Jedro

Le v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati, je mogoče izdati začasno odredbo zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če pa je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zadržanje učinkovanja ni mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja odpovedi na podlagi 113. člena ZDR - 1, ki velja le za predstavnike delavcev oziroma, pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1 (ki velja za vse delavce).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bil podan poslovni razlog, ker predvideni izstop D. kot članice UA. ne predstavlja organizacijskega razloga, zaradi katerega bi prenehala potreba po delu tožnika kot visokošolskega učitelja - izrednega profesorja, ki je pri toženi stranki opravljal pedagoško dejavnost. Ugotovilo je, da tožena stranka študijskih programov, pri katerih je sodeloval tožnik, ni ukinila, ampak jih izvaja z drugimi zaposlenimi delavci in zunanjim sodelavcem, kar prav tako pomeni, da tožnikovo delo ni postalo nepotrebno.

Neopravljanje pedagoškega dela (do katerega je prišlo zaradi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) nedvomno prizadeva tožnika kot visokošolskega učitelja, vendar pa nima takih posledic, da bi lahko prišlo do nenadomestljive škode. S tem v zvezi je potrebno upoštevati, da ima sodba sodišča v delovnem sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugačne učinke, kot meni sodišče prve stopnje. Če je odpoved razveljavljena kot nezakonita, je njena posledica vzpostavitev stanja, ki bi bilo, če odpovedi ne bi bilo in če bi pogodba o zaposlitvi ves čas veljala. To pa pomeni, da ima pravnomočna sodba take učinke tudi v zvezi z opravljanjem pedagoškega dela, ohranitvijo naziva izredni profesor, napredovanjem ipd. Ni sprejemljivo stališče, da se pri uveljavljanju vseh teh pravic čas nezakonitega neopravljanja pedagoške dejavnosti (kljub pravnomočni sodbi) ne bi upošteval. To pa pomeni, da bo v primeru, če bo tožnik v tem individualnem delovnem sporu uspel, lahko vzpostavljeno stanje, ki bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, in da ne gre za grozečo nenadomestljivo škodo v smislu izgube akademskega naziva oziroma nemožnosti napredovanja v akademski naziv. V obravnavanem primeru torej drugi pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ni verjetno izkazan oziroma ni podan, zato ni pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se spremeni tako, da se glasi: "I. Ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe se ugodi ter se izpodbijani del sklepa spremeni tako, da se: - razveljavi sklep o izdaji začasne odredbe Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. XX Pd 173/2016 z dne 20. 10. 2016; - zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Zadrži se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. ..., ... z dne 30. 9. 2015 v delu, ki se nanaša na delovno mesto ... Visokošolski učitelj - izredni profesor na UA. B. za krajši delovni čas 4 ure na teden, zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 9. 2016 in učinkovanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ...

Tožena stranka je dolžna tožniku takoj, najkasneje v roku enega dneva, omogočiti opravljanje dela na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj - izredni profesor na UA. B. za krajši delovni čas 4 ure na teden v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 9. 2015 in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja v tem delu."

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe."

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru tožene stranke, in sicer je 1. in 2. točko dne 20. 10. 2016 izdanega sklepa o začasni odredbi spremenilo tako, da se pravilno glasi: "1. Zadrži se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. ..., ... z dne 30. 9. 2015 v delu, ki se nanaša na delovno mesto ... Visokošolski učitelj - izredni profesor na UA. B. za krajši delovni čas 4 ure na teden, zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 9. 2016 in učinkovanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ...

2. Tožena stranka je dolžna tožniku takoj, najkasneje v roku enega dneva omogočiti opravljanje dela na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj - izredni profesor na UA. B. za krajši delovni čas 4 ure na teden v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 9. 2015 in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja v tem delu." V preostalem je ugovor tožene stranke zavrnilo (I. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti potrebne stroške tega postopka v znesku 471,23 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

V pritožbi navaja, da tožnik nima pravnega interesa za izdajo izpodbijanega sklepa o začasni odredbi in da začasna odredba ni izvršljiva. Delovno mesto visokošolski učitelj - izredni profesor na UA. B. je zasedeno oziroma so delo tožnika C.C. prevzeli drugi zaposleni. Zato ni mogoče ugoditi zahtevku po reintegraciji - opravljanju pedagoškega dela na tem delovnem mestu. Odpade pa tudi zahtevek za denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, saj je tožena stranka tožniku zagotovila drugo ustrezno delo pri drugem delodajalcu (D.E.), ki je regulirano s pogodbo o zaposlitvi (aneksom z dne 20. 1. 2017), ki jo je tožnik sklenil in opravlja delo za nedoločen čas v obsegu 100 % delovne obveze. Reintegracija tudi ni mogoča zato, ker tožnik ni vključen v najavo na UA. B. za študijsko leto 2016/2017 niti za študijsko leto 2017/2018 in v spremenjen program študijskega procesa. Ker reintegracija tožnika C.C. ni mogoča in mu tožena stranka dela na delovnem mestu ne more zagotoviti, tožnik nima pravnega interesa za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2015. Materialno pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je možno zadržati učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi za vsakega delavca, saj ZDR-1 omogoča takšno varstvo pravic le predstavnikom delavcev in le ti lahko vložijo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi.

Prvostopenjsko sodišče utemeljuje izdano začasno odredbo na določilu 215. člena ZDR-1, vendar pogoji po tem določilu niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki ni vročilo odločbe inšpektorata RS za delo. S tem je kršilo njeno pravico do izjave. Inšpektorat RS za delo tudi ni stvarno pristojen za izdajo odločbe po ZDR-1, ker je tožnik javni uslužbenec, nadzor nad izvajanjem ZJU pa opravljajo inšpektorji za sistem javnih uslužbencev po 179. členu ZJU, ki imajo po četrtem odstavku 180. člena ZJU pristojnost nadzirati tudi vodenje postopkov reorganizacije. V obravnavani zadevi je glede na jasno gramatikalno razlago določila 215. člena ZDR-1 relevantno, kdaj je inšpektorat izdal odločbo o zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne pa, kdaj je bil vložen predlog za zadržanje učinkovanja odpovedi s strani tožnika. Sodišče ni pojasnilo, kdaj je bila podpisana nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto višji znanstveni sodelavec, ki sicer velja od 1. 10. 2016. Tega tožeča stranka tudi ni zatrjevala, čeprav gre za relevantno dejstvo. Zato je že iz tega razloga treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti (7. člen ZPP). Odločba inšpektorata je bila izdana 28. 10. 2016, ko je že prenehala veljati odpovedana pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 30 9. 2015. Zato učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi s strani sodišča ni mogoče zadržati.

Ni izkazana verjetnost obstoja tožnikove terjatve. Sodba sodišča prve stopnje je povsem zgrešena in ne more predstavljati argumenta za verjetnosti obstoja terjatve. V obravnavanem primeru ni šlo za prenos podjetja. Organizacijske rešitve delodajalca oziroma že sama ukinitev članstva UA. D. v Univerzi A. ter nevključitev tožnika v napoved izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 sta zadosten in utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče v avtonomijo tožene stranke ne more in ne sme posegati. S spremembo študijskega programa za študijsko leto 2016/2017 in tudi za leto 2017/2018 je prenehala potreba po opravljanju pedagoškega dela tožeče stranke. Reintegracija ni mogoča, če delovno mesto delavca ne obstaja več oziroma je zasedeno (takšno stališče je zavzeto v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1321/2014 z dne 12. 3. 2015). Tožnik kot visokošolski učitelj - izredni profesor ni vključen v napoved izvajanja študijskih programov, zato mu tožeča stranka pedagoškega dela ne more zagotoviti, kar pomeni, da začasna odredba ni izvršljiva. Tožnik je bil seznanjen s pogoji izstopa D. iz UA. in s tem, da ne bo vključen v najave (glede pedagoškega dela pri toženi stranki) za primer, če se ne odloči ostati pri toženi stranki, oziroma če se odloči opravljati raziskovalno dejavnost pri novem delodajalcu. Tožnik se je odločil za raziskovalno delo pri novem delodajalcu D. E. in izrazil voljo, da želi delovno razmerje v celoti na D. E. Z novim delodajalcem je sklenil aneks, s katerim je novi delodajalec prevzel vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, ki ga je sodišče povsem spregledalo, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je od 1. 1. 2017 dalje polno (100 %) zaposlen pri D. E., odjavljen je iz zavarovanja s strani tožene stranke in prijavljen pri novem delodajalcu.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da dejavnost, ki jo opravlja D. E. in dejavnost tožene stranke nista konkurenčni, ker izhaja z napačne predpostavke, da gre za konkurenco med izvajanjem raziskovalne in predagoške dejavnosti UA. Tožnik ne more biti zaposlen pri dveh delodajalcih, ki opravljata enako raziskovalno dejavnost. Iz 10. člena Statuta UA. izhaja, da ima tožena stranka še en raziskovalni zavod, raziskovalna dejavnost pa se opravlja tudi pri drugih članicah. Tožena stranka graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku kršila pravico do zagovora. V obravnavanem primeru so podane okoliščine, zaradi katerih od delodajalca ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi delavcu omogočil zagovor, podobno kot v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi razrešenemu direktorju, ki zaradi razrešitve ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Nepravilno pa je tudi stališče, da naj tožena stranka v odpovedi ne bi navedla razlogov napredovanja v višji plačni razred in spremembe naziva ter spremembe študijskih programov in da gre za nedopustno širjenje odpovednih razlogov. Sodna praksa dopušča konkretizacijo odpovednega razloga tekom sodnega postopka.

Tožena stranka v pritožbi poudarja, da odpovedana pogodba o zaposlitvi ni stopila ponovno v veljavo, ker odpoved ni bila pravnomočno razveljavljena kot nezakonita, zato je sklicevanje na tretji odstavek 91. člena ZDR-1 neutemeljeno. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za spremembo delodajalca po 75. členu ZDR-1 in da ni prišlo do prenosa pedagoške, ampak le do prenosa raziskovalne dejavnosti, zaradi česar naj bi delovno razmerje tožnika C.C. pri toženi stranki za pedagoško delo še vedno obstajalo. ZDR-1, teorija in sodna praksa delnega prenosa pogodbe o zaposlitvi v primeru spremembe delodajalca ne poznata. Med D. E. in toženo stranko je bilo ob soglasju tožnika dogovorjeno, da se prevzame celotna 100 % delovna obveznost tožnika. Gre za ukinitev oziroma prenehanje obstoja članice Univerze A., zato 75. člen ZDR-1 ni uporabljiv. Zmotno pa je tudi stališče, da naj bi se tožena stranka pogodbeno zavezala k uporabi 75. člena ZDR-1, saj v primeru, če niso izpolnjeni pogoji iz te določbe, uporabe te določbe ni mogoče nadomestiti z voljo strank v pogodbi o zaposlitvi. Sklicevanje na to določbo je bilo tudi izpuščeno v Pogodbi o prenosu dejavnosti, sredstev in obveznosti, delovnih in drugih razmerij in pravic iz UA. na D. E., ki je bila sklenjena kasneje kot dogovor med pristojnim ministrstvom in UA. z dne 23. 11. 2016, ki naj bi vseboval dogovor o uporabi 75. člena ZDR-1. Zmotno je stališče, da naj bi bilo k novemu delodajalcu D. E. preneseno samo raziskovalno delo, pedagoško delo pa ima tožnik še vedno možnost in pravico opravljati pri toženi stranki, saj je bila prenesena celotna delovna obveznost tožnika.

Tožnik se je imel možnost odločiti za opravljanje pedagoškega in raziskovalnega dela pri toženi stranki ali samo raziskovalnega dela pri novem delodajalcu v obliki polne delovne obveze, zato mu ni bila kršena pravica iz 59. člena Ustave RS oziroma ta ni nad avtonomijo univerze iz 58. člena Ustave RS. Upravna reorganizacija organov oblasti ali prenos upravnih funkcij med organi oblasti niso prenos v smislu direktive. Iz sklepa Vlade, Dogovora z dne 23. 11. 2016 in Pogodbe z dne 24. 12. 2016 je razvidno, da je med toženo stranko in D. E. prišlo do prenosa organiziranega skupka virov, vendar pa niti Univerza niti D. nimata za cilj opravljanja gospodarske dejavnosti. D. E. je raziskovalni zavod, ki opravlja javno službo, zato je bila nanj pravilno prenesena pogodba o zaposlitvi tožnika C.C., ki je imel možnost izbire delodajalca oziroma nadaljevanja dela pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je v obeh razveljavitvenih sklepih nakazalo, da pogoj nastanka nenadomestljive škode ni podan. Pritožba se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-2756/97 z dne 16. 7. 1998, ki poudarja, da je pri regulacijskih začasnih odredbah potreben restriktiven pristop. Sodišče nepravilno navaja, da naj bi tožniku grozila nenadomestljiva škoda in restriktivnega pristopa ne uporabi niti ne upošteva položaja tožene stranke oziroma kriterija reverzibilnosti (o katerem tožnik niti ni podal trditvene podlage). Zmotno je stališče, da v kolikor tožnik ne bo opravljal pedagoškega dela v študijskem letu 2016/2017, ne more dobiti pedagoške usposobljenosti, saj se ocenjuje za izvolitveno obdobje pet let in ne za posamezno študijsko leto. V primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se vzpostavi delovno razmerje, kot da odpovedi ne bi bilo, zato tožniku ne grozi nobena nenadomestljiva škoda. Po stališču pritožbe denarna kazen (5.000,00 EUR) ni odmerjena v skladu s petim odstavkom 226. člena ZIZ, saj mora sodišče upoštevati pomen dejanja, ki bi ga moral opraviti dolžnik, ter druge okoliščine primera, njen namen je zagotoviti spoštovanje zakonite in pravilne sodne odločbe in ne v kaznovanju dolžnika.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo glede presoje pogojev za izdajo začasne odredbe iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. - ZIZ) ter sprejelo napačno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, sklep pa nima nobenih bistvenih pomanjkljivosti in je ustrezno obrazložen, zato ga je mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče to absolutno bistveno kršitev zagrešilo s tem, da je spregledalo aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki ga je sklenil tožnik dne 20. 1. 2017 z D. E., ni utemeljen. Na presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet obravnavanega delovnega spora, ravnanje strank več mesecev po podani odpovedi ne vpliva, zato tudi ni mogoče šteti, da so okoliščine v zvezi s podpisom aneksa odločilno dejstvo v zvezi z odločitvijo o predlagani začasni odredbi.

7. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko toženi stranki ni vročilo odločbe Inšpektorata RS za delo. Odločba Inšpektorata RS za delo je namreč naslovljena na toženo stranko kot delodajalca, ki je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, tožena stranka pa ne zatrjuje, da ji navedena odločba s strani inšpekcije za delo ne bi bila vročena, kar pomeni, da je bila z odločbo seznanjena. Zato ji pravica do izjave ni bila kršena, čeprav ji sodišče odločbe ni (ponovno) vročilo.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2017 - ZDR-1) delavcu zagotavlja sodno varstvo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi pravico do uveljavljanja začasnega zadržanja učinkovanja odpovedi in drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Delavec (tudi javni uslužbenec) pa ima v individualnih delovnih sporih, v katerih se presoja zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pravico predlagati izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev tudi po določbah ZIZ). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik nima pravnega interesa za izdajo predlagane začasne odredbe, saj mu pravnega interesa za vložitev takega predloga ni treba posebej izkazovati, ker se predpostavlja.

9. Sodišče prve stopnje je upoštevalo stališče VDSS, zavzeto v obeh razveljavitvenih sklepih (opr. št. Pdp 1075/2016 ter Pdp 143/2017), da je mogoče le v primeru, ko pogodba o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, še ni prenehala veljati, izdati začasno odredbo zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če pa je že prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zadržanje učinkovanja ni mogoče, razen če bi prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja odpovedi na podlagi 113. člena ZDR - 1, ki velja le za predstavnike delavcev, oziroma pod pogoji iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1 (ki velja za vse delavce, zaradi česar je zmotno stališče pritožbe, da naj bi tudi ta določba veljala le za predstavnike delavcev).

10. Upoštevajoč navedeno, razloge, zaradi katerih sta bila oba sklepa prvostopenjskega sodišča v zvezi s predlogom za izdajo začasno odredbo razveljavljena, ter napotke pritožbenega sodišča iz zgoraj navedenih razveljavitvenih sklepov, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pravilno presojalo, ali so v obravnavani zadevi podani pogoji za izdajo začasne odredbe v smislu citiranih določb ZDR-1 (ter pogoji po določbah ZIZ). Ugotovilo je, da tožnik nima statusa predstavnika delavcev in da zato ni nastopilo zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi 113. člena ZDR-1, da pa gre za primer iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko inšpektor za delo, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda, zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka roka za mediacijo ali arbitražo, oziroma sodno varstvo oziroma do izvršljive arbitražne odločitve, oziroma če delavec v sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe, do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Inšpektorat RS za delo dne 28. 10. 2016 izdal odločbo (C 1) in zadržal učinkovanje prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi (z dne 30. 9. 2016) zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Tožnik je začel postopek v času veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi in pred podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je vložil predlog za izdajo začasne odredbe na Inšpektorat RS za delo po pooblaščencu dne 6. 10. 2016 (A 161). Tožnik je toženi stranki dne 11. 10. 2016 dostavil podpisan izvod nove pogodbe o zaposlitvi (A 163), zato je sodišče prve stopnje štelo, da 6. 10. 2016 tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 30. 9. 2015 še ni prenehala veljati (zaradi podpisa ponujene nove pogodbe o zaposlitvi). Ker je bil predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi vložen še v času veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi, so po oceni sodišča prve stopnje obstajali pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 215. člena ZDR-1. 12. Zmotno je stališče pritožbe, da predlagane začasne odredbe ni mogoče izdati, ker je bila odločba inšpektorata izdana 28. 10. 2016, ko je odpovedana pogodba o zaposlitvi tožnika z dne 30. 9. 2015 že prenehala veljati zaradi podpisa nove ponujene pogodbe o zaposlitvi (z veljavnostjo od 1. 10. 2016, torej za nazaj) in da ni relevantno, kdaj je bil vložen predlog za zadržanje učinkovanja odpovedi s strani tožnika.

Že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 143/2017 je pritožbeno sodišče izpostavilo, da ZDR-1 v 113. členu in v drugem odstavku 215. člena ureja možnost in pogoje za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi tudi v primerih, ko prenehanje pogodbe o zaposlitvi že nastopi. To izhaja že iz prvega odstavka 113. člena ZDR-1 (ki velja sicer le za predstavnike delavcev, ki so tudi glede na določbe mednarodnega prava deležni posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), ki omogoča tudi zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa učinkuje že z vročitvijo), ob izpolnjenih pogojih, ki jih opredeljuje 113. člen ZDR-1. Enako velja tudi v primeru, ko o tem odloča inšpektor za delo in zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljiva škoda (drugi odstavek 215. člena ZDR-1) najdlje za čas do (pravnomočne) odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Navedeno torej pomeni, da je v teh posebnih primerih, določenih v ZDR-1, dopustno izdati začasno odredbo zadržanja učinkovanja prenehanja (odpovedi) pogodbe o zaposlitvi tudi, ko je že nastopilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi. To velja npr. za primer izredne odpovedi, pa tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Zato niti ni odločilno, kdaj je bila nova pogodba podpisana oziroma kdaj je bil vložen predlog za zadržanje učinkovanja odpovedi s strani tožnika, na kar pravilno opozarja pritožba, ki sicer zmotno šteje, da inšpekcija za delo ob izpolnjenih pogojih po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 odločbe ne more izdati po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, to je v takem primeru, kot je obravnavani (ko je odpovedana pogodba o zaposlitvi že prenehala zaradi podpisa nove) in da take začasne odredbe tudi sodišče ne more izdati.

Ukrepanje inšpekcije za delo po drugem odstavku 215. člena ZDR-1 je bilo v obravnavanem primeru s strani tožnika zahtevano še pred podpisom nove pogodbe o zaposlitvi. Z odločbo z dne 28. 10. 2016 je Inšpektorat RS za delo zadržal učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku do poteka roka za sodno varstvo (ki je bil v času izdaje odločbe še odprt, čeprav je bila tožba s predlogom za izdajo začasne odredbe vložena že prej) oziroma do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Dejstvo, da je bila s strani tožnika kasneje (pred izdajo odločbe) podpisana ponujena pogodba o zaposlitvi (dne 11. 10. 2016 jo je tožnik poslal toženi stranki), ne predstavlja nobene ovire, da sodišče ne bi moglo odločati o predlagani začasni odredbi, zlasti zato, ker je v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 91. člena ZDR-1 nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem (ker je tožnik uveljavljal sodno varstvo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru mogoče izdati predlagano začasno odredbo, to je zadržanje učinkovanja prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi (ki je bilo že zadržano z odločbo inšpektorja za delo na podlagi drugega odstavka 215. člena ZDR-1) ter učinkovanja veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi kot posledice odpovedi, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa so neutemeljene.

13. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdano začasno odredbo po drugem odstavku 215. členu ZDR-1, ker Inšpektorat RS za delo ni stvarno pristojen za izdajo odločbe po ZDR za tožnika - javnega uslužbenca.

Inšpektorat RS za delo je nedvomno pristojen za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb ZDR-1 in drugih aktov, ki urejajo delovna razmerja, pa tudi za izdajo odločbe po drugem odstavku 215. člena ZDR-1, tako za delavce kot za javne uslužbence. Njegove pristojnosti izhajajo iz določb 215. člena ZDR-1, pa tudi iz Zakona o inšpekciji dela (ZID - Ur. l. RS, št. 38/94 in nasl.). Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na to, da je pristojnost inšpekcije za delo izključena, ker je tožnik javni uslužbenec. Iz določb Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU) je namreč jasno razvidno, da tudi za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja (torej ZDR-1) in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače (5. člen in drugi ZJU). V konkretnem primeru pa je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti) podana na podlagi določb ZDR-1. Tožena stranka se sicer sklicuje na določbe ZJU, ki urejajo pristojnosti inšpekcije za sistem javnih uslužbencev, vendar neutemeljeno, saj iz določb 179. in 180. člena ZJU nikakor ni mogoče sklepati, da bi bila inšpekcija za sistem javnih uslužbencev pristojna tudi za ukrepe iz 215. člena ZDR-1, če gre za javne uslužbence.

14. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na določbe 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) ter 272. in 273. člen ZIZ.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izpolnjen predpogoj za izdajo začasne odredbe - verjetno izkazana terjatev (prvi odstavek 272. člena ZIZ), ker je bila v obravnavanem individualnem delovnem sporu (ki predstavlja vzorčno zadevo v več podobnih sporih) že izdana sodba, s katero je sodišče v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Sodišče prve stopnje je namreč s sodbo z dne 29. 5. 2017 ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016, ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto višji znanstveni sodelavec razvezana in je prenehala veljati ter da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer za krajši delovni čas 4 ure na teden na delovnem mestu visokošolski učitelj - izredni profesor na UA. B. ter za krajši delovni čas 20 ur na teden na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent na UA. G. Zavrnilo je zahtevek na ugotovitev, da ima tožnik sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas pri toženi stranki za opravljanje del na UA. D. na delovnem mestu višji znanstveni sodelavec za krajši delovni čas 16 ur na teden. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi, ki odraža njegovo dejansko delo, ga pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

16. Kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, je sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi kot odločilno za ugotovitev, da ni podan poslovni razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, štelo dejstvo, da do podaje izpodbijane odpovedi tožniku dne 29. 9. 2016 še ni bil izveden izstop UA. D. iz tožene stranke, pri čemer je bil dejanski odpovedni razlog povezan s postopkom izstopa D iz UA. Tožena stranka je, kot prav tako izhaja iz obrazložitve sodbe, tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2015 (po kateri je tožnik delno opravljal pedagoško delo pri UA. B., delno pa raziskovalno delo pri UA. D.) zato, ker je predvidevala, da se bo določeno število delavcev tožene stranke prezaposlilo na D., čeprav tedaj (v času podaje odpovedi) do spremembe delodajalca še ni prišlo. Novi javni raziskovalni zavod D. E. je bil ustanovljen kasneje (po sklepu Vlade RS z dne 24. 11. 2016) in je prevzel raziskovalne in druge projekte ter drugo dejavnost, ki je bila organizirana v UA. D., premoženje, zaposlene, pravice in obveznosti, osnovna sredstva in dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je bil predmet prenosa raziskovalna dejavnost, ne pa tudi pedagoška dejavnost in da je tožnikova pogodba o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na raziskovalno dejavnost v obsegu krajšega delovnega časa 16 ur na teden za opravljanje dela na delovnem mestu višji znanstveni sodelavec, pravilno prešla na D., v delu, ki se nanaša na pedagoško dejavnost (4 ure na teden - izredni profesor) na UA. B. pa ne in še vedno obstaja delovno razmerje med pravdnima strankama v tem delu.

17. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bil podan poslovni razlog, ker predvideni izstop D. kot članice UA. ne predstavlja organizacijskega razloga, zaradi katerega bi prenehala potreba po delu tožnika kot visokošolskega učitelja - izrednega profesorja, ki je pri toženi stranki opravljal pedagoško dejavnost. Ugotovilo je, da tožena stranka študijskih programov, pri katerih je sodeloval tožnik, ni ukinila, ampak jih izvaja z drugimi zaposlenimi delavci in zunanjim sodelavcem, kar prav tako pomeni, da tožnikovo delo ni postalo nepotrebno. Pri presoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi, v kolikor se nanaša na ta razlog, zaradi formalnih pomanjkljivosti (opustitve zagovora in pisne seznanitve delavca z očitanim razlogom nesposobnosti) in zaključilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z določbami drugega odstavka 85. člena ZDR-1, ter da tudi ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bi delavcu omogočil pisno seznanitev z očitanim razlogom. Pri tem je izpostavilo, da takšne okoliščine ne predstavlja s strani tožene stranke zatrjevana "objektivna nesposobnost" tožnika za opravljanje dela pri toženi stranki, v povezavi s sklepom senata tožene stranke (z dne 18. 5. 2016), po katerem delavci UA. D. (ki je izstopila iz UA. kot njena članica) zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja na UA.

18. Navedeni bistveni razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje v sodbi, izdani v tem sporu, utemeljilo svojo odločitev in so v prid ugotovitvi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, tudi po oceni pritožbenega sodišča prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno in ki jih izpostavlja pritožba, ki je s tem v zvezi neutemeljena. Kažejo na pravilnost presoje sodišča prve stopnje o izpolnitvi prvega pogoja za začasno odredbo, to je verjetnost terjatve v delu, ki se nanaša na pedagoški del njegove nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 9. 2015 za delovno mesto visokošolski učitelj - izredni profesor v obsegu krajšega delovnega časa 4 ure na teden.

19. Pritožba pa utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podana nevarnost nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode ter da je izkazan tudi pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče je že v obeh razveljavitvenih sklepih izpostavilo dvom glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru izpolnjen ta pogoj.

20. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da tožnik brez izdane in realizirane začasne odredbe ne more izpolnjevati pedagoških obveznosti za ohranitev naziva in mu grozi odvzem pridobljenega naziva izredni profesor. Če pedagoške dejavnosti ne izvaja, ne more pridobiti pozitivne ocene. Sodišče se sklicuje na določbe Zakona o visokem šolstvu (58. člen določa možnost odvzema naziva, če visokošolski učitelj ne izpolnjuje pedagoških obveznosti) in na določbe Meril za izvolitev v nazive UA. (19. člen, 37. in 38. člen). Po teh določbah po presoji sodišča prve stopnje za izpolnjevanje pogojev za ohranitev naziva oz. napredovanje v nazivu neposrednega pedagoškega dela ni mogoče nadomestiti z drugim delom, tožnik ga mora nujno opravljati kontinuirano, da lahko ohrani pridobljeni naziv oziroma v nazivu napreduje. Nadalje izpostavlja, da tudi pravnomočna sodba, s katero bi sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi, ocene pedagoške usposobljenosti ne bo nadomestila in da v primeru, če tožnik v času do pravnomočnosti sodbe pedagoške dejavnosti, ki je potrebna za ohranitev naziva in napredovanja, ne bi mogel opravljati, njegova pedagoška usposobljenost ne bo ocenjena, kar naj bi predstavljalo nenadomestljivost nastale škode. Sodišče prve stopnje je štelo, da se namen zavarovanja, ki je v konkretni zadevi v tem, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode, to je izgube akademskega naziva oziroma nemožnost napredovanja v akademski naziv, mogoče doseči le tako, da se tožniku omogoči opravljanje predagoškega dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, to je z izdajo predlagane začasne odredbe (zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi in učinkovanja veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi).

21. Navedeno stališče sodišča prve stopnje glede pogoja grozeče nenadomestljive škode je zmotno, saj neopravljanje pedagoškega dela (do katerega je prišlo zaradi izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) nedvomno prizadeva tožnika kot visokošolskega učitelja, vendar pa nima takih posledic, da bi lahko prišlo do nenadomestljive škode. S tem v zvezi je potrebno upoštevati, da ima sodba sodišča v delovnem sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugačne učinke, kot meni sodišče prve stopnje. Če je odpoved razveljavljena kot nezakonita, je njena posledica vzpostavitev stanja, ki bi bilo, če odpovedi ne bi bilo in če bi pogodba o zaposlitvi ves čas veljala. To pa pomeni, da ima pravnomočna sodba take učinke tudi v zvezi z opravljanjem pedagoškega dela, ohranitvijo naziva izredni profesor, napredovanjem ipd. Ni sprejemljivo stališče, da se pri uveljavljanju vseh teh pravic čas nezakonitega neopravljanja pedagoške dejavnosti (kljub pravnomočni sodbi) ne bi upošteval. To pa pomeni, da bo v primeru, če bo tožnik v tem individualnem delovnem sporu uspel, lahko vzpostavljeno stanje, ki bi bilo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi, in da ne gre za grozečo nenadomestljivo škodo v smislu izgube akademskega naziva oziroma nemožnosti napredovanja v akademski naziv. V obravnavanem primeru torej drugi pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ni verjetno izkazan oziroma ni podan, zato ni pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

22. Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, pritožbi ugodilo ter izpodbijani del sklepa spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa - ugodilo je ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 20. 10. 2016 in ta sklep razveljavilo, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (5. alinea 358. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

23. Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni presojalo, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 366. člena ZPP).