Jedro

Ne v 40. členu ZSS, ki določa razloge za mirovanje sodniške funkcije, ne v drugih določbah ZSS in tudi ne v ZS ni določeno, da bi odločanje o mirovanju sodniške funkcije predstavljalo upravno (javnopravno) zadevo (o kateri odloča sodni svet), zato tožnica neutemeljeno ugovarja neizdaji odločbe.

Delo pravnika lingvista v prevajalskem in redakcijskem oddelku Sodišča EU ni primerljivo z delom oseb, navedenimi v 40. členu ZSS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodni svet je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je tožnici kot okrožni sodnici na Okrožnem sodišču v Kranju prenehala sodniška funkcija z dne 16. 5. 2012, iz razloga po 6. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica 16. 5. 2012 sklenila delovno razmerje s Sodiščem Evropske unije v Luksemburgu kot pravnica lingvistka. ZSS pa v 6. točki prvega odstavka 74. člena določa, da sodniku preneha sodniška služba po zakonu, če sklene delovno razmerje, ki ni združljivo s sodniško funkcijo (41. člen), v 76. členu pa določa, da o nastopu razlogov iz prvega odstavka 74. člena tega zakona predsednik sodišča obvesti Sodni svet, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju sodniške funkcije oziroma sodniške službe. Skladno z določbo četrtega odstavka 74. člena ZSS sodniška služba po 6. točki prvega odstavka 74. člena ZSS preneha z dnem nastopa funkcije oziroma dela, ki ni združljivo s sodniško funkcijo.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je 22. 12. 2011 prejela ponudbo za zaposlitev na Sodišču EU. Ker ni želela prenehati opravljati sodniške funkcije, je na Sodni svet naslovila vprašanje glede mirovanja sodniške funkcije, na katero ji je ta z dopisom dne 30. 1. 2012 odgovoril, da to ni mogoče. Ker zoper dopis ni mogla uporabiti sodnega varstva, je predvidevala, da bo o njeni prošnji odločeno naknadno. Izvedela je, da je Sodni svet o njeni prošnji odločal na svoji 58. seji, vendar zadeva ni bila javno obravnavana. Tožnica dalje navaja, da njeno delo na Sodišču EU na delovnem mestu pravnice lingvistke obsega prevode sodb sodišča in njihovo redakcijo ter supervizijo prevodov, ki jih izdelajo drugi prevajalci. Navaja, da se je predsednik Okrožnega sodišča v Kranju strinjal, da ji sodniška funkcija eno leto miruje, o čemer priča zapisnik z dne 18. 5. 2012. Sodni svet pa je nato 7. 6. 2012 odločil, da ji je sodniška funkcija z dnem 16. 5. 2012 prenehala, ne da bi obrazloženo odločil o njeni prošnji za mirovanje sodniške službe in ne da bi obrazložil, zakaj delo v prevajalskem oddelku Sodišča EU ni združljivo s sodniško funkcijo. Z odločitvijo Sodnega sveta se tožnica ne strinja. Po njenem mnenju ne gre za delo, ki ne bi bilo združljivo s sodniško funkcijo, saj gre za delo v sodni veji oblasti. Navaja, da imajo druge članice EU v prevajalskih oddelkih tudi sodnike, ki so na „sabathical leave“, medtem ko slovenski sodniki te možnosti nimajo. Po njenem mnenju slovenski sodniki evropskega prava ne poznajo (dovolj) in nimajo možnosti, da bi se s sistemom seznanili od znotraj. Tožnica dalje navaja, da meni, da predstavlja njeno delo na Sodišču EU mednarodno pravosodno funkcijo, saj iz povabila k zaposlitvi izhaja, da je bila povabljena na funkcionarsko delovno mesto, dela v okviru mednarodne pravosodne institucije. Njeno sedanje delo je glede na položaj in pravice, ki iz tega izhajajo, nedvomno mnogo bolj funkcionarsko kot je bilo sodniško delo v Sloveniji. Vsebinsko prevajanje sodb in poglabljanje v materijo Sodišča EU ter prilagajanje teh sodb slovenski pravni ureditvi predstavlja dejavnost in delo, ki je v celoti združljivo s sodniško funkcijo v Sloveniji, saj gre za delo v pravni stroki (v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZSS). Meni, da s takšnim delom pripomore k varovanju ugleda slovenskega sodstva v skladu s 37. členom ZSS in ne more zaradi tega kar izgubiti službe. Pravo EU namreč predstavlja pravo, ki ga mora vsak slovenski sodnik spoznati po uradni dolžnosti. Le z delom na Sodišču EU pa se lahko tožnica neposredno seznani z njegovo prakso in načinom dela, istočasno pa v tem času ne obremenjuje slovenskega sodniškega proračuna. Dalje navaja, da ZSS sicer ne dopušča sklenitve delovnega razmerja niti za delo, ki je združljivo s sodniško funkcijo, vendar je treba upoštevati, da gre v njenem primeru za delo v pravni stroki v tujini, zaradi česar druga oblika dela, zaradi krajevne oddaljenosti, pojmovno ni mogoča. ZSS je bil sprejet v času, ko Slovenija še ni bila članica mednarodnih institucij, in tovrstnih primerov ne ureja. Po vstopu Slovenije v EU je bil ZSS štirikrat spremenjen, vendar se je le prva sprememba (Uradni list RS, št. 71/2004 z dne 30. 6. 2006) nekoliko nanašala na problematiko, ki zadeva primer tožnice. Z navedeno novelo je bil nekoliko prilagojen 40. člen, ki se nanaša na mirovanje sodniške funkcije. Preostale določbe, zlasti 41. do 43. člena pa po vstopu Slovenije v EU niso bile prilagojene drugačnim okoliščinam. Gre za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti z razlago v konkretnem primeru. Tožnica dodaja, da je kot okrožna sodnica na gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Kranju vseskozi presegala predpisani obseg dela, da je opravljala tudi dežurno službo na kazensko-preiskovalnem oddelku ter se ji zato ne zdi prav, da bi morala enoletno „izobraževanje“ na Sodišču EU plačati z izgubo službe v Sloveniji. Tožnica se v dokazne namene sklicuje na upravni spis v zadevi, dopis št. 3/12-92, zapisnik 58. seje Sodnega sveta, zapis razgovora z dne 18. 5. 2012, pogodbo o zaposlitvi, ponudbo za zaposlitev ter predlaga zaslišanje bivšega predsednika Okrožnega sodišča v Kranju A.A. ter svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in odloči, da se tožnici odobri mirovanje sodniške funkcije v času od 16. 5. 2012 do 15. 5. 2013 oziroma podrejeno, naj sodišče ugotovi, da je tožnica v času od 16. 5. 2012 do 15. 5. 2013 opravljala delo, ki je v celoti združljivo s sodniško funkcijo, pri čemer v tem času ne opravlja sodniškega dela in ne prejema sodniške plače ter nima drugih pravic, ki izhajajo iz plače. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je bil Sodni svet z dopisom predsednika Okrožnega sodišča v Kranju z dne 21. 5. 2012 seznanjen, da je tožnica 16. 5. 2012 sklenila delovno razmerje pri Sodišču EU kot pravnica lingvistka ter pozvan, naj odloči o mirovanju sodniške funkcije oziroma o prenehanju sodniške funkcije tožnice. Toženka se v nadaljevanju sklicuje na 41. do 43. člen ZSS ter ugotovitev Sodnega sveta, da je tožnica sklenila drugo delovno razmerje. Zaključuje, da sodniku s sklenitvijo delovnega razmerja sodniška funkcija po 6. točki prvega odstavka 74. člena ZSS z dnem nastopa dela po zakonu preneha. Da je taka razlaga pravilna, smiselno izhaja iz drugega v zvezi s tretjim odstavkom 42. člena ZSS, na podlagi katerega sme sodnik opravljati pedagoška, znanstvena, publicistična, raziskovalna in druga podobna dela v pravni stroki, če s tem ni ovirano opravljanje sodniške službe. Vendar pa za opravljanje navedenih del ali drugih del, ki jih lahko opravlja poleg sodniške službe, sodnik ne sme skleniti delovnega razmerja. Toženka še navaja, da je bilo tožnici že z dopisom Sodnega sveta z dne 30. 1. 2012 pojasnjeno, da delo pravnika lingvista v prevajalskem in redakcijskem oddelku Sodišča EU ni primerljivo z delom oseb, navedenih v 40. členu ZSS. To delo se sicer opravlja v sodni veji oblasti, vendar ga tožnica opravlja kot uslužbenka, kar izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila z novim delodajalcem. Opravljanje dela pravnika lingvista torej ne predstavlja imenovanja na mednarodno pravosodno funkcijo, kot to zatrjuje tožnica, zato mirovanje sodniške funkcije v primeru sklenitve takega delovnega razmerja ni mogoče. Tožnica v naknadni prvi pripravljalni vlogi navaja, da toženka v odgovoru na tožbo zgolj citira zakonske določbe 41. do 43. člena ZSS, ne da bi se vsebinsko izjasnila in opredelila do konkretnih in specifičnih okoliščin spornega primera. Toženka ne upošteva določb evropskega prava, ki jih je potrebno v tem primeru še posebno upoštevati, saj se je tožnica zaposlila v evropski instituciji. Za obravnavano zadevo so še posebej pomembni členi 81(h), 82(c) in tretji odstavek 166. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Tožnica sodišču predlaga, naj Sodišču EU postavi vprašanje za predhodno odločanje, in sicer ali določbe ZSS, zlasti njegov 42. člen, ne nasprotujejo določbam PDEU, členom 81(h), 82(c), 145. in 166. (ki države članice zavezujejo, da si morajo prizadevati za spodbujanje kvalificiranih, usposobljenih in prilagodljivih delavcev, ter da morajo vzpodbujati poklicno usposabljanje), ker sodnikom ne dovolijo začasne zaposlitve v instituciji EU, temveč sodniku, ki je sklenil enoletno delovno razmerje na Sodišču EU, zaradi tega preneha sodniška funkcija. Toženka namreč v odgovoru na tožbo ni prerekala, da so sedanje razmere bistveno drugačne, kakor so bile razmere, v katerih je bil ZSS sprejet in da navedeni zakon v tem delu vsebuje pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti z razlago v konkretnem primeru. Tožnica ponavlja, da je bil zakon sprejet v času, ko Slovenija še ni bila članica EU, zato je diskriminatorno, da lahko sodniška funkcija miruje sodnikom, ki sodijo na mednarodnih sodiščih, ne more pa mirovati sodnikom, ki se gredo usposabljat na Sodišče EU, katerega pravo mora poznati po uradni dolžnosti vsak sodnik. Zaradi prenehanja sodniške službe je tožnica diskriminirana tudi v primerjavi z ostalimi sodniki EU, ki se zaposlijo na tem sodišču, vendar jim zaradi tega funkcija ne preneha. Tožnica navaja, da je o svoji nameri sodni svet opozorila vnaprej ter prosila za odobritev enoletnega dopusta in spraševala za druge možnosti, vendar ni bilo pripravljenosti, da se ji pri njeni nameri po poklicnem usposabljanju pomaga.

Toženka v naknadni pripravljalni vlogi v celoti nasprotuje navedbam tožnice v pripravljalni vlogi. Ne strinja se, da bi bil njen odgovor na tožbo pomanjkljiv. Izpodbijana odločba temelji na dejstvu, da je tožnica 16. 5. 2012 sklenila delovno razmerje pri Sodišču EU na delovnem mestu pravnice lingvistke, ki ni združljivo s sodniško funkcijo. Določba 42. člena ZSS ne daje podlage za različno obravnavanje delovnega razmerja, ki je sklenjeno z organom EU oziroma če se delo opravlja v tujini. Toženka navaja, da tudi iz opisa dela, ki ga opravlja tožnica na Sodišču EU, izhaja, da delo opravlja kot uslužbenka in ne kot mednarodna funkcionarka, in sicer za plačilo, ki je dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Gre sicer za opravljanje dela v sodni veji oblasti, ki pa ne predstavlja mednarodne funkcije. Za svoje delo tožnica prejema plačilo, zato ne drži njena trditev, da je na Sodišču EU zaradi usposabljanja na področju prava EU, ki bi ga potrebovala tudi kot sodnica v Sloveniji, kar je tudi v skladu s cilji in nameni določb PDEU, po katerih si morajo države članice prizadevati tudi za usposabljanje in izobraževanje sodnikov in ga podpirati. Glede na vsebino njenega dela tudi ne drži, da bi ga bilo potrebno uvrstiti med druge mednarodne pravosodne funkcije po prvem odstavku 40. člena ZSS, saj tožnica kot uslužbenka opravlja prevajalska in redakcijska dela na oddelku Sodišča EU. Določba 42. člena ZSS je jasna in ne dopušča drugačne razlage, kljub temu, da je Slovenija članica EU. Sodnik lahko poleg opravljanja sodniške funkcije opravlja dela v pravni stroki po 42. členu ZSS le, če za opravljanje teh del ne sklene delovnega razmerja, sodniška funkcija pa mu lahko miruje zgolj v primerih, ki jih določa zakon in med katere niti po formalnem niti po materialnem kriteriju ni mogoče uvrstiti opravljanja prevajalskega in redakcijskega dela. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o prenehanju in ne mirovanju sodniške funkcije. Zato so nepomembne vse trditve tožnice, da so bili v njenem primeru izpolnjeni pogoji za mirovanje sodniške funkcije, za kar sicer, po mnenju toženke pogoji niso izpolnjeni in o čemer je bila tožnica obveščena že na njeno prošnjo 30. 1. 2012 in 7. 2. 2012 ter se je toženka v zvezi s tem izjasnila že v odgovoru na tožbo.

Tožnica v drugi pripravljalni vlogi v celoti prereka navedbe v predhodni pripravljalni vlogi toženke. V vlogi navaja, da toženka na njene navedbe sploh ne odgovarja. Toženka priznava, da ni odločila o mirovanju njene sodniške funkcije, kakor je prosila že januarja 2012, pač pa je o tem sestavila dopis, ki ne predstavlja sodne odločbe, saj zoper dopis ni imela sodnega varstva. Stališča toženke v dopisu z dne 30. 1. 2012 ne sprejema, saj ni pravilno. Navaja, da je prosila za dopustitev enoletnega usposabljanja na Sodišču EU. V zvezi z navedbami toženke še navaja, da je kot sodnica na gospodarskem in kazenskem področju vsakodnevno uporabljala pravo EU, pri čemer navaja, katero sekundarno zakonodajo konkretno. Navaja, da iz navedb toženke izhaja, da ne soglaša, da Slovenijo zavezuje PDEU. Okoliščina, da za delo prejema plačilo, pa ne izključuje okoliščine, da gre pri njenem delu za usposabljanje, pri čemer se ji zdi nemogoče, da bi jo v teh kriznih časih pri usposabljanju podpirala Republika Slovenija. V času usposabljanja ne opravlja sodniške funkcije in ne prejema plačila v Sloveniji, zato gre za de facto mirovanje sodniške funkcije; PDEU govori o poklicnem usposabljanju, ki ne izključuje plačila. Navaja dalje, da je vsebina njenega trenutnega dela (vsebinsko prevajanje sodb) - poglabljanje v materijo Sodišča EU ter prilagajanje sodb slovenski pravni ureditvi - taka, da zagotovo potrjuje, da se tožnica usposablja s področja prava EU. Navaja, da je izpodbijana odločba v direktnem nasprotju s citiranimi določbami PDEU ter da toženka tovrstnega izobraževanja in usposabljanja očitno ne priznava in ne podpira. Navaja, da se toženka ni opredelila do njenega predloga, naj sodišče postavi Sodišču EU vprašanje za predhodno odločanje; zato sklepa, da s postavitvijo vprašanja soglaša. Toženka pa tudi ni pojasnila, v čem naj bi bila njena sedanja služba nezdružljiva s sodniško funkcijo, zato je izpodbijana odločba neobrazložena. Tožnica vztraja pri prvotno postavljenem tožbenem predlogu.

Toženka v zvezi z drugo pripravljalno vlogo tožnice navaja zgolj, da vztraja pri podanih navedbah v postopku ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je Sodni svet na podlagi dejstva (ki ni sporno), da je tožnica sklenila delovno razmerje s Sodiščem EU v Luksemburgu kot pravnica lingvistka, z izpodbijano odločbo mogel ugotoviti, da je tožnici, sodnici na Okrožnem sodišču v Kranju, z dnem sklenitve delovnega razmerja prenehala sodniška funkcija po 6. točki prvega odstavka 74. člena ZSS.

Po 6. točki prvega odstavka 74. člena ZSS sodniku preneha sodniška služba po zakonu, če sprejme funkcijo, začne opravljati dejavnost ali sklene delovno razmerje oziroma kljub prepovedi opravlja delo, ki ni združljivo s sodniško funkcijo (41. člen, tretji odstavek 42. člena in tretji odstavek 43. člena). Po 41. členu ZSS sodnik ne sme opravljati odvetniških ali notarskih poslov oziroma gospodarske ali druge pridobitne dejavnosti ter ne sme opravljati poslovodskih poslov in ne sme biti član upravnega ali nadzornega odbora gospodarske družbe ali druge pravne osebe, ki se ukvarja s pridobitno dejavnostjo. Po drugem odstavku 42. člena ZSS sodnik (sicer) sme opravljati pedagoška, znanstvena, publicistična, raziskovalna ali druga podobna dela v pravni stroki, če s tem ni ovirano opravljanje sodniške službe, vendar (po tretjem odstavku tega člena) za opravljanje navedenih ali drugih del, ki jih sodnik lahko opravlja poleg sodniške službe, sodnik ne sme skleniti delovnega razmerja. Po tretjem odstavku 43. člena ZSS sodnik ne sme opravljati dela, za katerega sodni svet odloči, da je nezdružljivo s sodniško funkcijo ter ga sodniku prepove sprejeti.

Če sodnik sklene delovno razmerje za opravljanje del, ki jih sicer (glede na vsebino dela) lahko opravlja poleg sodniške službe, je po citirani 6. točki prvega odstavka 74. člena v zvezi s tretjim odstavkom 42. člena ZSS to razlog za prenehanje delovnega razmerja sodniku po samem zakonu. Tako dejstvo – sklenitev delovnega razmerja tožnice s Sodiščem EU za opravljanje del pravnice lingvistke - pa kot razlog za ugotovitev prenehanja sodniške funkcije tožnice navaja tudi izpodbijana odločba. Zato odločitve v izpodbijani odločbi ni mogoče presoditi kot neskladne z zakonom. Ob navedenem v tej točki obrazložitve tožnica brez podlage ugovarja (tudi), da v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj njeno delo v prevajalskem oddelku Sodišča EU ni združljivo s sodniško funkcijo; o prenehanju njene sodniške funkcije namreč ni bilo odločeno iz razloga po tretjem odstavku 43. člena ZSS (ker bi tožnica ne spoštovala odločitve sodnega sveta o nezdružljivosti dela s sodniško funkcijo), pač pa, po že navedenem, iz razloga po tretjem odstavku 42. člena ZSS (ker je za opravljanje dela – ki bi ga sicer glede na vsebino lahko opravljala poleg sodniške službe - sklenila delovno razmerje). Glede na to tožnica tudi ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da je delo, ki ga opravlja, delo v sodni veji oblasti, ki ni nezdružljivo s sodniško funkcijo.

Po mnenju sodišča tudi ni mogoče razlagati relevantnih določb 42. člena ZSS drugače, kadar gre za primer dela v tujini, ki ga ni mogoče opravljati tako, kot druga v drugem odstavku 42. člena ZSS primeroma navedena dela, ki jih v Sloveniji sodnik lahko opravlja izven delovnega razmerja preko druge oblike dela. Če ZSS dela v tujini (npr. v institucijah EU) v 42. členu ne ureja, pa zgolj odsotnost take ureditve še ne daje podlage za zaključek, da gre za pravno praznino. Po mnenju sodišča namreč ni mogoče zaključevati, da gre v 42. členu ZSS - če ta ne določa, da sodnik dela v pravni stroki v institucijah EU (oziroma v tujini) lahko opravlja tudi na podlagi sklenjenega delovnega razmerja - za nepopolnost pravne ureditve s sodniško funkcijo združljivega dela (po vsebini dela in statusu, v katerem sodnik delo opravlja), ki bi jo lahko opredelili kot pravno praznino ter bi jo posledično lahko retroaktivno uredili z individualnim pravnim aktom. Sodišče meni, da je s sodniško funkcijo združljivo delo v pravni stroki, ki se opravlja v tujini, namreč pravno urejeno v 40. členu ZSS. Po navedeni zakonski določbi sodniku mirujejo sodniška funkcija ter vse pravice in dolžnosti iz sodniške službe, če je izvoljen za sodnika mednarodnega sodišča ali na drugo mednarodno pravosodno funkcijo, za poslanca evropskega parlamenta, evropskega varuha človekovih pravic ali imenovan za člana Evropske komisije ali za člana mednarodne civilne misije. Ta člen ZSS pa je bil po vstopu Slovenije v EU tudi dopolnjen (novela ZSS-E, Uradni list RS, št. 71/2004).

Kolikor tožnica (še) navaja, da pravna ureditev v ZSS, ki za sodnike mednarodnih sodišč določa mirovanje sodniške funkcije, za sodnike, ki so na usposabljanju na Sodišču EU, pa ne, slednje nedopustno diskriminira, sodišče odgovarja, da je v 40. členu ZSS mirovanje sodniške funkcije določeno za primer, ko je sodnik izvoljen ali imenovan na določeno funkcijo v Sloveniji (za predsednika republike, poslanca državnega zbora, sodnika ustavnega sodišča, predsednika vlade, varuha človekovih pravic oziroma njegovega namestnika, imenovan za ministra ali predsednika, namestnika predsednika oziroma člana komisije za preprečevanje korupcije) ali tujini (za sodnika mednarodnega sodišča ali na drugo mednarodno pravosodno funkcijo, za poslanca evropskega parlamenta, evropskega varuha človekovih pravic, imenovan za člana Evropske komisije ali za člana mednarodne civilne misije). Omenjeno razlikovanje torej temelji na stvarno utemeljenih razlogih, na razlikah v pravnem statusu oseb kot izvoljenih/imenovanih funkcionarjev oziroma kot uslužbencev, zato po mnenju sodišča navedena odločujoča razlika opravičuje neenako obravnavanje v pravni ureditvi. Ker pri preizkusu sodišče ni ugotovilo kršitev splošnega ustavnega načela enakosti, nima pomisleka glede skladnosti take pravne ureditve z Ustavo. Sodišče še dodaja, da je sicer tožnica v tožbi (najprej) navajala, da opravlja mednarodno pravosodno funkcijo (v okviru mednarodne pravosodne institucije), kar naj bi izhajalo iz povabila k zaposlitvi; očitno pa je, čeprav ne izrecno, od takega zatrjevanja odstopila, saj v nadaljevanju navaja, da je na Sodišču EU na usposabljanju. Tudi kolikor bi tožnica še vztrajala pri tem, da gre za opravljanje mednarodne pravosodne funkcije, pa po mnenju sodišča zgolj na podlagi v ponudbi za zaposlitev uporabljenega pojma „nastop funkcije“ (sodišče meni, da v pomenu „pričetek dela“) ni mogoče zaključevati, da gre za delo pravnika lingvista v prevajalskem oddelku Sodišča EU s položajem oziroma na položaju voljenega/imenovanega funkcionarja; tudi iz tožbi priložene pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da tožnica na Sodišču EU delo pravnice lingvistke opravlja kot uslužbenka.

V zvezi z navedbami tožnice, da bi bilo treba relevantne določbe ZSS razlagati ob upoštevanju členov 81(h), 82(c), 145 in 166 PDEU oziroma naj sodišče predloži Sodišču EU vprašanje za predhodno odločanje o tem, ali določbe ZSS, zlasti 42. člena, ne nasprotujejo določbam členov 81(h), 82(c), 145 in 166 PDEU, ker ne omogočajo začasne zaposlitve sodnikov v instituciji EU tako, da bi jim sodniška funkcija ne prenehala, pa sodišče odgovarja, kot sledi. Sodišče meni, da v določbah členov 81(h) in 82(c) PDEU dana podlaga Evropskemu parlamentu in Svetu, da po rednem zakonodajnem postopku sprejmeta ukrepe, katerih cilj je zagotoviti pomoč pri usposabljanju sodnikov in sodnega osebja oziroma za spodbujanje usposabljanja sodnikov in sodnega osebja (pri čemer se določbe člena 81 PDEU nanašajo na pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah, določbe člena 82 PDEU pa na pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah), ne predstavlja podlage za razlago, da določbi 81(h) in 82(c) PDEU za Slovenijo ustvarjata kakršnokoli zavezo glede pozitivne pravne ureditve usposabljanja sodnikov na civilnem in kazenskem področju (in sicer ne glede razlage oziroma uporabe prava ne glede normativnega spreminjanja). To tudi ob upoštevanju temeljnih načel prava EU ter okoliščine, da se določbi nanašata na področje „območje svobode, varnosti in pravice“, na katerem velja deljena pristojnost držav članic in EU (4. člen PDEU) in da v takem primeru lahko tako EU kot države članice izdajajo zakonodajne in sprejemajo pravno zavezujoče akte, države članice pa izvajajo svojo pristojnost, kolikor EU svoje pristojnosti ne izvaja (člen 2(2) PDEU). Tožnica se namreč na noben pravni akt (sekundarnega prava), s katerim bi EU uresničevala pristojnost na področju usposabljanja sodnikov, ne sklicuje. Za določbi členov 81(h) in 82(c) PDEU pa sodišče tudi ne meni, da bi terjali oziroma dajali podlago za tako (skladno oziroma lojalno) razlago določbe tretjega odstavka 42. člena ZSS, kot meni tožnica, da naj bi po tej določbi sodnik delo zaradi usposabljanja na področju prava EU v tujini mogel opravljati na podlagi sklenjenega delovnega razmerja. Povedano smiselno velja tudi kot odgovor sodišča tožnici v zvezi z njenim sklicevanjem na določbo 145. člena PDEU (po kateri si države članice in EU prizadevajo za razvoj usklajene strategije zaposlovanja in zlasti za spodbujanje kvalificiranih, usposobljenih in prilagodljivih delavcev in trgov dela, hitro prilagodljivim gospodarskim spremembam, da bi dosegle cilje EU), ki se nanaša področje „zaposlovanje“ in s tem na področje deljene pristojnosti EU in držav članic. Člen 166 PDEU pa se nanaša na področje „izobraževanje, poklicno usposabljanje, mladina in šport“ - po določbi člena 166(3) pa EU in države članice podpirajo sodelovanje s tretjimi državami in pristojnimi mednarodnimi organizacijami na področju poklicnega usposabljanja - za katero velja sploh le dopolnjujoča pristojnost EU, v okviru katere EU lahko sprejema ukrepe za podporo, uskladitev ali dopolnitev ukrepov držav članic, ne da bi s tem nadomeščala njihovo pristojnost ali zahtevala usklajevanje nacionalnih zakonodaj (člen 6 PDEU, člen 2(5) PDEU). Ta določba je tako še toliko manj podlaga za tako s pravom EU skladno razlago določb 42. člena ZSS, kakršno zagovarja tožnica (ter jo je sodišče v tej točki sodbe že navedlo). Ob tem ko sodišče meni, da pri razlagi in uporabi določb ZSS o pravicah in dolžnostih sodnikov ni vezano na (primarno oziroma sekundarno) pravo EU v tem smislu, da bi ne moglo določb 40. člena ZSS (o funkcijah, ob nastopu katerih sodniku sodniška funkcija miruje) in 42. člena tega zakona (o delu v pravni stroki, ki ga sodnik lahko opravlja, pod pogojem, da ne sklene delovnega razmerja) razlagati tako, kot je že navedlo, kot neutemeljene presoja tudi navedbe tožnice, da je nedopustno diskriminirana glede na sodnike iz drugih držav članic EU, ki jim zaradi (začasnega) dela kot pravnikov lingvistov na Sodišču EU sodniška funkcija ne preneha.

Poleg tega sodišče še dodaja, da tožnica, ki se sklicuje na določbe PDEU o usposabljanju sodnikov, niti ni izkazala, da bi bila na Sodišču EU na usposabljanju; v vseh dokumentih (v ponudbi za zaposlitev, pogodbi o zaposlitvi, tudi njenih vlogah, naslovljenih na Sodni svet ter drugih listinah upravnega spisa) je namreč kot razlog za sklenitev delovnega razmerja s Sodiščem EU navedeno delo pravnice lingvistke. Glede na to in glede na razlogovanje, ki ga je sodišče podalo v okviru prejšnje, 14. točke obrazložitve te sodbe, sodišče meni, da ne potrebuje razlage določb PDEU, ki jih je izpostavila tožnica, da bi mu ta omogočila izreči sodbo; zato vprašanja, za katero je tako predlagala tožnica, ni predložilo Sodišču EU zaradi predhodnega odločanja (člen 267, drugi odstavek PDEU). Ker to sodišče ni sodišče iz tretjega odstavka 267. člena PDEU, pa postavljenega vprašanja tudi ni dolžno predložiti Sodišču EU.

V zvezi z očitki tožnice, da Sodni svet o njeni prošnji za mirovanje sodniške funkcije ni odločil z odločbo, zoper katero bi imela sodno varstvo, pač pa ji je po obravnavi zadeve na nejavni seji zgolj z dopisom odgovoril, da mirovanje sodniške funkcije v njenem primeru ni mogoče, ter navedbo, da se s takim stališčem Sodnega sveta ne strinja, sodišče odgovarja naslednje. Ne v 40. členu ZSS, ki določa razloge za mirovanje sodniške funkcije, ne v drugi določbi ZSS in tudi ne v Zakonu o sodiščih (ki med drugim v 28. členu določa pristojnosti sodnega sveta) ni določeno, da bi odločanje o mirovanju sodniške funkcije predstavljalo upravno (javnopravno) zadevo (o kateri odloča sodni svet). Glede na navedeno tožnica neutemeljeno ugovarja neizdaji odločbe. Da bi glede na določbe 40. člena ZSS, ki določa razloge za mirovanje sodniške funkcije, Sodni svet ne mogel zastopati stališča, kot ga je tožnici v dopisu z dne 30. 1. 2012 sporočil (ter ga toženka navaja v odgovoru na tožbo), da namreč delo pravnika lingvista v prevajalskem in redakcijskem oddelku Sodišča EU ni primerljivo z delom oseb, navedenih v navedeni zakonski določbi, sodišče ne meni (kar je obrazložilo že v 13. točki te sodbe). Zato sodišče tudi ni presodilo, da bi Sodni svet posledično ne mogel odločiti o tem, da tožnici (zaradi sklenitve delovnega razmerja s Sodiščem EU) sodniška funkcija preneha.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.