Jedro

Zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka po 3. odst. 67. člena ZTPDR začne teči, ko je za kršitev delovne obveznosti zvedel prvi od tistih, ki so pristojni za vložitev zahtevka za začetek disciplinskega postopka (1. odst. 61. člena ZTPDR). Sorodstveno razmerje med osebo, ki je pristojna vložiti zahtevo za začetek disciplinskega postopka in delavcem, ki naj bi storil kršitev delovne obveznosti, ne vpliva na drugačen začetek štetja roka za zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

Prvi dan subjektivnega zastaralnega roka je dan, ko se je zvedelo za kršitev in storilca, rok 6 mesecev pa se izteče tistega dne, ki se po številki ujema z dnem, ko je rok začel teči, ne glede na to, če je ta dan sobota ali nedelja, ko se pri toženi stranki (delodajalcu) ne dela.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. in 3. tč. izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški obeh strank so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 14.3.1997 in sklep komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 14.4.1997, na podlagi katerih je bil tožniku izrečen oz. potrjen disciplinski ukrep denarne kazni. S sklepom je ugotovilo, da je tožnik umaknil zahtevek (pravilno del tožbe), ki se nanaša na plačilo pripadajoče plače. Toženi stranki je naložilo, da plača tožniku stroške postopka v znesku 47.160,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.1.1998 dalje do plačila, v 8 dneh, tožena stranka pa sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik sicer pritožbo vlaga podrejeno, saj prvenstveno predlaga sodišču prve stopnje dopolnitev sodbe, ker ni odločilo o njegovem zahtevku za plačilo stroškov disciplinskega postopka v znesku 63.198,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Le v primeru, če sodišče temu predlogu ne bi ugodilo, predlaga, da sodišče to vlogo šteje kot pravočasno pritožbo in da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu dosodi v breme tožene stranke še znesek 63.189,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se zoper sodbo in sklep pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga njeno spremembo tako, da zahtevek tožnika zavrne, tožniku pa naloži v plačilo tudi stroške postopka.

Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 67. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 62/89, 42/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis), oz. 3. odst. tega člena, ki določa, kdaj zastara vodenje disciplinskega postopka.

Subjektivni rok za zastaranje začne teči z dnem, ko oseba, ki je upravičena vložiti zahtevo za začetek postopka, zve za kršitev obveznosti in storilca, to pa je bil v tem disciplinskem postopku direktor družbe, ki je za to zvedel šele 29.10.1996, ko je prejel prijavo vodje profitnega centra z dne 28.10.1996. Šestmesečni subjektivni rok je torej pričel teči 29.10.1996 in ne 13.10.1997 in še ni potekel, ko je bilo dokončno odločeno v disciplinskem postopku.

Po določbah kolektivne pogodbe tožene stranke bi sicer lahko zahtevek za začetek disciplinskega postopka vložil tudi direktor P. H. S., ki je za kršitev zvedel že 13.10.1996, vendar je to stric delavca v postopku, za katerega pa po mnenju tožene stranke, glede na sorodstveno razmerje, veljajo razlogi za izločitev "v smislu" 79. čl. ZPP (pravilno 71. čl. ZPP). Tudi v primeru, če se to ne bi upoštevalo, bi subjektivni rok v skladu z ZTPDR potekel 12.4.1997, ker pa je bila ta dan sobota, naslednji dan pa nedelja, ko se pri toženi stranki ne dela, je le-ta lahko sprejela dokončno odločitev še dne 14.4.1997, "ob smiselni uporabi" 4. odst. 111. čl. ZPP (pravilno 4. odst. 112. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo o stroških, ki jih je priznalo tožniku, saj teh ni obrazložilo, v vsakem primeru so stroški tudi previsoki. Sodišče je verjetno tudi napačno upoštevalo, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, kar je nepravilno zapisalo že v uvodu sodbe in za to odmerilo previsoke stroške.

Pritožba tožnika se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Tožnik je najprej predlagal sodišču prve stopnje, da izda dopolnilno sodbo, ker ni bilo odločeno o njegovem zahtevku za plačilo 63.189,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa je predlagal, da se ta predlog šteje za pritožbo. Ker sodišče prve stopnje o predlogu za dopolnitev ni odločalo (sicer iz nepojasnjenih razlogov), je to vlogo moralo obravnavati pritožbeno sodišče. Pri tem ugotavlja, da je bila vloga podana v pritožbenem roku in da iz tožbe oz. 3. tč.

tožbenega zahtevka ter sodbe sodišče prve stopnje evidentno izhaja, da sodišče ni odločilo o zahtevku tožnika za plačilo stroškov disciplinskega postopka v višini 63.189,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1997 (tako kot ni odločalo tudi o zahtevku za razveljavitev dela sklepa disciplinske komisije in komisije za varstvo pravic tožene stranke, s katerim je bilo odločeno, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 4.000,00 tolarjev škode - kar pa sicer ni predmet predloga tožnika za dopolnitev sodbe). Tako gre za primer, ki ga ureja 3. odst. 341. čl. ZPP, prav na podlagi te določbe pa je pritožbeno sodišče odločilo, da se (podrejena) pritožba tožnika šteje za njegov predlog, naj se izda dopolnilna sodba.

Pritožbeno sodišče opozarja, da sodišče prve stopnje te sodbe ne bo moglo izdati brez obravnave, saj je tožba v tem delu celo formalno pomanjkljiva (ne navaja dejstev in dokazov za utemeljitev zahtevka, kot to določa 1. odst. 186. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94).

Pritožba tožene stranke, v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepov disciplinske komisije z dne 14.3.1997 in komisije za varstvo pravic z dne 14.4.1997 o tožniku izrečenem disciplinskem ukrepu denarne kazni, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno ugotovilo, da je nastopilo zastaranje disciplinskega postopka, čeprav v razlogih sodbe napačno ugotavlja, da naj bi bila odločitev drugostopenjskega organa sprejeta že 9.4.1997 in čeprav bi zaradi zastaranja moralo v izreku sodbe disciplinski postopek tudi ustaviti, vendar pa te pomanjkljivosti ne vplivajo na pravilnost in zakonitost same odločitve.

Za očitano disciplinsko kršitev dne 12.10.1996 je zvedel tožnikov nadrejeni delavec H. S. (sicer tožnikov stric) že dne 13.10.1996, direktor tožene stranke pa je zvedel za kršitev 29.10.11996. Zahtevo za začetek disciplinskega postopka je S. podal 28.10.1996 (kot izhaja iz vloge disciplinski komisiji gre dejansko za zahtevo za začetek disciplinskega postopka in ne le za pobudo ali predlog), direktor tožene stranke pa 4.12.1996. Disciplinski postopek je bil zaključen s sklepom drugostopenjskega organa z dne 14.4.1997, ki je bil tudi sprejet na seji istega dne. Glede na določbo 1. odst. 67. čl. ZTPDR torej očitno začetek disciplinskega postopka ni zastaral, zastaralo pa je vodenje disciplinskega postopka, ki v skladu s 3. odst. 67. čl. ZTPDR zastara po 6 mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oz. po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Pri tem je potrebno upoštevati, da začne zastaralni rok teči, ko je zvedel za kršitev tisti, ki je pristojen za vložitev zahteve za začetek postopka, kar pa je sicer določeno v 1. odst. 61. čl. ZTPDR. V skladu s to določbo ima tožena stranka v 75. čl. svoje kolektivne pogodbe določeno, da zahtevo za začetek disciplinskega postopka podajo direktorji P., torej v konkretnem primeru tudi H. S. Gre za upravičeno osebo, ki je pristojna zahtevati začetek postopka - v takšnem primeru pa rok za začetek zastaranja vodenja disciplinskega postopka začne teči od tedaj, ko je ta oseba oz. prva od oseb, ki so za to pristojne, zvedela za kršitev in storilca (to je bilo v tem primeru 13.10.1996). Rok se izteče po 6 mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev in za storilca. To pomeni, da je prvi dan teka roka že tisti dan, ko se je zvedelo za kršitev in storilca, izteče pa se tistega dne, ki se po številki ujema z dnevom, ko je rok začel teči. To izhaja iz 3. odst. 112. čl. ZPP, pri čemer pa je potrebno opozoriti, da v tem primeru ne gre za procesne roke, kar bi sicer pomenilo, da se v primeru, če je zadnji dan roka državni praznik ali nedelja, ali kakšen drugi dan, ko se (v družbi) ne dela, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika.

Ker je torej rok začel teči 13.10.1996, organ druge stopnje pa je odločal o ugovoru tožnika 14.4.1997 (čeprav je imel vso možnost odločati že pred tem - preložil je npr. že razpisano sejo za 11.4.1997), je vodenje disciplinskega postopka zastaralo.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati dejstvo, da je bil delavec, ki je pooblaščen zahtevati začetek disciplinskega postopka in ki je prvi izvedel za kršitev in za storilca, tožnikov stric. 71. čl. ZPP, ki govori o izločitvi sodnika ali sodnika porotnika, se v tem primeru ne more uporabljati, saj se ne nanaša na primere izločitve za vložitev zahteve ali vloge za začetek nekega postopka, temveč izločitve pri odločanju. Delavci, ki jim je sicer glede na njihov položaj dodeljena tudi pristojnost začeti disciplinski postopek, imajo že zaradi tega tudi odgovornost to storiti, sicer sami kršijo tudi delovne obveznosti (to določa tudi 52. tč. 80. čl. kolektivne pogodbe tožene stranke, ki kot hujšo kršitev delovnih obveznosti opredeljuje ravnanje pooblaščenega delavca, ki ne sproži postopka za ugotavljanje kršitev dolžnosti in delovnih obveznosti).

Kot je mogoče ugotoviti iz izvedenih dokazov, tožnikov stric tudi ni imel nobenih zadržkov zahtevati disciplinski postopek zoper tožnika dne 28.10.1996 (in zahtevati tudi najstrožjo kazen). Izpovedal je tudi, da je toliko časa, odkar je zvedel za kršitev in za storilca, do vložitve zahteve, čakal iz razloga, da se mu tožnik opraviči oz.

pojasni svoje ravnanje. Sicer pa do zastaranja nikakor ni prišlo po njegovi krivdi, temveč zaradi počasnega postopanja disciplinske komisije in komisije za varstvo pravic.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka v 2. in 3. tč. izpodbijanega sklepa.

Odločitev sodišča prve stopnje o stroških je povsem neobrazložena, kot je razvidno iz tožnikovega stroškovnika pa je sodišče prve stopnje temu tudi povsem nekritično priznalo vse zaznamovane stroške.

Napačna je že višina priznanih točk za tožbo (v obsegu, v katerem je sodišče odločalo o zahtevkih v tožbi), odločitev o priznanju stroškov za začasno odredbo (saj je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen) in priznanju stroškov konference s stranko. Iz tega razloga in ker bo sodišče prve stopnje moralo odločati še o zahtevku tožnika za plačilo 63.189,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (v 2. in 3. tč. izreka) razveljavilo in mu v tem obsegu vrača zadevo v nov postopek. V posledici takšne odločitve je sklenilo tudi, da so pritožbeni stroški obeh strank nadaljnji stroški postopka.