Jedro

Če je zavezanec na objektu, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo, izvršil določene (manjše) rekonstrukcije, to ni ovira za izdajo začasne odredbe po 12. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ugodila predlogu upravičencev za izdajo začasne odredbe o zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja tožeče stranke. S to začasno odredbo je tožeči stranki prepovedano razpolaganje z nepremičninami (gostiščem) stoječimi na parc. št. 1447 in z vinsko kletjo, ki se nahaja v stavbi na parceli št. 1448/1 ter v tem obsegu tudi prepovedano lastninsko preoblikovanje podjetja in naloženo, da te nepremičnine popiše, izloči iz lastninskega preoblikovanja in jih uporablja kot dober gospodar. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je glede teh nepremičnin bila vložena dne 20.3.1992 zahteva za denacionalizacijo, s potrebno dokumentacijo v smislu 62. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list SRS, št. 27/91-I) iz katere izhaja upravičenost zahteve. V skladu z 10. členom zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 - ZLPP) so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo dne 3.3.1993 podali predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju svojega denacionalizacijskega zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja tožeče stranke s prepovedjo razpolaganja z navedenimi nepremičninami in prepovedjo lastninskega preoblikovanja podjetja. Vlagatelji so predlagali, da toženi organ izda začasno odredbo za vse sedanje premoženje tožeče stranke. O predlogu za začasno odredbo je bila tožeča stranka obveščena, dana ji je bila možnost, da se o njej izjasni. Na obravnavi dne 27.5.1993 je bilo ugotovljeno, da bodo predmet vračanja le v izreku izpodbijanega sklepa navedene nepremičnine, za katere tožeča stranka v pismenem odgovoru z dne 2.4.1993 ni naprotovala, da se izda začasna odredba. Ker je dejanska in pravna podlaga predloga za začasno odredbo po obsegu in vsebini izkazana s priloženimi listinskimi dokazi, je tožena stranka na podlagi določb 11. 12. in 13. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij predlogu upravičencev ugodila. V tožbi tožeča stranka navaja, da je bilo denacionalizacijskim upravičencem oziroma njihovim prednikom podržavljeno podjetje s firmo ..., ki se je pozneje združilo in inkorporiralo v sedanje podjetje - tožečo stranko. V obravnavani denacionalizacijski zadevi upravičenci ne morejo zahtevati vrnitve nepremičnin v naravi, temveč le vrnitev deleža v podjetju. Zato upravičenci tudi nimajo pravice predlagati izdaje začasne odredbe, ki se nanaša na prepoved razpolaganja z nepremičninami, temveč le zavarovanje njihovega deleža na celotnem premoženju tožeče stranke. Izpodbijani sklep se nanaša na celoten gostinski objekt, ki stoji na parc. št. 1447. Ta objekt pa se sestoji iz dela, ki je bil upravičencem oziroma njihovim pravnim prednikom podržavljen ter iz dela, ki ga je s svojimi sredstvi zgradila tožeča stranka. Gre za prizidave in dozidave, novo električno inštalacijo, vodovodno inštalacijo, centralno ogrevanje, telefonski priključek, sanitarije in asfaltirano dvorišče. Izpodbijani sklep je zato nezakonit pa tudi nedoločen in neizvršljiv, saj je tožeči stranki prepuščeno, kaj bo popisala in izločila. Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijanega sklepa ugotoviti vse pogoje, ki jih zahteva 13. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - med temi pogoji pa je tudi ugotovitev obsega premoženja. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je za izdajo začasne odredbe imela v upravnih spisih vso potrebno dokumentacijo o upravičencih, temelju podržavljanja, predmetu denacionalizacije in zavezancu. Nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, so bile nacionalizirane fizičnim osebam. Način vračanja podržavljenega premoženja bo predmet odločanja v nadaljnjem postopku. Navedba, da izpodbijani sklep ni izvršljiv, ni pravilna. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom se tožeči stranki prepoveduje razpolaganje s stvarmi - nepremičninami, ki so predmet zavarovanja in predmet denacionalizacijskega zahtevka. Iz predložene dokumentacije v tej upravni zadevi (odločba Državnega sekretariata za finance LR Slovenije z dne 15.2.1957 in izpiska iz zemljiške knjige) je razvidno, da je bilo podržavljeno zasebno gospodarsko podjetje "...", hotel in vinska klet. Podržavljene nepremičnine so bile last denacionalizacijskih upravičencev. Premoženje, ki je sedaj predmet denacionalizacijskega zahtevka, je torej bilo podržavljeno fizičnim osebam. Po določbi 34. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN) se lahko vrne v last podjetje, ki je bilo podržavljeno lastniku - fizični osebi, tudi če je le-to pozneje prešlo v sestav druge pravne osebe, če ga je ekonomsko in tehnično mogoče izločiti iz te pravne osebe. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi upravičenci lahko postavili le predlog o zavarovanju njihovega predpostavljenega deleža pri tožeči stranki v določenem odstotku glede na celotno premoženje tožeče stranke ter da bi zato tožena stranka morala predhodno ugotoviti celoten obseg tega premoženja. Vprašanje ali bo podržavljeno premoženje mogoče vrniti v last bo predmet odločanja v nadaljnem postopku, ko bo toženi organ meritorno odločal o zahtevi vlagateljev, da se jim podržavljeno premoženje vrne v last in posest. Sodišče meni, da je izpodbijani sklep dovolj natančen in določen (navedena je parcelna številka in objekt - gostišče in vinska klet, tako da ga je mogoče izvršiti. Navedbe tožeče stranke, da je izvršila določena vlaganja v gostišče pa v konkretnem primeru niso ovira za izdajo začasne odredbe, saj gre za vlaganja v še obstoječi podržavljeni objekt. Ta vlaganja, kolikor je šlo za nove investicije in ne zgolj za vzdrževanje objekta, lahko vplivajo le na obliko vračanja podržavljenega premoženja in morebitno plačilo odškodnine. Zato je ta tožbeni ugovor relevanten le pri meritornem odločanju o denacionalizacijskem zahtevku.

Ker je po presoji sodišča dejanska in pravna podlaga predloga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu verjetno izkazana, izpodbijani sklep tožene stranke ni nezakonit. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).