Jedro

Institut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine še ne bo dosegel svojega namena. Zapustnikov upnik je torej dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve oz. postopek za zavarovanje svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. V takšnem primeru bo prekinitev zapuščinskega postopka smiselna, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Prekinitev postopka v takšnem primeru lahko tudi učinkovito varuje separatiste pred neželenimi posledicami vknjižbe dediča v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predmetni postopek, ki je bil prekinjen s sklepom dne 10. 4. 2007, z 12. 6. 2008 nadaljuje.

Proti sklepu se je na zapisnik pritožil udeleženec H. d.o.o. (gre za upnika zapuščine). V pritožbi navaja, da za nadaljevanje postopka niso izpolnjeni pogoji, ki so bili predvideni s pravnomočnim sklepom z dne 10. 4. 2007. Obenem opozarja na vsebino in pomen instituta ločitve zapuščine.

Pritožba je utemeljena.

Sklep o prekinitvi postopka je sodišče prve stopnje vezalo na poplačilo upnika H. d.o.o.. Sklep o prekinitvi je bil izdan skupaj s sklepom o ločitvi zapuščine. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ocenilo, da ne bo več čakalo na zaključek izvršilnih postopkov, ki tečejo proti dedinji. Takšno stališče je po ugotovitvah pritožbenega sodišča v konkretnem primeru v nasprotju z namenom instituta ločitve zapuščine.

V primeru, ko sodišče ugodi predlogu za ločitev zapuščine (separatio bonorum), so potrebni še drugi ukrepi, da se dediču onemogoči razpolagati z zapuščinskimi stvarmi in pravicami na škodo separatistov (tj. zapustnikovih upnikov, ki so predlagali ločitev zapuščine (1)). Kakšni so ti ukrepi, pozitivno pravo izrecno ne določa. Edina izjema, ki jo ureja tretji odstavek 143. člena ZD (2), je ta, da se ločeni zapuščini lahko postavi skrbnika. Kateri so ostali ukrepi, ki naj zagotovijo učinkovito pravico separatistov, je torej treba dognati iz bistva namena instituta separatio bonorum.

Gre za star rimskopravni institut (3), katerega namen je varstvo zapustnikovih upnikov. Ti namreč s prehodom zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti lahko pridejo v slabši položaj, če se to premoženje (ki je aktivno) zlije s premoženjem dediča (ki je pasivno). V dedičevem stečaju namreč zapustnikovi upniki niso dobili popolnega plačila, marveč obenem z dedičevimi upniki le določen del svojih terjatev, čeprav bi sicer sama zapuščina zadoščala za popolno kritje njihovih zahtevkov (4). S pretorskim dovoljenjem so lahko zato takšni upniki uveljavljali bonorum separacijo ter tako tudi po zapustnikovi smrti ohranili enak upniški položaj.

Evidentno je, da institut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine še ne bo dosegel svojega namena. Ta namen pa je, da se zapustnikovi upniki poplačajo iz zapuščine, ne da bi jim pri tem škodili (jih prehitevali) upniki prezadolženega dediča. Ker gre v obravnavanem primeru za nepremičnino, lahko takšno dejansko prepreko predstavlja tudi prekinitev zapuščinskega postopka. Ta namreč preprečuje, da bi bila izdana listina (tj. sklep o dedovanju), ki bi dediču omogočala vknjižbo ter s tem na eni strani odprla prosto pot načelu zaupanja v zemljiško knjigo ter tako tudi negativnim (neželenim) učinkom tega načela. Čeravno dedič z ločenim premoženjem ne more razpolagati, takšno razpolaganje ne more iti na škodo tretji osebi, ki je zaupala podatkom zemljiške knjige. Druga za separatiste neugodna posledica, ki bi povsem realno utegnila doleteti separatiste ob izdaji sklepa o dedovanju in posledični vknjižbi po uradni dolžnosti, pa je, da so v pravno nezavarovanem položaju, ko bi upniki dediča v morebitni izvršbi zoper dediča segli po tako vknjiženem premoženju. Separatisti sicer imajo ugovor tretjega (na podlagi sklepa o ločitvi zapuščine imajo namreč pravico, ki preprečuje izvršbo), a vprašanje je, ali bi za pretnjo njihovi pravici lahko učinkovito izvedeli ter svojo pravico nato tudi pravočasno udejanili in preprečili izvršbo.

Po drugi strani je spet res, da prekinitev postopka sama po sebi upnikom ničesar ne prinese. Povzroči zastoj postopka in pravno negotovost glede premoženja zapuščine.

Tako kot je bil institut ločitve zapuščine v rimskem pravu (torej v svojem zgodovinskem izvoru) vezan na nek drug postopek (5), v katerem se bodo zapustnikovi upniki poplačali (npr. stečaj dediča), enako (ali vsaj podobno) mora veljati zato tudi danes. Zapustnikov upnik je torej dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve oz. postopek za zavarovanje svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka (6). V takšnem primeru bo prekinitev zapuščinskega postopka smiselna, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Dediči imajo v času ločitve zapuščine po svoji vsebini pričakovalne pravice (zaradi katerih dediči lastninske pravice v svojem polnem bistvu nimajo, saj jim institut separatio bonorum onemogoča razpolaganje). Tudi kasnejša izdaja sklepa o dedovanju bo omejena le na tisto, kar je od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostalo (7).

V konkretni zadevi je tak izvršilni postopek po ugotovitvah sodišča prve stopnje, navedenih v razlogih sklepa o prekinitvi postopka, v teku. To ni izvršba, o kateri brez pravno zveznega razloga govori izpodbijani sklep, marveč izvršba Okrajnega sodišča v Kranju, opr.št. ... (glej razloge sklepa Okrajnega sodišča v Kranju, opr.št. ... z dne 10. 4. 2007 na 2. strani). Prekinitev zapuščinskega postopka v obravnavani zadevi je bila torej smotrna (se ustrezno prilega ločitvi zapuščine) in nikakor ni sama sebi namen. Razlog, na katerega je oprt izpodbijani sklep, pa z vsem povedanim nima nikakršne zveze. Nima zveze ne z razlogom za prekinitev postopka ne z naravo (namenom) ločitve zapuščine. Ne gre namreč za izvršbo (v primeru na katerega se sklicuje izpodbijani sklep o nadaljevanju postopka) zapustnikovih upnikov (separatistov), marveč za izvršbo dedičevih upnikov. Ti pa na ločeno premoženje tako ali tako ne smejo seči. Res torej ni razloga, da bi sodišče čakalo na konec teh postopkov (kot je navedeno v razlogih izpodbijanega slepa), a tisto, kar je za obravnavano zadevo bistveno, je, da to tudi ni noben razlog, zaradi katerega bi sodišče izdalo sklep o nadaljevanju postopka. Ker so razlogi za nadaljevanje postopka pravno zgrešeni, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP (8)). Tako je vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo ob izdaji sklepa o prekinitvi. Razlogi tega sklepa pa veljajo še naprej ter zato tudi napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

(1) Prim. A. Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 1962, str. 138. (2) Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do 83/01, ZD).

(3) Podrobneje glej: C. Kržišnik, Separatio bonorum, Zbornik znanstvenih razprav PF Univerze v Ljubljani, XVIII. letnik (1941/42), str. 171 - 198. (4) Kržišnik, nav. delo, str. 171. (5) Glej Kržišnik, nav. Delo.

(6) Prim. O. Jelčič v: Novo naslijednopravno uređenje, (ur. M. Dika), Narodne novine, Zagreb, 2003, str. 16. (7) Prim. Kreč – Pavič v: Komentar zakona o naslijeđivanju sa sudskom praksom, Narodne novine, Zagreb 1964, str. 505 - 508. (8) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D); Uradni list RS št. 45/2008 še uporablja v tem pritožbenem postopku.