Jedro

Odstranitev škodne nevarnosti je upravičena že tedaj, ko obstoji določena nevarnost nastanka škode, vendar pa mora biti nevarnost škode konkretna in gotova. Opustitveni zahtevek ni utemeljen zaradi neopredeljene manjše in le domnevne škode. Pogoj za uveljavljanje zahtevka po 1. odst. 156. čl. ZOR je, da preti večja škoda, ki je pravni standard, katerega izpolnjuje sodna praksa.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca nerazdelno in na njune stroške dolžna odpraviti dodatne obremenitve njunega opornega zidu, stoječega na njuni parceli 1266/11, k.o. P. na mejni suhozid, stoječ na meji med to parcelo in parcelo tožnika št. 1266/3, k.o. P. ter da sta toženca dolžna zaradi dosege dejanja pozidati njun oporni zid z betonskim zidom po celi njegovi širini do raščenega terena v 15-ih dneh. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku, da sta toženca dolžna trajno in na njune stroške vzdrževati brežino pod njunim opornim zidom na parceli 1266/11, k.o. P. tako, da ne bo padalo kamenje in zemlja iz te brežine na parcelo tožnika št. 1266/3, v 15-ih dneh. Glede stroškov pa je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti 28.727,70 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.06.2006 dalje.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka sodbo izpodbija v delu, v kolikor je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. V pritožbi najprej opisuje napako gradbenega inšpektorja, ko ga je napotil, da mora iskati pravico na sodišču, namesto, da bi on zagotovil izvedbo nujno potrebnih konkretnih del. Gradbeni inšpektor bi torej moral narediti nekaj konkretnega v zvezi s problemom škarpe, ki je izključno problem tožene stranke in tožnik je le prizadet, ker mora prenašati sosedovo malomarnost že 41 let. Ugotovil je, da je toženec s pomočjo geodetske uprave premaknil mejo v notranjost njihove parcele dober meter iznad zgornjega zidu tako, da je ostalo vse zemljišče škarpe kot nikogaršnja zemlja med parcelama tožnika in tožene stranke. Mnogo hujši prekršek je bil storjen, ko je tožena stranka zmanipulirala skupaj z geodetsko upravo, da je njihovo zgornjo zahodno mejo pomaknila proti zahodu na občinsko zemljišče tako, da je zaprla dostop na njegovo parcelo. Zavlačevanje sodnega postopka brez upoštevanja ugotovitev gradbenega inšpektorja je bilo usodno. Podrl se je suhozid v dolžini 8 m zaradi pritiska zgornjega zidu in drsenja zemljišča. Tožena stranka je suhozid popravila, vendar je ta del suhozida od tedaj do danes pomaknil proti notranjosti parcele tožnika za 15 cm. Izvedeniška mnenja pa tega ne ugotavljajo. Vsi trije izvedenci ugotavljajo, da je vse v redu, ne govorijo o drsenju terena. Ugotavljajo, da ni nobenih razpok v terenu. Ugotavljajo, da zgornji zid nima razpok, čeprav je ves pokrit z bršljanom tako, da ga ni videti. Sodišče bi moralo pridobiti zanesljive ocene strokovne vrednosti, ne pa ničvrednih izvedeniških mnenj. Gradbeni inšpektor je že v letu 1991 ugotovil razpoke v terenu drsenja tal in napovedal nevarnosti, ki bodo sledile. Popravljeni del suhozidu je betoniran, vendar to ne pomaga, da se ne bi pomaknil zaradi pritiskov. Za vse tri izvedence pa je vse v redu.

Po vloženi pritožbi je tožnik 30.05.2007 poslal dopolnitev pritožbe in zapisnik inšpektorja A.K., dopolnitev pritožbe pa pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati zato, ker je ta prepozna.

Tožena stranka pa se zoper sodbo pritožuje v ugodilnem delu in v izreku o stroških postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno sledilo pavšalno postavljenemu tožbenemu zahtevku. Zatrjuje, da fotografije, ki so v spisu priložene, izključujejo nevarnost vdorov zemlje ali padanja kamenja. Nepremičnini pravdnih strank na spornem območju omejuje konfiguracija terena, kjer je tožena stranka erozijo preprečila z ureditvijo podpornega zidu. Tožena stranka je sanirala suhi zid ob meji z nepremičnino tožeče stranke in odvozila več tovornjakov zemlje, da je uredila brežino tako, da je preprečila erozijo zemlje in padanje kamenja. Tožena stranka je vzdrževala brežino tako, da zemlja in kamenje ne pada na zemljišče tožeče stranke. Kamenja na brežini ni, poraščenost s travo pa je namenjena zaščiti pred erozijo. Kolikor pa sodišče svoj zaključek navezuje na mnenje izvedencev P. ali M., pa tak zaključek ne more imeti teže. Sodišče izvedencema ni zastavilo naloge, da ugotavlja nevarnost padanja zemlje in kamenja in izvedenca tovrstnega odgovora tudi nista podala. Potreba po vzdrževanju brežine se navaja zgolj v podkrepitev ugotovitve glede trdnosti opornega zidu in nevarnosti posedanja zemljišča. Nikakor pa izvedenec P. ali M. nista ugotavljala padanja kamenja in zemlje. Četudi izvedenec M. ugotavlja, da je v spodnjem suhem zidu špranja, ki ob nalivih omogoča pritekanje manjše količine deževnice, to ne pomeni, da gre za opuščanje dejanj in odpravljanje vzrokov, kjer bi bila potrebna intervencija sodišča. Kolikšne so količine zemlje, ki naj bi erodirala na zemljišče tožeče stranke, sodišče ni ugotavljalo. Tožena stranka je brežino vedno, na krajevno običajen način vzdrževala in jo urejevala, kot tudi svojo celotno nepremičnino. Kljub nasprotovanju konkretnemu tožbenemu zahtevku za novo pozidavo opornega zidu, je bila tožena stranka pripravljena na sodelovanje pri zagotavljanju sosedskih razmerij, vzajemnih interesov in koristi. Tožena stranka pa je pri čiščenju suhega zidu naletela na odpor tožeče stranke, ki je delavcem preprečil nadaljnje čiščenje. Zato je odločitev sodišča za toženo stranko nesprejemljiva. Trditev o padanju kamenja in zemlje je nevzdržna in iz aktivnosti tožeče stranke je tudi razvidno, da so bila vsa pravna in druga opravila namenjena prvotno postavljenemu tožbenemu zahtevku. Zato se toženi stranki postavlja dvom, da odločitvi glede vzdrževanja brežine botruje v večji meri agresivnost tožnika, kakor pa dejanske okoliščine. Kakorkoli pa se je sodišče opredelilo do spornega tožbenega zahtevka, pa odločitev o stroških postopka glede na vsebino celotnega sodnega spora, čas trajanja zadeve, posamezna sodna in druga opravila, ne more biti pravilna. Na izpodbijano odločitev se nobeni posebni stroški ne navezujejo. Nenazadnje sodišče po postavljenem tožbenem zahtevku tudi strank ni zaslišalo. Za ugotovitev padanja kamenja in zemlje pa tudi izvedenstvo ne bi bilo potrebno. Odločitev glede stroškov postopka za toženo stranko ni sprejemljiva.

Na pritožbo tožene stranke je odgovoril tožnik. V odgovoru na pritožbo na široko opisuje medsebojna razmerja pravdnih strank, prereka pritožbene trditve in obrazlaga svoje videnje zadeve.

Pritožbi nista utemeljeni.

Najprej k pritožbi tožnika: Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo izpodbijano sodbo glede zatrjevane uporabe 156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ. Pri tem je upoštevalo, da je odstranitev škodne nevarnosti upravičena že tedaj, ko obstoji določena nevarnost nastanka škode, vendar pa mora biti nevarnost škode konkretna in gotova. Opustitveni zahtevek ni utemeljen zaradi neopredeljene manjše in le domnevne škode. Pogoj za uveljavljanje zahtevka po 1. odst. 156. čl. ZOR je, da preti večja škoda, ki je pravni standard, katerega izpolnjuje sodna praksa. Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje je bilo izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke M.M., kateri je mnenje podal po pravilih stroke in za katerega tudi pritožbeno sodišče meni, da je strokovno dosledno. Čeprav tožnik v pritožbi izrecno zatrjuje, da izvedensko mnenje ni pravilno oziroma, da to ni strokovno, so le pavšalne pritožbene navedbe, katerih ni mogoče upoštevati. Med strankama ni spora, da zgornji podporni zid leži na parceli tožencev, prav tako ni sporno, da je zemljišče, ki se nahaja med spodnjim kamnitim zidom in zgornjim zidom v lasti tožencev. Izvedenec M.M. je v svojem izvedeniškem mnenju izrecno ugotovil, da ima zgornji zid strokovno izvedene temelje, kar sta potrdila tudi izvedenca, ki sta bila imenovana pred njim, to je izvedenec I.T. in S.P. Svojo ugotovitev izvedenec utemeljuje s tem, da je vsa korona škarpe v ravni vrsti in da betonska uta, ki leži na zgornjem zemljišču tik ob betonski škarpi, nima popokanega tlaka in da teren, ki ga uporabljajo toženci, leži na popolnoma ravnem flišnatem terenu in so zato pritiski na škarpo samo zaradi delovanja normalnih sil. Sodišče prve stopnje je na takšni strokovni podlagi jasno in po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožniku iz zgornjega podpornega zidu in iz zemljišča med zgornjim podpornim zidom in spodnjim suhozidom ne grozi večja škoda. Trditev tožnika o nasprotnem, pa iz dosledno ugotovljenih dejstev, katerih tožnik ni uspel izpodbiti, ni izkazana. Sodišče prve stopnje je torej pravilno tožbeni zahtevek na navedeni podlagi zavrnilo.

Nato k pritožbi tožene stranke: Glede ugoditve zahtevku, da toženca trajno in na svoje stroške vzdržujeta brežino pod opornim zidom na parceli št. 1266/11, k.o. P. tako, da ne bo padalo kamenje in zemlja na parcelo tožnika, je prav tako po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Gre za nedopustnost emisije v okviru določb 5. čl. v zv. z 42. čl. Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih - ZTLR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 268. čl. Stvarnopravnega zakonika - SZ. Sodišče prve stopnje je prav tako na podlagi mnenja izvedenca M.M., enako je pred njim ugotovil tudi izvedenec S.P., zaključilo, da sporna brežina strmo pada, da je zaraščena in slabo vzdrževana. Oba izvedenca sta ugotovila, da je na zidu špranja, ki zlasti ob nalivu omogoča pritekanje deževnice na spodnji del. Po mnenju izvedenca je zato potrebno površino na brežini zaščititi s travnato rušo, da ne prihaja do erozije brežine in nanašanja zemlje na hodnik ob hiši tožnika. Protispisna je pritožbena navedba, da izvedenec ni ugotovil padanja kamenja, kajti erozija zemlje povzroča prav to. Enako tudi ni upoštevna pritožbena trditev, da brežina ni vzdrževana, kajti oba izvedenca sta to v svojih mnenjih izrecno poudarila. Prav erozija brežine in nanašanje zemlje je posledica nevzdrževanega zemljišča, ki je last tožencev, zato otežuje uporabo tožnikovega zemljišča pod njo, preko mere, ki je glede na krajevne razmere običajna. Odločitev o stroških postopka pa temelji na 2. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Uspeh tožeče stranke je sodišče prve stopnje razmejilo na ?, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Da bi bil uspeh tožene stranke večji, pritožba niti ne zatrjuje, ampak se zgolj protivi plačilu stroškov postopka. S takšnimi pritožbenimi izvajanji pa ne more uspeti. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, obe pritožbi pa neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.