Jedro

1. Če tožnik ni upošteval jasnih navodil nadrejenih delavcev o pravilnem delovanju stroja - "štance", ter se je oddaljil od stroja, ne da bi ga zaustavil oz. poskrbel za nadomestnega delavca, je odgovoren za očitano hujšo kršitev delovnih obveznosti, ker je (namerno ali iz velike malomarnosti) povzročil materialno škodo in mu je, ob ugotovljenih kvalifikatornih elementih, pravilno izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. 2. Delodajalec je v svojih postopkih o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev dolžan sodelovati zgolj s sindikatom, ki je organiziran v podjetju, v katerega so včlanjeni pri delodajalcu zaposleni delavci.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja z dne 14.11.1996 in 21.2.1997; da je tožena stranka dolžna tožnika po pravnomočnosti sodbe pozvati nazaj na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z plačilom nadomestila plače, od posameznih mesečnih zneskov pa poravnati ustrezne davke in prispevke. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis).

Sklicuje se na nepravilno imenovanje članov disciplinske komisije in komisije za pritožbe, saj komisiji nista bili oblikovani v skladu z določbami splošnega akta. Določitev takšnih komisij na način, ki ga je izvedla tožena stranka, pomeni njeno samovoljno ravnanje in bistveno kršitev postopka. Nepravilno je tudi to, da v teh komisijah ni bilo predstavnikov sindikata. Čeprav ta pri toženi stranki ni bil organiziran, bi morala tožena stranka v disciplinskem postopku omogočiti udeležbo pristojnega sindikata na višji ravni. Nadalje sta izpodbijana disciplinska sklepa nezakonita tudi po vsebini, saj ni dokazano, da bi storil očitano hujšo kršitev delovne obveznosti. Takrat je zapustil delovno mesto, da preveri stanje na števnem listu, kar je bilo običajno opravilo. V takšnem primeru noben delavec pri toženi stranki ni ustavljal stroja oz. bil glede tega disciplinsko obravnavan. Še vedno trdi, da s svojim ravnanjem ni povzročil nikakršne škode, pri čemer mu v postopku ni bilo omogočeno, da bi sodeloval pri ugotavljanju njene višine. V tem postopku je sodeloval tudi delavec, ki je bil tudi predsednik komisije za pritožbe in ugovore, kar je v danem primeru nedopustno. Meni, da je bilo takrat nabiranje tehnološkega odpada za strojem nekaj običajnega, do lomov orodja in škode pa je prišlo tudi pri drugih delavcih. Navedenim okoliščinam sodišče ni dalo nikakršnega pomena, saj bi moralo v postopek pritegniti ustrezno izvedenstvo, na podlagi katerega bi se ugotovilo delovanje varnostnega mehanizma na stroju, kot tudi ostale okoliščine škodnega primera. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbeno navedbo o nepravilnosti pri imenovanju in sestavi disciplinskih organov tožene stranke v celoti soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da sta bili tako disciplinska komisija, kot komisija za pritožbe imenovani s strani pristojnega organa, saj zaradi nove statusne organiziranosti družbe upravni odbor, na katerega se je skliceval pravilnik o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: PDO), takrat ni več obstojal. Obe komisiji sta odločali v sestavu treh članov, pri čemer dejstvo, da predsednika obeh komisij nista bila takoj določena in se je sestava komisij konstituirala kasneje, navedeno ne predstavlja takšno nepravilnost, ki bi vplivala na zakonitost postopka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v zadevi odločilno, da sta komisiji obravnavali zadevo v sestavi treh članov s predsednikom, ki se je določil v konrektnem primeru. Res je, da pristojni organ tožene stranke ni imenoval celotno število članov komisij, kot je to določeno z PDO, kar pa ne more predstavljati bistvene kršitve postopka, temveč zgolj relativno kršitev, ki pa sama po sebi nima za posledico nezakonitost izpodbijanih disciplinskih sklepov. V nobenem primeru pa ne pomeni samovoljnega ravnanja tožene stranke in gre pri tem za zmotno navedbo pritožbe, saj so bili člani komisij imenovani s strani najvišjega organa tožene stranke in v danih primerih v skladu s predpisanim postopkom. Glede na to, da v družbi ni bil organiziran sindikat, ni bilo nadalje tudi nikakrkšnih razlogov za imenovanje članov komisij iz tega združenja, zaradi česar dejstvo o imenovanju članov komisij do takrat, ko bo člane imenoval sindikat, ne more pomeniti kršitev predpisov, še manj pa samovoljnega ravnanja tožene stranke. Nenazadnje, če sindikat pri toženi stranki ni bil organiziran, se tožena stranka na njenega v svojih postopkih niti ni bila dolžna sklicevati, pa je celo dopuščala prakso, da je obveščala delavce o sindikalnih aktivnostih preko oglasne deske. Pritožbeno sklicevanje, da bi morala tožena stranka o svojih postopkih obveščati in pritegniti v sodelovanje območni sindikat, pa ne more biti upoštevna, saj je delodajalec dolžan neposredno sodelovati zgolj z sindikatom, ki je organiziran v podjetju in v katerega so včlanjeni pri delodajalcu zaposleni delavci.

Zato v tem obsegu pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovljeno tožnikovo odgovornostjo za storitev očitane hujše kršitve delovne obveznosti. Iz dejanskih ugotovitev disciplinskih organov, kot izvedenih dokazov pri sodišču prve stopnje je razvidno, da je tožnik takrat zapustil stroj med obratovanjem brez nadzora, čeprav je bil seznanjen z jasnim navodilom, da stroja ne sme zapustiti, ne da bi ga predhodno zaustavil oz.

pridobil nadomestnega delavca. To pa je odločilno dejstvo, ki je bilo ugotovljeno tudi v sodnem postopku. Tožnikovo ravnanje je povzročilo nastanek ugotovljene škode, zaradi izpada delovanja stroja pa ni prišlo samo do zastoja dela, temveč tudi do motenja delovnega procesa, saj je imela tožena stranka takrat na razpolago samo eno orodje za konkreten stroj, ki je bilo nenazadnje še izposojeno od drugega podjetja in za katero je v celoti odgovarjala. V konkretnem primeru so bili tako podani kvalifikatorni elementi za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Izpodbijana sodba vsebuje glede teh dejstev pravilne dejanske in pravne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Nadalje je tožena stranka pravilno izvedla postopek ugotavljanja škode, pri čemer dejstvo, da je v tej komisiji sodeloval delavec, ki je bil kasneje predsednik komisije za pritožbe in ugovore, ne more predstavljati takšne nepravilnosti postopka, ki bi vplivala na zakonitost sklepa, izdanega s strani pritožbene komisije. Tožnikovo odgovorno ravnanje, kot tudi način delovanja stroja, je bilo ugotovljeno že v disciplinskem postopku in to dokazano z zaslišanjem pristojnih delavcev tožene stranke, preizkušeno pa tudi v sodnem postopku, zaradi česar pritožbena navedba o pritegnitvi ustreznega izvedenstva, ki bi pojasnilo varnostni mehanizem delovanja stroja, ne more biti upoštevna. Povsem neutemeljena pa je pritožbena navedba, da dosedaj nobeden od delavcev, ki so delali na takšnih strojih, še ni bil v disciplinskem postopku, saj ta okoliščina nima nobene zveze oz. primerjave s sporno zadevo.

Glede na to, da so v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljena odločilna dejstva in ker niso podani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).