Jedro

Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno v zvezi z izpolnitvijo zakonskega pogoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, oprlo izključno na dejansko podlago iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju P 262/2013 z dne 15. 6. 2015. Sodba kot listinski dokaz ne dokazuje resničnosti dejanskih ugotovitev, ki so vsebovane v tej sodbi, pač pa dokazuje zgolj to, da je sodišče v določeni zadevi že odločilo in kako je odločilo. S pojasnjenim ravnanjem je sodišče prve stopnje opustilo celovito ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja in hkrati neutemeljeno zavrnilo presojo dolžnikovih navedb v zvezi z neobstojem zakonskega pogoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Že z opisanim ravnanjem je kršilo dolžnikovo pravico do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor in naložilo dolžniku povrnitev upničinih stroškov postopka v višini 1.136,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zatrjuje kršitev pravice do izjave, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nobene od dolžnikovih navedb v zvezi z neizpolnitvijo pogoja verjetno izkazane nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri tem podaja tudi očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni glede pogoja nevarnosti. Opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo celovito oceniti gospodarsko stanje dolžnika, medtem ko se to ni spuščalo v presojo vrednosti dolžnikovega premoženja. Navaja, da nikoli ni imel težav z likvidnostjo, ni bil prezadolžen, nima slabega finančnega stanja ali blokiranega transakcijskega računa. Ker sodišče prve stopnje ni celovito presodilo vseh teh okoliščin meni, da manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Obrazložitev sodbe P 262/2013 z dne 15. 6. 2015 je povzeta nepravilno, saj iz nje ne izhaja, da bi dolžnik bil tisti, ki bi odtujeval premoženje v svojo korist, ampak družba G., ki je tudi sklenila več izpodbojnih ravnanj, dolžnik pa ni bil v vlogi direktorja, ki je lahko izvedel sporna dejanja. Pojasnjuje, da je upnikova terjatev prešla na stečajnega dolžnika družbo G. g. P. d.d. - v stečaju, zaradi česar upnik v predmetnem postopku ni več aktivno legitimiran. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določila tretjega odstavka 58. člena ZIZ, ko upnik v odgovoru na ugovor ni predložil nobenih dokazov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim očitkom, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno v zvezi z izpolnitvijo zakonskega pogoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, oprlo izključno na dejansko podlago iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju P 262/2013 z dne 15. 6. 2015. Sodba kot listinski dokaz ne dokazuje resničnosti dejanskih ugotovitev, ki so vsebovane v tej sodbi, pač pa dokazuje zgolj to, da je sodišče v določeni zadevi že odločilo in kako je odločilo.(1) S pojasnjenim ravnanjem je sodišče prve stopnje opustilo celovito ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja in hkrati neutemeljeno zavrnilo presojo dolžnikovih navedb v zvezi z neobstojem zakonskega pogoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.(2) Že z opisanim ravnanjem je kršilo dolžnikovo pravico do izjave, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka, opredeljeno v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja, opredeljene v 22. členu Ustave, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.(3) Tako stališče pa ni le izraz pravice do izjave (22. člen Ustave) in pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ampak pomeni opredelitev samostojnega ustavnopravnega jamstva izčrpne, jasne, razumljive in razumne obrazložitve odločitve.(4) Tudi v izvršilnem postopku, kjer se udejanja pravica do izvršbe kot del pravice do sodnega varstva,(5) veljajo predstavljena temeljna izhodišča, ki jih sodišče prve stopnje po pojasnjenem ni upoštevalo.

6. Ker gre za postopkovno kršitev, ki že sama zase pomeni razlog za razveljavitev sodne odločbe, je sodišče druge stopnje, ne da bi se spuščalo v vsebinsko pravilnost sprejete odločitve, pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in sodišču prve stopnje vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odgovoriti na navedbe dolžnika, pri utemeljevanju svoje odločitve pa razlogov o dejanskem stanju, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe P 262/2013, kot je bilo pojasnjeno, ne bo smelo uporabiti kot podlage svoje odločitve o ugovoru, ampak bo moralo izvesti o zatrjevanih dejstvih dokazni postopek še z drugimi morebitnimi dokazi.

8. Trditveno in dokazno breme glede zakonskega pogoja nevarnosti iz prvega odstavka 257. člena ZIZ je na upniku, zato bo moralo sodišče prve stopnje ponovno preučiti upnikove trditve in dokaze v postopku, ter se do njih obrazloženo opredeliti. Pri oblikovanju obrazložitve bo glede obstoja zakonskega pogoja nevarnosti tudi moralo biti pozorno, da bo celovito presodilo okoliščine, ki se sicer izpostavljajo kot bistvene v sodni praksi, na katero se je skliceval tudi dolžnik v pritožbi.(6) V zvezi z aktivno legitimacijo za predlagano predhodno odredbo pa sodišče druge stopnje opozarja na določilo petega odstavka 44. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki daje upravičenje zahtevati sodno varstvo tudi upniku v svojem imenu, čeprav na račun stečajne mase stečajnega dolžnika. Če je upniku dano upravičenje v svojem imenu sodno uveljaviti terjatev v pravdnem postopku, po sklepanju od večjega na manjše, vsebuje to upravičenje tudi zavarovanje terjatve.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Op. št. (1) : Zobec., J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 417. Op. št. (2) : Sodišče prve stopnje je zapisalo, da so lahko dolžnikove navedbe le predmet presoje v okviru pritožbe v pravdnem postopku, samo pa jih v tem postopku ne more presojati.

Op. št. (3) : Glej 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010. Op. št. (4) : Več o tem pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika Jana Zobca k navedeni odločbi.

Op. št. (5) : Več Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 58-60, 105-106. Op. št. (6) : Sodišče prve stopnje je zapisalo, da se sploh ni spuščalo v presojo vrednosti dolžnikovega premoženja, kar ni pravilni pravni pristop, na kar utemeljeno s sklicevanjem na ustrezno sodno prakso opozarja dolžnik v pritožbi.