Jedro

Bistveno za presojo, ali zimski vrt predstavlja javni prostor (in zanj velja enak režim glede kajenja) je ugotovitev, ali se v tem prostoru opravlja gostinska dejavnost.

Izrek

Ugotovi se, da sta bili z izpodbijano pravnomočno sodbo kršeni določbi 3. in 16. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov na način iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije je dne 6. 2. 2008 pravni osebi P. d. o. o., izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 19. točki prvega odstavka 21. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTI) v zvezi s 16. členom ZOUTI in ji izrekel globo v višini 2.000,00 EUR. Okrajno sodišče v Cerknici je s sodbo ZSV - 282/2009 z dne 2. 3. 2010 zahtevi predstavnika storilke za sodno varstvo ugodilo in plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilko na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. in 16. člena ZOUTI. Navaja, da je Zdravstveni inšpektorat RS pri izrednem inšpekcijskem nadzoru v gostinskem lokalu P. ugotovil, da gostje iz zimskega vrta ne spoštujejo 16. člena ZOUTI, saj v tem delu lokala še vedno kadijo, ter pravni osebi P. d. o. o. s plačilnim nalogom izrekel globo 2.000,00 EUR zaradi prekrška po 19. točki prvega odstavka 21. člena ZOUTI. Zoper plačilni nalog je predstavnik storilke vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navajal, da zimski vrt predstavlja privatni prostor, ki ga ima v najemu M. M., zato ne more biti predmet obravnavanja po ZOUTI. Sodišče je navedbam zahteve sledilo in zimski vrt štelo za privatni prostor. Zaključilo je, da dejansko stanje prekrška storilki ni dokazano in postopek o prekršku zoper storilko ustavilo. Kljub temu, da se je sodišče pri tem sklicevalo na razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, gre po oceni vrhovnega državnega tožilca v konkretnem primeru za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in sicer, ali je na podlagi odločilnih dejstev zimski vrt mogoče opredeliti kot javni prostor, ki je namenjen gostinski dejavnosti po 3. členu ZOUTI, in ga tako podrediti omejitvam in prepovedim tega zakona. Navidezno spremembo lastništva prostorov (oddaja zimskega vrta v najem fizični osebi M. M., ki je zastopnik in direktor P. d. o. o.) ocenjuje kot poskus obida določb ZOUTI, ki ne more vplivati na pravno kvalifikacijo prekrška. Pri tem navaja, da je za uporabo določb ZOUTI o prepovedi kajenja v javnih prostorih bistveno le, ali se v prostorih opravlja gostinska dejavnost in gre posledično za javni prostor. Glede na to, da je zimski vrt namenjen strankam gostinskega lokala, predstavlja celoto z lokalom, v katerem se nedvomno opravlja gostinska dejavnost. Zato je sodišče s tem, ko je zimski vrt štelo za privatni prostor, ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo določbi 3. ter 16. člena ZOUTI. Vrhovnemu sodišču predlaga ugotovitev navedene kršitve.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku poslalo storilki, ki se je o njej ni izjavila.

B.

4. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja: - da je bila dne 18. 10. 2007 sklenjena najemna pogodba med pravno osebo P. d. o. o., katero zastopa M. M. kot direktor podjetja, in fizično osebo M. M. za pokrit zastekljen zimski vrt v izmeri 57 m², za nedoločen čas, za mesečno najemnino 1 euro; - da je inšpektorica Zdravstvenega inšpektorata RS ob inšpekcijskem pregledu z dne 30. 1. 2008 ugotovila, da na vhodu v zimski vrt visi napis Privatno - za prijatelje, da so v tem prostoru na mizah pepelniki, da gostje kadijo in pijejo pijačo, ki jo dobijo pri točilnem pultu v gostinskem delu lokala in si jo prinesejo v zimski vrt, da vstopa vanj nihče ne nadzoruje, da skodelic iz vrta gostje ne odnesejo, iz česar je sklepati, da to opravi zaposlen v gostinskem lokalu. Glede na tak način uporabe je zaradi izigravanja ZOUTI izrekla globo pravni in odgovorni osebi, določeno po 19. točke prvega odstavka 21. člena ZOUTI.

5. Sodišče se z navedeno odločitvijo inšpektorice ni strinjalo, ker je ocenilo, da iz njenih ugotovitev kršitev pravne osebe ni razvidna, saj ni nobenega opisa o znakih prekrška v tistih prostorih lokala, ki pripadajo pravni osebi. Ugotovitve inšpektorice so omejene le na privatni prostor, zato ni mogoče z gotovostjo niti z verjetnostjo sklepati, da je storilka kršila ZOUTI. Samo morebitno izigravanje tega predpisa pa ni prekršek po 19. točki prvega odstavka 21. člena ZOUTI. Ugotovilo je, da je v času pregleda več oseb kadilo v privatnih prostorih, ki so tudi označeni in ločeni od javnih prostorov lokala, v katerih se zadržujejo posamezne osebe na izrecno povabilo oziroma tiho soglasje M. M. Zato je zaključilo, da odločilna dejstva v postopku pred prekrškovnim organom niso bila pravilno in popolno ugotovljena in da dejansko stanje prekrška storilki ni dokazano, ter postopek zoper storilko ustavilo.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, in sicer, ali je sodišče utemeljeno zimski vrt štelo za privatni prostor, ne pa za vprašanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Za pravno presojo, ali je šlo za privatni ali javni prostor, je inšpektorica v zapisniku navedla vsa odločilna dejstva, katera je sodišče v celoti sprejelo, saj jim storilka v zahtevi za sodno varstvo ni nasprotovala. Kljub temu, da iz ugotovljenih dejstev glede rabe zimskega vrta izhaja, da se uporablja za gostinsko dejavnost, je sodišče zimski vrt štelo za privatni prostor. Za odločilno je štelo dejstvo, da je pravna oseba zimski vrt oddala v najem M. M. Glede na naveden pravni zaključek je skušalo ugotoviti, ali so bile določbe ZOUTI kršene v prostorih lokala, ki niso bili dani v najem in formalno pripadajo pravni osebi. Tako je v sodbi navedlo, da v inšpekcijskem zapisniku ni nobenega opisa o znakih prekrška v tem delu lokala (npr. ali so bila vrata zimskega vrta odprta ali zaprta, ker bi le v primeru odprtih lahko sklepalo, da ima tobačni dim vpliv na druge prostore v lasti kluba in torej podvrženost določbam ZOUTI). Zato je zaključilo, da dejansko stanje prekrška storilki ni dokazano in postopek o prekršku zoper storilko ustavilo.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedeni zaključek sodišča ni utemeljen in da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Bistveno za presojo, ali zimski vrt predstavlja javni prostor oziroma ali zanj velja enak režim glede kajenja, ni dejstvo, da je storilka zimski vrt oddala v najem M. M. kot fizični osebi (najemna pogodba z dne 18. 7. 2007), ampak ugotovitev, ali se v tem prostoru opravlja gostinska dejavnost in ali ga je zato šteti za gostinski prostor, torej javni prostor.

8. V sami najemni pogodbi z dne 18. 10. 2007, sklenjeni med pravno osebo P. d. o. o., katero zastopa M. M. kot najemodajalcem, in M. M. kot najemnikom, najemodajalec ugotavlja, da prihodki lokala ob novi kadilski zakonodaji ne zadoščajo niti za pokrivanje stroškov, zato del teh prostorov odda najemniku in sicer celoten zastekljen zimski vrt v izmeri 57 m. Glede na to, da je zastopnik pravne osebe M. M. pogodbo sklenil kar s samim seboj kot fizično osebo le nekaj dni po uveljaviti novele ZOUTI-C z dne 5. 8. 2007, za nedoločen čas in za mesečno najemnino 1 euro, gre pritrditi stališču zahteve, da je šlo zgolj za navidezno spremembo lastništva zimskega vrta kot poskus obiti prepoved kajenja v vseh zaprtih javnih prostorih po 16. členu ZOUTI.

9. Glede na ugotovitve zapisnika o inšpekcijskem pregledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil zimski vrt namenjen strankam gostinskega lokala, zato predstavlja funkcionalno celoto z lokalom, v katerem se je nedvomno opravljala gostinska dejavnost. Tudi sodišče samo je na podlagi dejstev, da ob odhodu iz zimskega vrta stranke za seboj niso pospravile posode, iz česar je sklepati, da to opravi zaposlen v gostinskem lokalu, zaključilo, da je pri tem tudi zaposleni v lokalu izpostavljen tobačnemu dimu. To pa je v očitnem nasprotju z namenom, ki ga je zakonodajalec zasledoval z novelo ZOUTI-C, s katero je prepovedal kajenje v vseh zaprtih javnih prostorih, brez izjem, ki jih je dopuščal prej veljavni zakon glede kajenja v za ta namen ločenih prostorih (16. členu ZOUTI). S tem je želel odpraviti nedoslednost sedanje ureditve, ki po eni strani daje zaposlenim pravico, da se jim omogoči delo v prostorih, kjer zrak ni onesnažen, po drugi pa dovoljuje kajenje v javnih prostorih, kjer so zaposleni, če delajo na takšnem delovnem mestu v javnem prostoru, lahko proti svoji volji izpostavljeni škodljivim vplivom tobačnega dima (Predlog novele ZOUTI-C, Poročevalec DZ 30/07 z dne 18. 4. 2007).

10. Glede na to, da v sodbi povzete ugotovitve zapisnika o inšpekcijskem pregledu kažejo na to, da se prostor uporablja za potrebe gostinske dejavnosti, sodišče tega prostora zgolj na podlagi najemne pogodbe ne bi smelo šteti za prostor, za katerega ne veljajo omejitve oziroma prepoved kajenja, ampak za gostinski (javni) prostor, ki je podvržen omejitvam oziroma prepovedim kajenja v javnih prostorih, ki jih določa ZOUTI.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče s tem, ko je zimski vrt štelo za privatni prostor v navedenem smislu, ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo določbi 3. ter 16. člena ZOUTI (v zvezi s 1. točko 156. člena Zakona o prekrških) in tako neutemeljeno na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek ustavilo.