Jedro

Pri parkiranju na mestu, kjer je parkiranje prepovedano, je pomembno, kdo je vozilo parkiral in da tako stanje še traja ob ugotovitvi prekrška, ne pa, kje se nahaja voznik v času, ko prekrškovni organ ugotovi oziroma odkrije prekršek.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ je storilca N. S. s plačilnim nalogom Pn 22404-536/2012 z dne 5. 3. 2012, izdanim na podlagi 57. b člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), spoznal za odgovornega za prekršek po šestem odstavku v zvezi z 18. točko četrtega odstavka 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 109/2010 in 57/2012, v nadaljevanju ZPrCP) in mu izrekel globo 80,00 EUR. Storilec je zoper plačilni nalog vložil ugovor. Prekrškovni organ je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku omenjeni plačilni nalog odpravil, storilca spoznal za odgovornega za prekršek po sedmem (pravilno: šestem) odstavku v zvezi z 18. točko četrtega odstavka 65. člena ZPrCP, za katerega mu je izrekel globo 80,00 EUR ter mu naložil plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Velenju je storilčevo zahtevo za sodno varstvo (zoper omenjeno odločbo o prekršku) zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 8. člena ZPrCP. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje okrajnemu sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu, ki je v izjavi navedel, da se z zahtevo v celoti strinja.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema potek postopka pred prekrškovnim organom in sodiščem ter vsebino storilčeve zahteve za sodno varstvo in obrazložitev izpodbijane sodbe, nato pa navaja, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo določbo prvega odstavka 8. člena ZPrCP. Po tej določbi zadostuje, da storilec v zahtevi za sodno varstvo navede dejstva in dokaze, s katerimi pri sodišču vzbudi razumen dvom o tem, da ni storilec prekrška. N. S. je tak dvom glede domnevanega dejstva, da je prav on nepravilno parkiral vozilo, nedvomno izkazal. Če storilec tak dvom izkaže, izda sodišče sodbo, s katero postopek o prekršku zoper lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila ustavi zaradi pomanjkanja dokazov. Vrhovni državni tožilec v zahtevi povzema še obrazložitev sodbe Okrajnega sodišča v Velenju ZSV 147/2012 z dne 23. 11. 2012, s katero je sodišče postopek o prekršku zoper istega storilca v „istovrstni zadevi“ ustavilo. V prid taki odločitvi okrajnega sodišča govori tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008, iz katere izhaja, da določbe prvega odstavka 8. člena ZPrCP ni mogoče razlagati tako, da se obdolženec razbremeni zgolj v primeru, ko z dokazi prepriča sodišče, da ni storilec prekrška. Težo dokaznega bremena je treba razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Ocena prekrškovnega organa, ki ji je pritrdilo sodišče v izpodbijani sodbi, da kršitelj ni navedel nobenega argumenta, ki bi izključeval njegovo odgovornost za prekršek, saj ni z ničemer dokazal, da prekrška ni storil, je po stališču vrhovnega državnega tožilca tudi v nasprotju s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 153/2010. Iz slednje izhaja, da 8. člen ZPrCP ne določa, da mora obdolženec z dokazi prepričati sodišče o tem, da ni storilec prekrška, temveč lastniku vozila nalaga predvsem aktivno sodelovanje v postopku o prekršku v taki obliki, da predloži za svoj alibi razbremenilne dokaze. Glede na navedeno in ker je Okrajno sodišče v Velenju izreklo sodbo, ki ugotavlja nasprotno dejstvo v vsebinsko popolnoma enaki zadevi, s čimer omenjeno sodišče kršitelju ni zagotovilo enakih pravic v postopku pred sodiščem, je po stališču vrhovnega državnega tožilca treba izpodbijano sodbo razveljaviti in prvostopnemu sodišču naložiti, da se ob upoštevanju sodne prakse ponovno opredeli do razbremenilnih dokazov, ki jih je predložil obdolženec.

5. Stališču vrhovnega državnega tožilca ni mogoče pritrditi. Po 18. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP je ustavitev vozila in parkiranje prepovedano na označenih poteh, namenjenih intervencijskim vozilom. Voznik, ki ravna v nasprotju s to določbo, se za prekršek kaznuje z globo 80,00 EUR (šesti odstavek 65. člena ZPrCP). Ustavitev vozila pomeni vsaka prekinitev vožnje za toliko časa, kot je potrebno, da vstopijo ali izstopijo potniki ali da se naloži oziroma razloži tovor ali odpravi okvara na vozilu (46. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP). V primeru ustavitve vozila se torej voznik po naravi stvari nahaja v samem vozilu ali v njegovi neposredni bližini. Pri parkiranju, ki ga zakon opredeljuje kot prekinitev vožnje iz katerega koli vzroka, razen ustavitve vozila ali prekinitve vožnje zaradi tega, da se je vozilo izognilo prometni nesreči ali ker je voznik ravnal v skladu s prometnimi pravili (24. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP), pa se voznik praviloma ne bo nahajal v vozilu ali njegovi bližini, relevantno je le, da je vozilo parkirano na mestu, kjer je parkiranje prepovedano. Po oceni Vrhovnega sodišča zato pravno ni relevantno, kje se nahaja voznik v času, ko prekrškovni organ ugotovi oziroma odkrije prekršek, temveč je pomembno, kdo je vozilo parkiral na mestu, kjer je parkiranje prepovedano, in da tako stanje še traja ob ugotovitvi prekrška. V obravnavanem primeru je storilec z izvedbo predlaganih dokazov z gotovostjo izkazal, da se v času, ko je prekrškovni organ ugotovil, da je vozilo, katerega lastnik je storilec, parkirano na intervencijski poti v Velenju, ni nahajal ne v vozilu ne v njegovi neposredni bližini, temveč je bil v tistem času na izobraževanju v G. Tako prekrškovni organ kot sodišče sta ugotovila, da storilec v času, ko je prekrškovni organ ugotovil prekršek, res ni bil v Velenju, ampak se je nahajal v G., vendar pa ni z ničemer dokazal, da prekrška ni storil. Glede na zgornjo razlago Vrhovno sodišče tako stališče prekrškovnega organa in sodišča sprejema kot logično in razumno utemeljeno. S tem, ko se je storilec skušal razbremeniti odgovornosti za prekršek z zatrjevanjem in dokazovanjem, da je bil v času ugotovitve prekrška na drugem kraju, pravzaprav ni dokazoval svojega alibija, temveč je dokazoval dejstvo, ki za obravnavani primer pravno ni relevantno. Le v primeru, če bi izkazal razumen dvom, da na intervencijski poti ni sam parkiral vozila, katerega lastnik je, temveč je to storil nekdo drug, bi bilo mogoče presojati v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano kršitev. O kršitvi prvega odstavka 8. člena ZPrCP bi torej bilo mogoče govoriti le, če bi storilec dokazoval dejstva, ki so relevantna za obravnavni primer, pa mu prekrškovni organ oziroma sodišče tega ne bi omogočila. Zato je za obravnavani primer pravno nepomembno tudi sklicevanje vrhovnega državnega tožilca na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 in sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 153/2010 z dne 7. 5. 2010. Do sodbe Okrajnega sodišča v Velenju ZSV 147/2012 z dne 23. 11. 2012 se Vrhovno sodišče ne more opredeliti, ker ta sodba ni predmet presoje s to zahtevo za varstvo zakonitosti.

6. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve prvega odstavka 8. člena ZPrCP. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.