožbeno sodišče prvi in drugi toženi stranki priznalo še povišanje v višini 10 % zaradi zastopanja dveh strank, to je 180 točk ter povračilo materialnih stroškov v višini 1 %, to je 19,80 točk, skupaj torej 1999,80 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR ter 22 % DDV, znašajo stroški prve in druge tožene stranke dodatno še 1.119,84 EUR, njuni skupni stroški pa 7.744,87 EUR (6.581,49 + 43,54 EUR + 1.119,84). Glede na 25 % uspeh v postopku sta upravičeni do povračila zneska 1.936,22 EUR.

11. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi, kako opraviti pobotanje stroškov do povračila katerih je upravičena tožeča stranka (35.709,30 EUR) in stroškov do povračila katerih so upravičene tožene stranke (prva in druga tožena stranka do zneska 1.936,22 EUR, tretja tožena stranka pa do zneska 4.164,88 EUR) in ali toženim strankam povračilo stroškov naložiti nerazdelno ali vsaki posebej (161. člen ZPP), upoštevalo, da so stroški strankam nastali dejansko le z zahtevki na ugotovitev ničnosti treh kupnih pogodb; da gre pri teh zahtevkih za tri samostojne zahtevke, ki so uperjeni zoper tožene stranke tako, da sta s prvim zahtevkom na ugotovitev ničnosti zajeti prva in tretja tožena stranka, z drugim zahtevkom druga in tretja tožena stranka in s tretjim zahtevkom prva in druga tožena stranka; da sta glede posameznega zahtevka toženi stranki, ki se ju zahtevek tiče, enotna (nujna) sospornika; in da je prvo in drugo toženo stranko zastopal isti pooblaščenec.

Nastale stroške je tako poračunalo za vsak zahtevek posebej, saj je le na ta način lahko upoštevalo pravilo, ki ga določata prvi in tretji odstavek 161. člena ZPP. Pri tem je štelo, da je imela tožeča stranka z vsakim od zahtevkov enake stroške in zato na vsakega od zahtevkov odpade 1/3, to je 11.903,10 EUR. Glede stroškov prve toženke je štelo, da nanjo odpade 1/2 stroškov do katerih je upravičena skupaj z drugo toženo stranko, torej do zneska 968,11 EUR in da na vsakega od dveh zahtevkov, ki se nanašata nanjo, odpade polovica, to je 484,05 EUR. Enako je štelo za drugo toženo stranko. Tudi pri tretji toženi stranki, ki je bila prav tako zajeta z dvema zahtevkoma, je štelo, da je do povračila polovice stroškov (to je do zneska 2.082,44 EUR) upravičena v zvezi z enim, do druge polovice pa v zvezi z drugim zahtevkom.

12. Stroške, ki so nastali tožeči (11.903,10 EUR) ter stroške, ki so nastali prvi (484,05 EUR) in tretji toženi stranki (2.082,44 EUR) s prvim zahtevkom na ugotovitev ničnosti,(2) je nato pobotalo in razliko (to je znesek 9.336,61 EUR) naložilo v nerazdelno plačilo tema dvema toženima strankama. Enako je odločilo pri drugem zahtevku na ugotovitev ničnosti,(3) ki je bil uperjen zoper drugo in tretjo toženo stranko in po pobotu razliko v višini 9.336,61 EUR naložilo v nerazdelno plačilo drugi in tretji toženi stranki. Pri tretjem zahtevku, ki je bil uperjen zoper prvo in drugo toženo stranko,(4) pa je po pobotu stroškov tožeče stranke (11.903,10 EUR) in polovice stroškov prve in druge tožene stranke (968,11 EUR), razliko v višini 10.934,99 EUR naložilo v nerazdelno plačilo prvi in drugi toženi stranki. Tožnica bo, ko bodo tožene stranke izpolnile svojo obveznost, prejela skupaj 29.608,20 EUR, torej toliko kot ji pripada po pobotu njej priznanih stroškov (35.709,30) in skupnega zneska (vsem) toženim strankam priznanih stroškov, to je zneska 6.101,10 EUR (1.936,22 + 4.164,88).

13. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je spremenjena odločitev, kljub upoštevanju višje vrednosti spora (tudi v korist tožeče stranke), v korist toženih strank in zato uporaba 359. člena ZPP ne pride v poštev.(5)

14. Pritožbi sta glede na obrazloženo delno utemeljeni. Pritožbeno sodišče jima je zato v že opisanem obsegu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako kot izhaja iz izreka sklepa. V preostalem je pritožbi zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep potrdilo.

15. V pritožbenem postopku sta prva in druga tožena stranka le minimalno uspeli, saj se je njuna stroškovna obremenitev zmanjšala le za približno 1,5%. Do povračila pritožbenih stroškov zato nista upravičeni. Sta pa zaradi neuspeha dolžni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki ga je pritožbeno sodišče v tem delu ocenilo za potrebnega (tretji odstavek 154. in 155. člen ZPP). Ker pa je bil vložen kot odgovor na dve pritožbi, jima je naložilo, da tožeči stranki povrneta polovico tega stroška. Pri tem je celoten strošek odgovora znašal 671,98 EUR (sestava pritožbe (priglašenih) 400 točk, 200 % povečanje 800 točk, 22% DDV), polovica pa 335,99 EUR. Tretja tožena stranka je glede na izpodbijani del stroškovne odločitve uspela skoraj v celoti, zato je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je na podlagi tarifne št. 21/2 OT (ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela stroškovne odločitve) priznalo za sestavo pritožbe 200 točk, poročilo stranki 50 točk, materialne stroške 5 točk in 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znese 142,80 EUR. Te stroške ji je dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča kot to izhaja iz izreka sklepa. Tožeča stranka zaradi uspeha tretje tožene stranke v tem delu do povračila druge polovice stroška odgovora na pritožbo ni upravičena.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom I Cp 520/2016 z dne 27. 7. 2016 odločbo sodišča prve stopnje razveljavilo zgolj glede stroškovne odločitve, saj je v tem delu sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Op. št. (2): Gre za ničnost kupne pogodbe z dne 20. 9. 2002, sklenjene med prvo in tretjo toženo stranko.

Op. št. (3): Gre za ničnost kupne pogodbe z dne 20. 9. 2002, sklenjene med drugo in tretjo toženo stranko.

Op. št. (4): Gre za ničnost kupne pogodbe z dne14. 5. 2002, sklenjene med prvo in drugo toženo stranko.

Op. št. (5): Pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo dodaja, da je do za tožene stranke ugodnejše odločitve prišlo zato, ker je sodišče prve stopnje naredilo napako pri metodi pobotanja medsebojnih stroškov. Z uporabo te metode je namreč tožeči stranki prisodilo (oziroma toženim strankam naložilo v plačilo) skupno 30.119,01 EUR, torej kljub pobotanju zneskov 1.645,37 EUR in 4.164,88 EUR, le za 1.645,00 EUR nižji znesek od zneska do katerega je glede na uspeh bila tožeča stranka upravičena. To pa je očitno napačno.