Jedro

Tožeča stranka je s poudarjenim oglaševanjem le ene, najnižje cene, kupcem dala nepopolno oziroma napačno informacijo o cenah ostalih artiklov, ki so razstavljeni, kar posledično pomeni, da taka informacija lahko povzroči oziroma bi utegnila povzročiti, da bi povprečen potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki ga sicer ne bi sprejel.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka s tožbo, vloženo pri tem sodišču izpodbija odločitev Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Postojna, z dne 23. 4. 2009, s katero je bilo tožeči stranki v prodajalni A. prepovedana uporaba nepoštene poslovne prakse označevanja cen na cenovnih tablicah z navedbo „od 1 EUR, od 1,99 EUR...“, ker tako oglaševanje cen ne prikazuje točne informacije glede dejanskih prodajnih cen izdelkov, za katere je ta cena oglaševana in tako zavaja potrošnike. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvami opravljenega inšpekcijskega pregleda dne 17. 4. 2009 v tožničini prodajalni v Sežani. Ugotovljeno je bilo, da imajo nekatera krožna stojala in police, na katerih je razstavljeno blago, tablico, na kateri je označena cena „od 1 EUR“ oziroma tablico, na kateri je poleg besede „od“ navedena številka, ki predstavlja ceno v EUR. Vsak posamezni artikel, razstavljen na stojalih in policah, je označen s prodajno ceno, ugotovila pa je, da so na stojalih oziroma policah razstavljeni tudi artikli, ki so označeni z višjo prodajno ceno, kot je navedena na tablicah oziroma, da so na teh stojalih in policah nahaja manjše število artiklov, ki jih v prodajalni prodajajo po oglaševanju označeni ceni na tabli. Številke so izpisane v petkratni velikosti (okrog 10 cm) kot je velikost črk besedice „od“ (okrog 2 cm). Iz 3. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP, Uradni list RS, št. 53/07) je razvidno, da poslovna praksa podjetij v razmerju do potrošnikov pomeni vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom. 5. člen citiranega zakona določa, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. V obravnavanem primeru informacija – označevanje oz. oglaševanje prodajne cene zavaja povprečnega potrošnika glede prodajnih cen artiklov na tako označenih policah oz. stojalih. Povprečni potrošniki so namreč zelo naklonjeni nakupom blaga z oglaševanimi ugodnimi prodajnimi cenami. Velikokrat je prodajna cena artikla ključni element za nakup. Na podlagi oglaševanih cen se povprečen potrošnik odloči za nakup, ki ga sicer morda ne bi opravil, če bi bila prodajna cena označena samo na običajen način (v tem primeru na artiklih). Še posebej v primerih, ko z označeno ceno na tablicah trgovec poudarja le eno najboljšo informacijo o prodajni ceni (najnižji), poudarja ugodnejše pogoje nakupa kot so dejanski, kakor v opisanem primeru in je tako oglaševana cena za potrošnike še bolj mamljiva oz. ga privablja k nakupu. Zato je na podlagi ugotovljenega in v skladu z 12. členom ZVPNPP bilo odrejeno, kot se glasi dispozitiv te odločbe. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za gospodarstvo s svojo odločbo št. 0211-50/2009-2-MK z dne 14. 7. 2009. V tožbi tožnica navaja, da oglaševanje kot ga je izvajala, ni zavajajoče. Veljavna zakonodaja ne določa pravil o tem, kolikšen delež blaga mora zajemati najnižjo ceno, glede na to, da v predmetni zadevi ni šlo za razprodajo in tudi ni mogoče tega oglaševanja primerjati z razprodajami. Tožeča stranka je s tem, ko je na artiklu označila prodajno ceno, izpolnila vsa zakonska določila glede označevanja cen in tako ni kršila nobenih predpisov. Takšno oglaševanje se tudi ne šteje za zavajajoče v vseh okoliščinah, kot to določa 7. člen ZVPNPP. Kolikor bi zakonodajalec menil, da povprečen potrošnik ne razume, kaj pomeni beseda „od“ in navedba najnižje cene poleg besede „od“, bi takšen način oglaševanja izrecno prepovedal v 7. členu ZVPNPP. Prepoved načina oglaševanja, ki ga zakonodajalec ni predvidel, pomeni torej arbitrarno odločitev prvostopenjskega organa, ki sicer ima pristojnost pri odločanju, kaj je zavajajoče oglaševanje. Poleg tega je treba upoštevati tudi dejstvo, da se je v slovenskem oglaševalskem prostoru izoblikovala stalna praksa takšnega oglaševanja in večina trgovcev uporablja način oglaševanja, ki ga je izpodbijana odločba tožeči stranki prepovedala. Slovenski potrošnik je zato s takšnim načinom oglaševanja povsem dobro seznanjen in v celoti razume, kaj pomeni oglaševanje cene „od“ EUR... Poudarja pa tudi, da takšno oglaševanje uporabljajo tudi druge države članice Evropske unije, kot npr. sosednja Avstrija, za katero prilaga katalog avstrijske družbe, iz katerega izhaja, da le-ta oglašuje svoje izdelke prav tako z besedo „von“ kar pomeni „od“. Več kot očitno torej je, da je takšen način oglaševanja nekaj povsem običajnega in zato ne more predstavljati zavajajočega oglaševanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za ukrep tržnega inšpektorja po drugem odstavku 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi praksami (ZVPNPP, Uradni list RS, št. 53/2007), po katerem pristojni organ tržne inšpekcije podjetju z odločbo prepove uporabo nepoštene poslovne prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.

Po določbi drugega odstavka 4. člena ZVPNPP je poslovna praksa nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov. Po četrtem odstavku navedenega zakonskega določila so nepoštene zlasti tiste poslovne prakse, ki so zavajajoče ali agresivne. Po prvem odstavku 5. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Za zavajajočo se šteje tudi, če kakorkoli, vključno v celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev, ki je sicer ne bi sprejel v primeroma navedenih sedmih točkah navedenega člena. Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožeča stranka v svoji prodajalni v Sežani na nekaterih krožnih stojalih in policah, na katerih je bilo razstavljeno blago, namestila tablice, na kateri je označena cena „od 1 EUR, od 1, 99 EUR, od 5,49 EUR“..“ oziroma tablice, na kateri je poleg besede „od“ navedena številka, ki predstavlja ceno v EUR. Prav tako je bilo ugotovljeno, da so številke izpisane v petkratni velikosti (okrog 10 cm) kot je velikost črk besedice „od“ (okrog 2 cm) in da kljub temu, da je vsak posamezni artikel razstavljen na stojalih in policah bil označen s prodajano ceno, ugotovila, da so na stojalih oziroma policah razstavljeni tudi artikli, ki so označeni z višjo prodajno ceno, kot je navedena na tablicah oziroma, da se na teh stojalih in policah nahaja manjše število artiklov, ki jih v prodajalni prodajajo po oglaševani označeni ceni na tablicah. V zvezi s tem je bil dne 23. 4. 2009 opravljen inšpekcijski pregled, ki mu je prisostvovala tudi predstavnica tožeče stranke, o pregledu pa je bil sestavljen tudi inšpekcijski zapisnik. Glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ki izhaja iz inšpekcijskega zapisnika ter priloženih listin v spisu, je prvostopenjski organ po presoji sodišča, oglaševanje tožeče stranke na zgoraj navedeni način, pravilno opredelil kot zavajajoče. Sodišče v zvezi s tem pritrjuje navedbam tožene stranke oziroma upravnega organa prve stopnje, da informacija – označevanje oziroma oglaševanje prodajne cene na način kot ga je izvajala tožeča stranka, zavaja povprečnega potrošnika glede prodajnih cen artiklov na tako označenih policah oziroma stojalih. Povprečni potrošniki so namreč zelo naklonjeni nakupom blaga z oglaševanimi ugodnimi prodajnimi cenami in velikokrat je prodajna cena artikla ključni element za nakup. Na podlagi oglaševanih cen se povprečni potrošnik odloči za nakup, ki ga sicer morda ne bi opravil, če bi bila prodajna cena označena samo na običajen način (v tem primeru na artiklih). Ker je torej tožeča stranka s poudarjenim oglaševanjem le ene, najnižje cene, kupcem dala nepopolno oziroma napačno informacijo o cenah ostalih artiklov, ki so razstavljeni, to posledično tudi po presoji sodišča pomeni, da taka informacija lahko povzroči oziroma bi utegnila povzročiti, da bi povprečen potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki ga sicer ne bi sprejel. Navedeno pa je v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZVPNPP opredeljeno kot zavajajoča poslovna praksa. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene trditve o tem, da je slovenski potrošnik s takšnim načinom oglaševanja dobro seznanjen in ga v celoti razume ter da ve kaj pomenil oglaševanje cene „od“ EUR. Na odločitev v zadevi ne vpliva niti zatrjevane tožeče stranke, da takšno oglaševanje uporabljajo tudi druge države članice Evropske unije, kot npr. sosednja Avstrija in da takšen način oglaševanja ne more predstavljati zavajajočega oglaševanja. Že tožena stranka pa je na tožničino pritožbeno sklicevanje na standard povprečnega potrošnika, ki ga ponavlja tudi v tožbi, navedla, da mora biti povprečni potrošnik, v skladu s sodno prakso Sodišča ES razumno obveščen, pozoren in pazljiv, vendar pa je treba v vsakem primeru posebej presoditi in ugotoviti ali okoliščine primera in poslovna praksa določenega gospodarskega subjekta vpliva na ekonomsko obnašanje potrošnika. Tudi po presoji sodišča pa niti od dobro obveščenega pozornega in pazljivega potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo besedno zvezo razumel na način, kot ga prikazuje tožeča stranka. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki so enake pritožbenim in se nanašajo na vrednostno sodbo glede čustvenih stanj prisotnih potrošnikov v času inšpekcijskega pregleda, je že prvostopenjski organ potrdil, da je do zavajanja potrošnikov dejansko prišlo. Neutemeljeno tožeča stranka opozarja, da v obravnavanem primeru ni šlo za razprodajo, za katero Zakon o varstvu potrošnikov natančno določa, kolikšen delež vrednosti blaga mora zajemati najvišji odstotek znižanja, saj v obrazložitvi izpodbijane prvostopne odločbe takšne trditve ni bilo. Sicer pa se sodišče v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, s katerimi je tožena stranka te pritožbene navedbe in navedbe v zvezi z načinom oglaševanja z uporabo besedne zveze „od“, ki so enake tožbenim, kot neutemeljene zavrnila (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010).

Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.