Jedro

Zagotovitev nemotenega delovnega procesa pri pouku zgodovine in geografije ni zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 54. členu ZDR-1, zato se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je tožnica s toženo stranko 27. 8. 2018 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas, ki ni zakonito prenehala 31. 8. 2019. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno presojalo vsa očitana ravnanja oziroma vedenje sodelavca v razmerju do tožnice kot skupek, saj se na ta način presoja trpinčenje na delovnem mestu in ne spolno nadlegovanje. To lahko predstavlja že posamezen dogodek oziroma vsako posamezno očitano ravnanje sodelavca, ti pa so se potrditvah tožnice začeli že 10 dni pred odhodom v tujino. Sodišče prve stopnje ni opravilo presoje posameznih ravnanj sodelavca, ki jih je povzelo v točkah 29 in 30 obrazložitve in spadajo v nabor tipičnih oblik spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, pri čemer je lahko vsako od njih, kolikor ustreza zakonski opredelitvi v prvem odstavku 7. člena ZDR-1, temelj odškodninske odgovornosti delodajalca, ki mora delavcem zagotoviti varno delovno okolje, v katerem ne bodo izpostavljeni spolnemu nadlegovanju s strani sodelavcev (prvi odstavek 47. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep o spremembi tožbe, sprejet na naroku 4. 2. 2020. II. Pritožbi tožnice se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v delu točke I izreka, ki se nanaša na ugotovitev trajanja delovnega razmerja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi št. ... za delovno mesto "učitelj zgodovine in geografije" do 8. 9. 2020, razen v obsegu zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu za 36 ur tedensko (90 % zaposlitve) od 10. 10. 2019 do 10. 1. 2020 in - v točkah II, III, IV, V, VI, VII in drugem odstavku točke IX izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu izpodbijana sodba potrdi.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, sprejetim na naroku 4. 2. 2020, dovolilo spremembo tožbe glede plačila nadurnega dela. Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 27. 8. 2018 za delovno mesto "učitelj zgodovine in geografije" sklenjena za nedoločen čas in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 31. 8. 2019, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz te pogodbe do 8. 9. 2020, razen za čas vmesne zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu od 10. 10. 2019 do 10. 1. 2020 za 36 ur tedensko (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v znesku 6.655,68 EUR (tri mesečne bruto plače) in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je zahtevek (razliko do zneska 22.185,60 EUR) zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožnici za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, razen za čas vmesne zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu od 10. 10. 2019 do 10. 1. 2020 za 36 ur tedensko, obračuna sorazmerni del mesečnih nadomestil bruto plač, ki bi jih tožnica prejela, če bi delala, zmanjšanih za prejeta nadomestila za brezposelnost v času od 1. 9. 2019 do 9. 10. 2019 v bruto znesku 892,50 EUR in v času od 11. 1. 2020 do 30. 5. 2020 v bruto znesku 892,50 EUR, in ji izplačati mesečne neto zneske nadomestil plač do 5. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožnici izplača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2019 v bruto znesku 96,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2019 do plačila in za leto 2020 v bruto znesku 524,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila. V presežku je zahtevek (plačilo razlike regresa za letni dopust za leti 2019 in 2020 ter zneskov regresa za letni dopust za vsako naslednje leto ter zakonskih zamudnih obresti že od 6. 6. 2019) zavrnilo (točka IV izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo za čas vmesne zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu od 10. 10. 2019 do 10. 1. 2020 za 36 ur tedensko (točka V izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR (točka VI izreka). Razsodilo je, da je dolžna tožena stranka tožnici iz naslova nadur obračunati bruto znesek 2.631,69 EUR in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2019 do plačila (točka VII izreka). S sklepom, ki ni predmet pritožbene presoje, je zavrglo tožbo za odvod davkov in prispevkov (točka VIII izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v zvezi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v zvezi z denarnim zahtevkom v obsegu 66 % (točka IX izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v delu, ki se nanaša na denarne zahtevke, zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi zahtevkom, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dopustno razkrivanje podatkov v zvezi s prijavo domnevnega spolnega nadlegovanja in odločitvijo ravnatelja članom sveta šole. Člani nadzorstvenega organa bi se s temi podatki lahko seznanili v okviru pritožbenega postopka po 48. členu ZOFVI. Ravnatelj je nameraval tožnico odvrniti od prijave spolnega nadlegovanja in trpinčenja, kar dokazuje pisni opomin z dne 26. 8. 2019. Sprožitev postopka ugotavljanja spolnega nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu pri toženi stranki in kasneje pred sodiščem nista okoliščini, ki bi onemogočali nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje dosojenemu denarnemu povračilu v višini treh plač. Presojo o neobstoju spolnega nadlegovanja je sodišče utemeljilo zgolj z ravnanji tožnice. Ni upoštevalo, da se po drugem odstavku 7. člena ZDR-1 spolno nadlegovanje šteje za diskriminacijo. Ravnanja žrtve niso pomembna za ugotovitev spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Med tožnico in sodelavcem ni prišlo do sporazumnega intimnega razmerja v zadnjih štirih dneh bivanja na A. (tujina). Z ravnanji sodelavca ni soglašala. Izpovedi sodelavcev, ki sta kot zakonca zainteresirana za izid tega spora, nista verodostojni. Ne strinja se z dokaznimi zaključki sodišča glede trpinčenja s strani sodelavke in povračilnih ukrepov ravnatelja. Do vsebine pisnega opomina z dne 27. 8. 2019, s katerim je ravnatelj ponižal tožnico, se sodišče ni opredelilo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper sklep z dne 4. 2. 2020, da se dovoli sprememba tožbe glede plačila nadurnega dela, in zoper ugodilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sklep o dopustitvi spremembe tožbe, zahtevke tožnice pa v celoti zavrne in ji naloži povrnitev pravdnih stroškov. V pritožbi zoper sklep navaja, da se je zaradi uveljavljanja zahtevka za plačilo nadur zavlekel postopek na prvi stopnji. Z odločitvijo niso dokončno razrešena vsa sporna razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje je z dopustitvijo spremembe tožbe kršilo 185. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. V pritožbi zoper sodbo pa tožena stranka dokazuje, da se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu za polni delovni čas od 1. 9. 2020 dalje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za čas od 1. 9. 2020 do 8. 9. 2020 tožnici priznalo dvojno delovno razmerje. Nasprotuje zaključku sodišča, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas. ZDR-1 omogoča delodajalcu, da izkaže skupni namen pogodbenih strank pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Ne strinja se z datumom sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Glede odločitve o plačilu nadur navaja, da spremstvo dijakov na A. ni del učnega programa in se ne financira iz proračuna. Ob zaključku šolskega leta učitelji ne izpišejo novih individualnih letnih delovnih načrtov, temveč le popravijo podatke o obsegu ur na načrtih, ki so jih prejeli in podpisali na začetku šolskega leta. Тоžena stranka ni dolžna plačati viška ur, ker je tožnica s predvidenimi urami zapolnila delovno obveznost. Tožnico je opozorila, da je njena delovna obveznost brez dopustov in odmorov med delovnim časom znašala 1672 ur. Ugovarja datumu začetka teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska iz naslova nadur. Priglaša pritožbene stroške.

4. Stranki v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožb in priglašata stroške odgovorov.

5. Pritožba tožene stranke zoper sklep o spremembi tožbe ni utemeljena. Pritožba tožnice zoper sodbo je utemeljena, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

O dopustitvi spremembe tožbe:

7. Sodišče prve stopnje je na naroku 4. 2. 2020 razglasilo sklep, da se dovoli sprememba tožbe z navedbo razlogov, ki jih je nato povzelo v izpodbijani sodbi. Po sedmem odstavku 185. člena ZPP zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe. Po tretjem odstavku 363. člena ZPP se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo, če ta zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe. Tožena stranka je pritožbene razloge oziroma pritožbo zoper sklep sodišča, da se sprememba tožbe glede plačila nadurnega dela dovoli, lahko uveljavljala skupaj s pritožbo zoper sodbo.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve 185. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe. ZPP dopustnost spremembe po vročitvi tožbe sicer veže na privolitev tožene stranke, vendar pa lahko sodišče kljub njenemu nasprotovanju dovoli spremembo, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP). Tožena stranka je ugovarjala spremembi tožbe, s katero tožnica zahteva plačilo nadur. Zaradi zvišanja tožbenega zahtevka pred prvim narokom za glavno obravnavo se dokazni postopek ni podaljšal, zato je odločitev sodišča o dopustnosti spremembe tožbe v skladu z načelom ekonomičnosti. Dopustitev objektivne spremembe tožbe je bila v obravnavanem primeru smotrna, saj bo pripomogla k dokončni ureditvi predmeta, o katerem teče ta spor.

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep o dovolitvi spremembe tožbe, sprejet na naroku 4. 2. 2020, saj niso podani v pritožbi uveljavljаni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

O transformaciji pogodbe o zaposlitvi:

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in tožena stranka sklenili tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da je v tretji pogodbi o zaposlitvi kot razlog za njeno sklenitev navedena zagotovitev nemotenega poteka delovnega procesa pri pouku zgodovine in geografije. Presodilo je, da se na podlagi 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) šteje, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker razlog za sklenitev tretje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne spada med zakonsko predvidene razloge po 54. členu ZDR-1. 11. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zagotovitev nemotenega delovnega procesa pri pouku zgodovine in geografije ni zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 54. členu ZDR-1, zato se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da je tožnica s toženo stranko 27. 8. 2018 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas, ki ni zakonito prenehala 31. 8. 2019. Posledica nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas je izrecno določena v 56. členu ZDR-1, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pri presoji iskati skupen namen pogodbenih strank.

12. Glede odločitve o transformaciji pogodbe o zaposlitvi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je v tem delu pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo del točke I izreka sodbe, ki se nanaša na ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 8. 2018 za delovno mesto "učitelj zgodovine in geografije" za nedoločen čas in nezakonito prenehanje delovnega razmerja 31. 8. 2019, ter posledično stroškovni izrek v prvem odstavku točke IX izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O plačilu odškodnine:

13. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu med drugim uveljavlja plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi spolnega nadlegovanja. Po prvem odstavku 7. člena ZDR-1 je spolno nadlegovanje prepovedano. Opredeljeno je kot kakršna koli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Po drugem odstavku 7. člena ZDR-1 se spolno nadlegovanje šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona. Za razliko od trpinčenja, ki ga po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj, za spolno nadlegovanje kot obliko diskriminacije zadošča že eno dejanje (verbalno, neverbalno, fizično ravnanje ali vedenje spolne narave).

14. Čeprav je sodišče pravilno izhajalo iz tega, da spolno nadlegovanje ne more temeljiti na očitku tožnici, da je neželeno vedenje oziroma ravnanje spolne narave dopustila ali se mu vdala oziroma se mu premalo odločno zoperstavila, je v nadaljevanju zmotno uporabilo navedene določbe materialnega prava in je namesto ravnanj sodelavca presojalo tudi ravnanja tožnice, zlasti kolikor se nanašajo na spremembe spalnega režima v zadnjih štirih dneh bivanja na A. V pritožbi tožnica utemeljeno opozarja, da njena ravnanja niso bistvena za presojo, ali so posamezna zatrjevana (in ugotovljena) ravnanja oziroma vedenje sodelavca oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega vedenja ali ravnanja spolne narave, ki so prizadela tožničino dostojanstvo (spolno nadlegovanje). Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno presojalo vsa očitana ravnanja oziroma vedenje sodelavca v razmerju do tožnice kot skupek, saj se na ta način presoja trpinčenje na delovnem mestu in ne spolno nadlegovanje. To lahko predstavlja že posamezen dogodek oziroma vsako posamezno očitano ravnanje sodelavca, ti pa so se potrditvah tožnice začeli že 10 dni pred odhodom v tujino. Sodišče prve stopnje ni opravilo presoje posameznih ravnanj sodelavca, ki jih je povzelo v točkah 29 in 30 obrazložitve in spadajo v nabor tipičnih oblik spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, pri čemer je lahko vsako od njih, kolikor ustreza zakonski opredelitvi v prvem odstavku 7. člena ZDR-1, temelj odškodninske odgovornosti delodajalca, ki mora delavcem zagotoviti varno delovno okolje, v katerem ne bodo izpostavljeni spolnemu nadlegovanju s strani sodelavcev (prvi odstavek 47. člena ZDR-1).

15. V okviru zahtevka za plačilo odškodnine je tožnica ravnatelju tožene stranke očitala tudi kršitev prepovedi povračilnih ukrepov po sedmem odstavku 6. člena ZDR-1. Tožena stranka je tožnici v pisnem opominu z dne 27. 8. 2019 očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in jo opozorila na možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Ravnatelj tožene stranke je izrekel navedeno sankcijo na podlagi ugotovitev v postopku po vložitvi pisne prijave tožnice zaradi zatrjevanega spolnega nadlegovanja s strani sodelavca. Takšen ukrep ravnatelja je treba presojati po sedmem odstavku 6. člena ZDR-1, ki določa, da diskriminirana oseba ne sme biti izpostavljena neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, ki ima za cilj uveljavitev prepovedi diskriminacije, oziroma po 11. členu Zakona o varstvu pred diskriminacijo (Ur. l. RS, št. 33/2016 in nasl. – ZVarD), ki opredeljuje viktimizacijo kot izpostavljanje diskriminirane osebe neugodnim posledicam zaradi njenega ukrepanja, katerega namen je preprečiti ali odpraviti diskriminacijo.

16. Ker je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz ravnanj tožnice v povezavi s spremembami spalnega režima v času izmenjave na A. in ker ukrepa ravnatelja ni presojalo v luči citiranih določb ZDR-1 in ZVarD, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

O sodni razvezi pogodbe o zаposlitvi:

17. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

18. Sodišče lahko uporabi institut sodne razveze, kadar ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Te okoliščine so lahko okoliščine objektivne narave, ko delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na pogodbo o zaposlitvi, ali subjektivne narave, ko je med njima subjektivni odnos porušen do takšne mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja.

19. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo z utemeljitvijo, da se je tožnica neformalno obrnila na posamezne člane sveta šole v zvezi z očitki spolnega nadlegovanja, čeprav je imela možnost vložitve pritožbe na svet šole po 48. členu Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/1996 in nasl. - ZOFVI), ti očitki pa v sodnem postopku niso bili potrjeni.

20. Kot že navedeno, je presoja sodišča prve stopnje, da očitana ravnanja sodelavca niso protipravna, vsaj preuranjena. Tožena stranka je v sklepu z dne 27. 8. 2019, s katerim je zavrnila zahtevo tožnice za izpolnjevanje obveznosti po 200. členu ZDR-1, navedla napačen pravni pouk, da tožnica zoper sklep nima pritožbenega varstva pri delodajalcu. Napotila jo je na neposredno uveljavljanje sodnega varstva, namesto da bi jo v skladu s tretjim odstavkom 48. člena ZOFVI opozorila na možnost vložitve pritožbe pri delodajalcu. Tožnici ne more biti v škodo, če je ravnala skladno z (napačnim) pravnim poukom tožene stranke in s tožbo uveljavljala sodno varstvo ter se obenem neformalno obrnila na posamezne člane sveta šole, ki je nadzorstveni organ tožene stranke. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, tako niso okoliščine, ki bi opravičevale sodno razvezo.

21. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je ostalo dejansko stanje v zvezi z relevantnimi okoliščinami sodne razveze nepopolno ugotovljeno. Posledično je preuranjena tudi odločitev v delu, ki se nanaša na reintegracijo, trajanje in priznanje pravic iz delovnega razmerja ter plačila denarnega povračila.

O plačilu nadur:

22. Tožnica je zahtevek za plačilo 180,5 nadur dokazovala z realizacijo individualnega letnega delovnega načrta za šolsko leto 2018/2019. Načrt je v okviru III. stebra (drugo individualno delo) predvideval letni obseg 238 ur. Tožena stranka je zahtevku oporekala z obrazložitvijo, da je tožnici z opravljanjem drugega dela v okviru III. stebra priznala manjkajoče ure v šolskem letu.

23. Drugo individualno delo v okviru III. stebra ima podlago v četrtem odstavku 44.b člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994 in nasl. - panožna kolektivna pogodba). Gre za druga dela in naloge, potrebne za uresničitev izobraževalnega programa, ki se do zapolnitve polne delovne obveznosti učitelja določijo v individualnem letnem delovnem načrtu, kamor sodijo tudi naloge razrednika.

24. Četrti odstavek 44. b člena panožne kolektivne pogodbe ureja zapolnitev polne delovne obveznosti učitelja znotraj 40-urnega delovnega tedna, kot ga predpisuje 44. člen panožne kolektivne pogodbe, medtem ko nadurno delo pomeni delo, ki ga delavec opravlja v skladu s pogodbo o zaposlitvi izven določenega delovnega časa, torej v času, ki presega polni delovni čas. Nadure se priznavajo glede na prekoračitev rednega delovnega časa (40 ur tedensko) in ne na podlagi prekoračitve pedagoške obveznosti v okviru siceršnje tedenske delovne obveznosti, razen kolikor vodstvo tožene stranke hkrati ne ugotovi, da pomenijo dodatne pedagoške obveznosti tudi delo preko polnega delovnega časa (40 ur) oziroma kolikor tako delo delavcu ni izrecno odrejeno (VIII Ips 175/2009, VIII Ips 379/2009).

25. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno toženi stranki naložilo plačilo iz naslova nadurnega dela.

26. Po 355. členu ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih stališč o vprašanjih, ki vsaka zase predstavljajo samostojno pravno celoto, in v zvezi s posameznimi očitanimi ravnanji spolnega nadlegovanja še ni ugotovilo odločilnih dejstev ter je v zvezi s tem ostalo dejansko stanje neugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati relevantno dejansko stanje. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji. Ni namreč potrebna le ponovitev že izvedenih dokazov na pritožbeni obravnavi zaradi oblikovanja spremenjene dokazne ocene (347. člen ZPP), ampak dopolnitev dejanskega stanja glede okoliščin, ki sploh še niso bile predmet obravnavanja na prvi stopnji.

27. Delna razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se zaradi številnih odprtih pravnih vprašanj podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na navedeno z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo huje kršena pravica tožnice do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnice, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

28. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetimi stališči pritožbenega sodišča. Za vsakega od dogodkov oziroma zatrjevanih ravnanj sodelavca bo moralo posebej ugotoviti, ali predstavlja spolno nadlegovanje. Opredeliti se bo moralo tudi do očitka kršitve prepovedi povračilnega ukrepa – pisnega opomina tožnici z dne 27. 8. 2019. Sodišče naj v skladu z zgoraj navedenimi materialnopravnimi izhodišči ob upoštevanju pravno relevantnih navedb in dokazov odloči o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in plačilu nadurnega dela.

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.