9.10.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi H. O. iz A., ki jo zastopa A. R., odvetnik v L. na seji dne 9.10.1997.

o d l o č i l o :

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1116/95 - 7 z dne 29.1.1997, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3a-XVII-332.728/1 z dne 3.5.1995 in odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine Ptuj št. 201-130-1/94-6/4 z dne 22.11.1994 se odpravijo.

2.Zadeva se vrne pristojnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnica v ustavni pritožbi, vloženi dne 24.4.1997, meni, da ugotovitev Vrhovnega sodišča in upravnih organov, da njena mati R. O. na dan 28.8.1945 ni bila jugoslovanska državljanka, temelji na stališču, ki pomeni kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Njena mati je od rojstva živela v P. in je lahko imela le jugoslovansko državljanstvo. S tem, ko je 8.5.1945 zbežala v A., da si je rešila golo življenje, ni mogla izgubiti državljanstva. Poudarja, da članstvo njene matere v Kulturbundu ne more pomeniti kolaboracije z okupatorjem ali domačimi izdajalci. Njena mati bi se po končani vojni prav gotovo vrnila v domovino, če ne bi prišlo na območju P. do množičnih pobojev.

Nadalje navaja, da njena mati ni bila nikoli članica NSDAP in so bili podatki o tem članstvu ponarejeni z namenom, da jo je lahko Vojaško sodišče v Mariboru obsodilo na 15 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Pritožnica meni, da bi se njeni materi moralo priznati jugoslovansko državljanstvo in s tem status denacionalizacijske upravičenke, če naj Zakon o denacionalizaciji dejansko pomeni popravo povojnih krivic. Predlaga, da Ustavno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in odločbi upravnega organa prve in druge stopnje ter vrne zadevo v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje.

2.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo na seji dne 11.9.1997. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) predložena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

3.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo pritožnice, ker je ugotovilo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi odločilo v skladu z določbo 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Po mnenju sodišča navedena zakonska določba predstavlja zakonsko fikcijo, kar pomeni, da ob izpolnitvi dveh pogojev iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ razlog nelojalnega ravnanja vselej obstaja in ga upravni organ v postopku ni dolžan dokazovati, stranka - denacionalizacijski upravičenec - pa ga v postopku ni upravičena izpodbijati. Zato je po mnenju Vrhovnega sodišča pravilno, da upravni organi v postopku niso upoštevali ugovora tožnice - v tem postopku pritožnice - da njena mati ni nikoli kolaborirala z Nemci.

B.

4.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) presodilo ustavnost določbe tretjega odstavka 63. člena ZDen. Ugotovilo je, da določba z Ustavo ni v neskladju in da je ustavno dopustno, da zakonodajalec pri ugotavljanju državljanstva izhaja iz domneve - ne pa fikcije - nelojalnosti. Domneva nelojalnosti ima podlago v zgodovinsko utemeljenih okoliščinah. Vendar hkrati ni mogoče prepovedati posamezniku, da v postopku uveljavljanja svojih pravic dokazuje nasprotno. Zato je po stališču Ustavnega sodišča, zavzetem v citirani odločbi, mogoče določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati le na en način - kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz in po katerem je stranki dokazovanje lojalnosti vedno dovoljeno.

5.Po določbi prvega odstavka 14. člena Ustave so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Po določbi drugega odstavka istega člena Ustave so pred zakonom vsi enaki. Vsakomur je tudi zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen Ustave). Citirani ustavni določbi sta zavezujoči tako za zakonodajalca, ko na podlagi ustavnega pooblastila ureja pravice in obveznosti posameznikov, kot tudi za vse tiste organe oziroma nosilce javnih pooblastil, ki o teh pravicah in obveznostih odločajo.

6.Razlaga navedene določbe, ki jo je potrdilo sodišče v izpodbijani sodbi, je po zavzetem stališču Ustavnega sodišča v neskladju z Ustavo. V neskladju z načelom enakosti iz prvega odstavka 14. člena Ustave je zato, ker postavlja pri ugotavljanju državljanstva drugačne pogoje od tistih, ki so obstojali v času podržavljenja premoženja in s tem povzroča diskriminacijo oseb glede na narodnost. Kolikor se določba razlaga tako, da stranki onemogoča dokazovanje lojalnosti, upravnemu organu pa dopušča, da za dokazovanje statusa nemške narodnosti uporablja tudi dokaze, s katerimi se v bistvu dokazuje nelojalnost osebe, pa je tudi v neskladju z 22. členom Ustave.

7.Glede na navedeno izpodbijana sodba kot tudi obe odločitvi upravnih organov temeljijo na ustavno nedopustni razlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen. S takšnimi odločitvami je zato kršena pravica do enakosti po 14. in 22. členu Ustave. Ker je treba zaradi odprave posledic nepravilne razlage predpisa ponoviti ugotovitveni postopek, se je Ustavno sodišče odločilo za odpravo vseh treh odločb in za vrnitev zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje. V ponovljenem postopku bo treba upoštevati, da je z določbo tretjega odstavka 63. člena ZDen vzpostavljena domneva nelojalnosti, ki je izpodbojna. Izpodbojna domneva ne izključuje dokazovanja, vendar pa nosi breme dokazovanja nasprotnega tisti, ki se z njo ne strinja. Breme dokazovanja se drugače kakor pri dokazovanju drugih dejstev v upravnem postopku tu prevali od tistega, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, na tistega, ki zatrjuje, da dejstvo ne obstaja - v tem primeru torej na stranko. V ponovljenem postopku bo tako pritožnica imela možnost dokazovanja, da nelojalnost njene pravne prednice ni obstajala.

Pristojni organ pa bo moral na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je pritožnica dokazala, da nelojalnost v njenem primeru ne obstoji. Pri tem se pritožnica ne bo mogla opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo lahko uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa bo dokazala obstoj (drugih) okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Če bo organ glede tega dejstva ostal v dvomu, bo moral za podlago svoje odločitve vzeti domnevano nelojalnost.

C.

8.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZustS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Lovro Šturm