Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dovoljenja predsednika stečajnega senata iz tretjega odstavka 129. člena ZPPSL se lahko podeli le za konkretno pravno dejanje.
Revizija se zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 586.000,00 SIT v osmih dneh.
Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev, da sta dve pravni dejanji tožeče stranke brez pravnega učinka zoper stečajno maso, in na plačilo skupaj 50.066.827,80 SIT v stečajno maso. Dovoljenja predsednika stečajnega senata tožeča stranka ni predložila.
Prvostopenjsko sodišče je z vpogledom v stečajni spis vseeno ugotovilo, da je stečajni upravitelj v pismu z dne 3. 5. 1999 predlagal predsedniku stečajnega senata, da se izpodbijajo vsa pravna dejanja iz zadnjih treh mesecev pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Dejanj v pismu ni naštel. Predsednik stečajnega senata se je s pismom z dne 7. 5. 1999 strinjal s predlogom stečajnega upravitelja.
Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo.
Zoper sklep prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožeča stranka.
Drugostopenjsko sodišče je potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča. Postavilo se je na stališče, da bi morala biti dejanja, glede katerih naj bi se vložile izpodbojne tožbe, konkretizirana. Sodišče je sicer po 81. členu ZPP dolžno pozvati tožečo stranko, naj predloži dovoljenje predsednika stečajnega senata, če manjka; vendar pa po stališču drugostopenjskega sodišča ta dolžnost ugasne, če mine rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 129. člena ZPPSL. Prav za takšen primer pa naj bi po mnenju pritožbenega sodišča šlo v tej zadevi.
Zoper sklep drugostopenjskega sodišča je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (384. in 370. člen ZPP). V reviziji navaja stališče, da je dovoljenje za vložitev izpodbojne tožbe imela in da dovoljenje ni vezano na posebno obliko. Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadena sklepa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskem sodišču v novo sojenje.
Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.
Revizija ni utemeljena.
S tožbo za izpodbijanje pravnega dejanja stečajnega dolžnika se izpodbija določeno pravno dejanje. Zato mora tudi iz dovoljenja za izpodbijanje pravnega dejanja biti razvidno, na katero konkretno pravno dejanje se nanaša. Izjava volje predsednika stečajnega senata v pismu z dne 7.5.1999, s katero se je strinjal z izpodbijanjem vseh pravnih dejanj, storjenih v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, torej ni dovolj določna, da bi lahko veljala kot dovoljenje v smislu tretjega odstavka 129. člena ZPPSL. Revizija se tako izkaže za neutemeljeno in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen in četrti odstavek 384. člena ZPP).
Revizijsko sodišče je glede na prvi odstavek 165. člena ZPP odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker je tožeča stranka kot revident v revizijskem postopku popolnoma propadla, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP).
Tožena stranka je zahtevala povrnitev nagrade za delo odvetnika v višini 3.000 odvetniških točk za odgovor na revizijo in 20 % DDV. Glede na drugi odstavek 14. člena Odvetniške tarife iz leta 2003 (Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003), se uporabi Odvetniška tarifa iz leta 1995, ker je ta veljala v času, ko je odvetnik vložil odgovor na revizijo, in vrednost točke v času odločanja o reviziji. Po tarifni številki 16 v povezavi s tarifno številko 13 Odvetniške tarife iz leta 1995 (Ur. l. RS, št. 7/95 in 49/2000) in glede na vrednost spornega predmeta, se prizna vseh 3.000 odvetniških točk nagrade za odgovor na revizijo, in DDV od tega zneska, kar znaša v denarju 396.000,00 SIT.
Pooblaščenec tožene stranke je zahteval tudi povrnitev sodne takse za odgovor na revizijo v višini 250.000,00 SIT. Ker je izkazal le plačilo 190.000,00 SIT, se mu prizna strošek za sodne takse le v tej višini. Tožena stranka je torej upravičena do povrnitve skupaj 586.000,00 SIT pravdnih stroškov.