Jedro

Stranka, ki predlaga izvedbo določenega dokaza, mora svoj dokazni predlog ustrezno substancirati. To pomeni, da mora določno pojasniti, katero pravno odločilno dejstvo naj bi se z dokazom dokazovalo in zakaj naj bi bil dokaz relevanten. Sodišče lahko izvede predlagani dokaz le za ugotovitev tistih pravno odločilnih dejstev, glede katerih je bil predlagan.

Neutemeljen je tudi posplošen očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ("protispisnost"). Ker tožeča stranka ni pojasnila v čem konkretno je podana "protispisnost" niti ni pojasnila kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče do tega očitka ne bo opredelilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124055/2016 z dne 30. 11. 2016 tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 66,46 EUR pravdnih stroškov tožene stranke s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da Pogodba o opravljanju storitev upravljanja soseske B. z dne 17. 6. 1996 (priloga A2, v nadaljevanju pogodba o upravljanju) ni veljavna. Zato tožeča stranka kot upravnik na njeni podlagi ni upravičena zahtevati plačila vtoževanih stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja. Presodilo je tudi, da tožeča stranka vtoževanih stroškov ni upravičena zahtevati niti na podlagi določil o poslovodstvu brez naročila, določil o neupravičeni obogatitvi, določil o verziji in niti na podlagi določil o zakoniti subrogaciji.

2. Proti tej sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi kršitve določil pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V postopkih v sporih majhne vrednosti se v skladu z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka kot upravnik od tožene stranke kot lastnika poslovnega prostora na naslovu Ulica 56, L. in dveh garaž na naslovu Ulica 3, L. (vse v soseski B.) vtoževala stroške upravljanja, vzdrževanja in obratovanja za obdobje od septembra 2015 do avgusta 2016. 7. Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ),2 ki je veljal v času sklenitve pogodbe o upravljanju, je v prvem odstavku 31. člena določal, da je za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in naprav potreben sporazum solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. To določilo, ki določa pogoj za veljavnost sklenjene pogodbe o upravljanju, je kogentne narave. Iz tega izhaja, da če pogodbe o upravljanju ne podpiše zadostna večina etažnih lastnikov, pogodba o upravljanju ni veljavna. Tega ne more spremeniti niti načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ),3 ki določa da udeleženci obligacijskih razmerij le-teh ne smejo urejati v nasprotju s prisilnimi predpisi. Zato tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da lahko pogodbene stranke dispozitivno urejajo pravna razmerja in je zato pogodba, ki so jo sklenili za upravljanje soseske B., veljavna, četudi pri njeni sklenitvi ni bila dosežena zadostna večina, ne more uspeti.

8. Kot je že pojasnjeno v predhodnem odstavku je pogodba o upravljanju veljavno sklenjena, če jo podpišejo solastniki, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. Iz ugotovitev pravno odločilnih dejstev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil solastniški delež družbe I. d. d. ob podpisu pogodbe o upravljanju 20,148 odstotkov ter da je imela ta družba pooblastila za podpis pogodbe o upravljanju od 19,15 odstotkov kupcev nepremičnin v soseski.

9. Pritožbeno sodišče je na navedena pravno odločilna dejstva vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP). Glede na to, da je imela družba I. d. d. v lasti le 20,148 odstotkov in pooblastila za sklenitev pogodbe o upravljanju od nadaljnjih 19,15 odstotkov kupcev je matematično logično, da za sklenitev pogodbe o upravljanju ni imela zadostne večine (20,148 odstotkov plus 19,15 odstotkov je 39,298 odstotkov). Že zato pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena.

10. Pritožbene trditve, da stanovanja in poslovni prostori v času sklenitve pogodbe o upravljanju sploh še niso bili prodani in je bila zato družba I. d. d. v celoti lastnica soseske B. in kot takšna upravičena skleniti veljavno pogodbo o upravljanju, pri čemer potencialni kupci nimajo nobnega vpliva na samo pogodbo o upravljanju predstavljajo pritožbene novote. Tožena stranka teh trditev pred sodiščem prve stopnje ni podala, niti ni v pritožbi pojasnila, zakaj teh trditev ni podala med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče se upoštevajoč pojasnjeno v 8. in 9. točki obrazložitve te sodbe ne bo posebej opredelilo do pritožbenih trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko pri izračunu deleža ni upoštevalo solastniški delež družbe I. d. d. Tudi v kolikor bi te trditve v danem primeru držale, tožeča stranka glede na zgoraj pojasnjeno ne bi mogla uspeti, saj tudi ob upoštevanju ugotovljenega solastniškega deleža družbe I. d. d. ne bi bil dosežen potreben polovični solastniški delež za veljavnost pogodbe.

12. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče torej soglaša s sodiščem prve stopnje, da pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena. Ker je tako, pravna pravila pogodbenega prava v obravnavani zadevi ne morejo nuditi pravne podlage za odločanje o tožbenem zahtevku.

13. Stranka, ki predlaga izvedbo določenega dokaza, mora svoj dokazni predlog ustrezno substancirati. To pomeni, da mora določno pojasniti, katero pravno odločilno dejstvo naj bi se z dokazom dokazovalo in zakaj naj bi bil dokaz relevanten. Sodišče lahko izvede predlagani dokaz le za ugotovitev tistih pravno odločilnih dejstev, glede katerih je bil predlagan. Tožeča stranka je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem prič S. K. in B. K. v zvezi z izvajanjem storitev upravljanja, ne pa tudi v zvezi s samo veljavnostjo Pogodbe o upravljanju (glej list. št. 39). Ker de facto opravljanje funkcije upravnika ne more nadomestiti manjka sklenjene pogodbe, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zagrešilo bistveno kršitev določil pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) s tem, ko v zvezi z veljavnostjo pogodbe ni zaslišalo ti priči. Zato ta pritožbeni očitek tožeče stranke ni utemeljen.

14. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in logično pojasnilo trditve o katerih pravno odločilnih dejstvih bi morala podati tožeča stranka za utemeljenost svojega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na zadostno in pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje. Pravno odločilna dejstva, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, so bistvena za odločitev v tem postopku. Ta pravno odločilna dejstva ne izhajajo iz trditev v vlogah tožeče stranke, niti niso vsebovana v _„pregledih verodostojnih listin dolžnikov“_ niti v _„izpisih za pravdni postopek.“_ Mogoče izhajajo iz predloženih prilog. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni dolžnost sodišča, da za zatrjevane terjatve med številnimi listinskimi dokazi samo išče listine in v njih podatke, ki bi nadomestili trditve o tem, kako je bila konkretna terjatev obračunana (kakšen ključ je treba uporabiti za posamezno terjatev). Dokazi namreč v skladu z določili ZPP in ustaljeno sodno prakso ne morejo nadomestiti trditev, ki jih stranka ni podala.4 Zato zatrjevane kršitve določil pravdnega postopka niso podane.

15. Neutemeljen je tudi posplošen očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (_„protispisnost_“).5 Ker tožeča stranka ni pojasnila v čem konkretno je podana _„protispisnost“_ niti ni pojasnila kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče do tega očitka ne bo opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka obrazloženo prerekala trditve tožeče stranke glede izračunov, je v skladu z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP nedovoljen. Predstavlja namreč očitek relativne bistvene kršitve določil pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

17. V zadnjem delu pritožbe je tožeča stranka podala svoja stališča v zvezi z instituti subrogacije, neupravičene obogatitve in poslovodstva brez naročila. Kakšnih konkretnih obrazloženih očitkov proti izpodbijani sodbi v zvezi s temi instituti ni podala. V kolikor je s tem merila na zmotno uporabo materialnega prava, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbeni razlog ni podan. Sodišče prve stopnje je namreč materialno pravo glede zgoraj navedenih institutov ustrezno in pravilno uporabilo in ob tem podalo jasne in utemeljene razloge.

18. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 18/1991 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 4 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 5 Protispisnost“ obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič. Torej, ko sodišče dokazom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici.