Jedro

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v dvanajstih mesecih od 26. 8. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.V obrazložitvi je toženka uvodoma navedla, da je tožnik 13. 6. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Dne 30. 7. 2025 mu je odvzela prstne odtise in jih poslala v Centralni sistem Eurodac. Ugotovila je, da ga je kot prosilca v omenjeni sistem 27. 6. 2022 in 22. 10. 2024 že vnesla Republika Hrvaška, 12. 1. 2023 Švicarska konfederacija, 24. 10. 2023 Kraljevina Norveška, 14. 6. 2024 Zvezna republika Nemčija, 22. 7. 2024 Kraljevina Švedska in 28. 8. 2024 Kraljevina Danska. Toženka je pristojnim hrvaškim organom v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III 30. 7. 2025 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od njih 26. 8. 2025 prejela odgovor, da Republika Hrvaška na podlagi točke (d) člena 18(1) Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavano tožnika kot prosilca.

3.Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim v prisotnosti prevajalca za turški jezik in njegovega pooblaščenca 10. 10. 2025 opravila osebni razgovor. Tožnik je takrat izjavil, da je na Hrvaškem bival od leta 2022 do začetka leta 2025. Leta 2022 je tam zaprosil za mednarodno zaščito, odločitev je čakal do konca leta 2024, vendar je ni prejel. Pojasnil je, da je na Hrvaškem delal za več turških podjetij. Sprva je tri mesece živel v hrvaških nastanitvenih kapacitetah, ko pa je prejel dovoljenje za delo, se je preselil v zasebno najeto stanovanje v Zagrebu, še vedno pa se moral občasno javiti v azilnem domu. V začetku leta 2025 ga je na Hrvaškem zaradi zadev v Turčiji aretiral Interpol, zaprli so ga za 40 dni, in ga nato izpustili. Po tistem ni več mogel ostati na Hrvaškem, zato je odšel. Preden je prišel na Hrvaško, je imel svoja podjetja v ... in ... S Hrvaške je odšel, ker turška oblast lahko doseže, da ga vrnejo v Turčijo. Boji se, da ga bodo v Turčiji zaprli, ker je podpornik stranke A. Iz tega razloga je turško veleposlaništvo pritiskalo na podjetja, s katerimi je delal in jim grozilo, da jih bodo zaprli, če bo tožnik še delal tam. V Turčiji je zaveden v "rdeči zoni", zato podjetja z njim ne smejo delati. Nato je pojasnil, da so mu na Hrvaškem zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito, zoper to odločitev je vložil tožbo, o kateri hrvaško sodišče še ni odločilo.

4.Toženka je navedla sodno prakso Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) o tem katere pomanjkljivosti, ki ovirajo predajo prosilcev v odgovorne države članice, se štejejo za sistemske. Menila je, da iz tožnikovih izjav očitno izhaja da se, dokler je imel na Hrvaškem status prosilca, tam nikakor ni znašel v hudem materialnem pomanjkanju.

5.Po osebnem razgovoru ji je tožnikov pooblaščenec posredoval obsežna dodatna gradiva, ki so našteta v opombi št. 1 izpodbijanega sklepa. Toženka jih je preučila in ugotovila, da večina tega gradiva v obravnavanem primeru ne nosi posebne dokazne teže

izkazujejo pa le to, da je bil tožnik na Hrvaškem, kar sicer med strankama ni sporno. Preostanek posredovanega gradiva ima po mnenju toženke le posredno dokazno vrednost, nanaša se na zatrjevani vpliv turškega veleposlaništva na podjetja na Hrvaškem. Ugotovila je, da morebitno ravnanje turškega veleposlaništva, ki bi tožniku onemogočalo življenje, ki ga sam smatra kot normalnega, še ne dokazuje, da je bil v času bivanja na Hrvaškem izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju s strani hrvaških oblasti ali da tam obstajajo pomanjkljivosti v sistemu sprejema ali sistemu odločanja o mednarodni zaščiti.

6.Okoliščina, da je Hrvaška zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ne pomeni sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku ali nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Da ta država spoštuje veljavni pravni red dodatno dokazuje tudi odločitev hrvaškega sodišča o prenehanju pridržanja tožnika v začetku leta 2025. Po izteku štiridesetdnevnega zakonskega roka so ga februarja 2025 izpustili in ga niso vrnili v izvorno državo. To potrjuje, da tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško ne grozi nevarnost kršitve načela nevračanja. Tožnik je tam brez težav bival vse do 2. 5. 2025, ko je vstopil v Republiko Slovenijo. Glede na navedeno toženka ni mogla sprejeti, da bo morebitna predaja na Hrvaško tožnika izpostavila tveganju protipravne vrnitve v izvorno državo.

7.V nadaljevanju obrazložitve se je toženka opredelila do dokumenta "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki ji ga je 21. 10. 2025 posredoval tožnikov pooblaščenec. Obširno vsebino tega dokumenta je povzela v opombi št. 2 izpodbijanega akta. Ugotovila je, da se večina teh informacij nanaša na ravnanje hrvaških organov z ilegalnimi pribežniki, ki na ozemlje Republike Hrvaške vstopajo ilegalno, zato za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantne. Spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter na t. i. "push-backe", ki se dogajajo na meji, pri čemer gre za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške in ne za vlagatelje namere ali prosilce. Iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 19. 8. 2025 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi na Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav.

8.Toženka se je podrobno opredelila do tega, zakaj posamezne sodne odločbe oziroma postopki pred nacionalnimi (zlasti nemškimi in nizozemskimi) sodišči, ki so zaobseženi v zgoraj navedenem dokumentu "Informacije o stanju na Hrvaškem", niso relevantni za konkretno odločitev. Dodala je, da statistični podatki glede števila predanih prosilcev iz Zvezne republike Nemčije in Nizozemske na Hrvaško kažejo, da je med temi državami trden sistem meddržavnega zaupanja.

9.Tožnika je preko njegovega pooblaščenca 22. 10. 2025 seznanila z zbranimi aktualnimi informacijami glede predaje dublinskih povratnikov v Republiko Hrvaško. Pooblaščenec ji je 3. 11. 2025 posredoval komentarje ter nekatere dodatne informacije, do katerih se je toženka v izpodbijanem aktu opredelila in obrazložila, zakaj v konkretnem primeru ne morejo priti v poštev (npr. komunikacija med tožnikovim pooblaščencem in organizacijo Hrvaški pravni center (v nadaljevanju HPC), del poročila AIDA za Hrvaško o tem, kako naj bi ta država obravnavala prosilce, katerih prošnjo za mednarodno zaščito šteje kot umaknjeno ali zavrnjeno, ter članek iz leta 2022, ki se nanaša na preteklo delo neodvisnega mehanizma nadzora postopanja policijskih uslužbencev hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve na področju migracij. Toženka je tudi pojasnila, zakaj ne more upoštevati v izpodbijanem aktu navedene sodbe Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen, tri sodbe nizozemskih sodišč glede zanesljivosti prejetih zagotovil s strani Republike Hrvaške in starejših odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

10.Po presoji vseh izjav tožnika glede razmer na Hrvaškem toženka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU). Pri tem ni spregledala, da je tožnika na Hrvaško decembra 2024 po izvedenem dublinskem postopku vrnila že Danska. Sklenila je, da ga bo predala Republiki Hrvaški, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla.

11.Odločila je, da se bo predaja na podlagi člena 29 Uredbe Dublin III izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije po posvetu s pristojnim organom Hrvaške, kakor hitro bo to praktično izvedljivo in najkasneje v dvanajstih mesecih po odobritvi zahteve, da Hrvaška sprejema prosilca, to je od 26. 8. 2025, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. V skladu z določbo člena 29(2) te uredbe se lahko rok podaljša na 18 mesecev, če prosilec samovoljno zapusti kraj bivanja, ki mu je bil določen.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

12.Tožnik navaja, da se nahaja v izročitvenem priporu v Ljubljani, ker so organi Republike Turčije zanj izdali tiralico zaradi kaznivega dejanja goljufije, ki ga ni storil. Očitajo mu, da naj bi prejel denar za stroj, ki ga je dejansko prodajal iz tujine. Prejeti denar 450 EUR je vrnil, vendar o tem nima potrdila, saj je bilo plačilo izvedeno preko znanca. Republika Turčija kazenske postopke zlorablja le zato, da se pripadnike A. vrne nazaj v Turčijo. Tožnik je v Evropi, ker beži pred B. B. preganjanjem. Kot je izjavil na osebnem razgovoru, je večino časa na Hrvaškem živel v zasebnem stanovanju, delal in služil denar.

13.Sklicuje se na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) z dne 27. 1. 2023, št. 84523/2017, v kateri je sodišče ugotovilo, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov. ESČP je v tej sodbi tudi ugotovilo, da hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, v katerem so tri osebe umrle, ena pa je bila hudo poškodovana. Teh pomanjkljivosti na Hrvaškem še vedno niso odpravili in preprečili, zato obstaja nevarnost, da se bo tožnik v takšnih ogrožajočih okoliščinah na Hrvaškem znašel tudi v prihodnosti. Nobenega poročila ni o tem, da je Republika Hrvaška izvršila omenjeno sodbo. Domovi za prosilce so tako zasedeni, da onemogočajo celo evakuacijske poti in tako umazani, da lahko povzročijo bolezni, polni so ščurkov in garij, kar izhaja tudi iz poročila hrvaškega Varuha za človekove pravice. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 613/16 izhaja, da je tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja večje, če to ravnanje izhaja iz ravnanja državnih organov, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo.

14.Tožnik izpostavlja Obrazec št. 11, ki je sestavni del Pravilnika o postopku z državljani tretjih držav (Pravilnik o postopanju prema državljanima trečih zemalja), ta pa je bil sprejet na podlagi hrvaškega Zakona o tujcih. Ta obrazec predstavlja odločbo o vrnitvi, za katero hrvaški Zakon o tujcih v četrtem odstavku 187. člena določa, da ostaja v veljavi, tudi če tujec poda namero o vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa se ne izvrši do konca postopka. Meni, da že iz hrvaške zakonodaje izhaja, da je tujcem tam dostop do mednarodne zaščite onemogočen in da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Tujcu se na primer tolmača zagotovi le na njegovo zahtevo, pri čemer je nemogoče pričakovati, da bo oseba, ki je bila s strani policistov že enkrat okradena in poškodovana, policiste prosila za tolmača.

15.Združeni zadevi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C185/24 in C189/24 razlagata, kdaj se pomanjkljivosti azilnega sistema štejejo kot sistemske, tožnik pa meni, da je takšno stanje na Hrvaškem podano že sedaj. Iz poročila Varuha človekovih pravic Republike Hrvaške, povzetega iz informacij, ki jih je v spis vložil tožnikov pooblaščenec, izhaja, da zaradi prenatrpanega centra v Zagrebu primanjkuje vzdrževalnega in čistilnega osebja. Skupni prostori so umazani. Varuh človekovih pravic Republike Hrvaške je ugotovil, da prosilci živijo v težkih razmerah in so zaradi nehigienskih razmer izpostavljeni zdravstvenim tveganjem. HPC že tri leta ni prisoten.

16.Tožena stranka se je oprla na Informacije o procesnih elementih in pravicah prosilcev, ki so v dublinskih postopkih predani na Hrvaško, vendar teh informacij ni predložila. Prav tako se ni opredelila do navedb, da Španija prosilcev ne vrača na Hrvaško, Italija pa le minimalno. To predstavlja to kršitev postopka in kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

17.Tožnik se sklicuje na podatke iz leta 2016, ki kažejo, da morajo tisti, ki zapustijo Hrvaško pred zaključkom postopka in je bila zato njihova obravnava prekinjena, ponovno vložiti prošnjo za uvedbo postopka mednarodne zaščite. Osebe, katerih prošnja je bila izrecno umaknjena ali zavrnjena pred njihovim odhodom iz Hrvaške, pa ob vrnitvi obravnavajo kot naknadne prosilce, kar ni v skladu z zahtevami Uredbe Dublin III, pri čemer spada točno v to kategorijo, saj je Hrvaška je sprejela pristojnost na podlagi (d) točke člena 18(1) omenjene uredbe.

18.Tožena stranka iz poročila AIDA izpostavlja zaključek, da so se življenjske razmere v azilnih domovih na Hrvaškem izboljšale zaradi prenov. Vendar pa dejansko iz istega poročila izhaja, da je stanje v hrvaških azilnih domovih glede higiene in nastanitvenih pogojev še vedno obupno.

19.Tožnik tudi meni, da izpodbijani sklep ni izvršljiv. Kot rok za izročitev je določen šest mesecev, oziroma osemnajst mesecev, če bi bilo ugodeno začasni odredbi ali pa če bi tožnik zapustil azilni dom, kar se v konkretnem primeru ni zgodilo. Pa tudi če bi azilni dom zapustil, je odločitev, ali je do tega res prišlo, stvar presoje. Zato je odločitev glede osemnajstih mesecev nepravilna, nezakonita in neizvršljiva. Izpodbijani sklep tudi ne upošteva, da je tožnik v izročitvenem priporu. Tožnik sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep.

20.Hkrati sodišču predlaga izdajo začasne odredbo, ki naj zadrži izvršitev izpodbijanega akta. Navaja, da ga je strah, kaj bi se z njim zgodilo, če bi ga vrnili na Hrvaško, ter se v zvezi s tem sklicuje že na prej navedeno sodbo ESČP.

Odgovor na tožbo

21.Toženka vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Dokazovanje

22.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo. Pogledalo in prebralo je tudi listino sodnega spisa, ki je v prilogi A2. Zaslišalo je tožnika.

Sodna presoja

23.Tožba ni utemeljena.

24.Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

25.V členu 3(1) Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

26.Med strankama ni sporno, da je tožnika kot prosilca v sistem Eurodac 27. 6. 2022 in 22. 10. 2024 vnesla Republika Hrvaška, ki je pristojnim slovenskim organom 26. 8. 2025 sporočila, da na podlagi točke (d) člena 18(1) Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca. Ta določa, da je odgovorna država članica po Uredbi Dublin III, zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU (prim. zadnji odstavek člena 18 Uredbe Dublin III).

27.Med strankama je sporno vprašanje ali so ob upoštevanju člena 3 Uredbe Dublin III podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in ali so tam sistemske pomanjkljivosti. Povedano drugače, sodišče mora ugotoviti ali so podane ovire, ki preprečujejo tožnikovo predajo omenjeni državi.

28.Uredba Dublin III v členu 3(2)(2) določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

29.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,

ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.

30.Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropski (v nadaljevanju SEU) unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

31.Po presoji sodišča za odločitev v predmetni zadevi niso relevantne tožbene trditve o tem, da tožnika Republika Turčija neupravičeno išče s tiralico, saj on ni storil kaznivega dejanja goljufije, ki mu ga očita turška oblast; da je turško veleposlaništvo izvajalo pritisk na podjetja na Hrvaškem, za katera je delal tožnik; da Turčija kazenske postopke zlorablja le zato, da se pripadnike A. (tožnik trdi, da je njegov član) vrne nazaj v izvorno državo; in da je on v Evropi zato, ker beži pred B. B. preganjanjem. Vsa ta vprašanja bo treba obravnavati v postopku, v katerem se bo vsebinsko odločalo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, v predmetnem postopku, v katerem se odloča le o tem, ali bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici, pa ta vprašanja niso pravno relevantna.

32.Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin sta na podlagi na 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) začrtana s tožnikovimi navedbami. To pomeni, da mora tožnik navesti vsa relevantna dejstva in okoliščine in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnikove navedbe o razmerah v Republiki Hrvaški, ne ovirajo njegove predaje po Uredbi Dublin III. Sodišče se strinja z njeno ugotovitvijo, da tožnik ni izkazal, da bi se kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem kdaj znašel v hudem materialnem pomanjkanju. Kvečjemu obratno, iz njegovih izjav na osebnem razgovoru izhaja, da je le tri mesece bival v hrvaških namestitvenih kapacitetah, nato pa v Zagrebu bival v najetem stanovanju, kjer je lahko sam skrbel za vse svoje potrebe, saj je imel na Hrvaškem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tam je delal in služil denar. Tožnik je na osebnem razgovoru pojasnil, da v času, ko je prebival v hrvaških nastanitvenih kapacitetah, tam ni imel posebnih težav, čez dan je bil običajno zunaj, tja je hodil samo spat, v azilnem domu je imel urejeno prehrano in zdravstveno oskrbo. Izjavil je tudi, da v hrvaškem azilnem domu ni imel težav z uradnimi osebami, prav tako tudi ne z uradnimi osebami, ki so vodile postopke odločanja o mednarodni zaščiti. Ko se je v Zagrebu preselil na zasebni naslov, se je v nastanitvenih kapacitetah javljal le občasno.

33.Glede na povedano se kot neutemeljeni izkažejo tožbeni ugovori o slabih in nevzdržnih higienskih in bivanjskih razmerah v azilnem domu na Hrvaškem. Iz tega razloga poročilo Varuha človekovih pravic Republike Hrvaške in poročilo AIDA za Hrvaško, v delu, ki se nanaša na nastanitvene pogoje v hrvaških azilnih domovih, nista pravno relevantna za odločitev v predmetni zadevi, prav tako pa tudi ne tožbena navedba, da HPC ni prisoten že tri leta. Kot je tožnik povedal toženki v hrvaških nastanitvenih kapacitetah ni imel nobenih slabih izkušenj z bivanjskimi razmerami, prav tako pa tudi ne s hrvaškimi uradnimi osebami. Na naroku za glavno obravnavo je sprva sicer izpovedal, da so bile razmere v azilnem domu na Hrvaškem katastrofalne, ko pa ga je sodišče soočilo z njegovimi diametralno nasprotnimi izjavami na osebnem razgovoru, je izpovedal, da ko je bival v azilnem domu na Hrvaškem, tam razmere sicer niso bile dobre, ko pa je v azilnem domu le prenočeval, ni bilo nič narobe. Sodišče ugotavlja, da je tožnik svoje izjave v zvezi s kvaliteto bivanja v hrvaškem azilnem domov brez razloga spreminjal. Ni spregledalo, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je v tistih treh mesecih, ko je bil nastanjen v azilnem domu, tja hodil le spat, čez dan pa je bil zunaj. Ta izjava je skladna z njegovo izpovedbo na naroku, da je bilo takrat, ko je v hrvaškem azilnem domu zgolj prenočeval, tam vse v redu. To pa omogoča sklepanje, da tožnik z nastanitvijo in higienskimi razmerami v hrvaškem azilnem domu ni imel slabih izkušenj.

34.Iz tega razloga sodba ESČP Daraibou proti Hrvaški s 27. 1. 2023, na katero se tožnik sklicuje v tožbi, za odločitev v predmetni zadevi ne more biti relevantna. Sodišče lahko le ponovi, kar je v zvezi s tem potrdilo že Vrhovno sodišče v sodbi I Up 220/2024 s 26. 9. 2024, da čeprav je šlo za tragičen dogodek s hudimi posledicami, se citirana sodba ne nanaša na položaj povratnikov po Uredbi Dublin III. Zato v danem primeru ni uporabljiva. Kot je izpostavilo Vrhovno sodišče, na tej podlagi ni mogoče posplošeno zaključiti, da so človekove pravice na Hrvaškem kršene, torej da niso priznane in varovane. Med državami članicami EU je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

35.Tožnik je toženki povedal, da s hrvaškimi uradnimi osebami v azilnem domu in s tistimi, ki vodijo postopke mednarodne zaščite, ni imel nobenih slabih izkušenj, na sodišču pa pojasnil, da od njih ni prejel Obrazca številka 11, o katerem piše v tožbi. Zato se kot brezpredmeten izkaže tožbeni ugovor o domnevno pomanjkljivi hrvaški zakonodaji (Obrazec številka 11 je sestavni del hrvaškega Pravilnika o postopku z državljani tretjih držav, ki temelji na hrvaškem Zakonu o tujcih). Njegovo izhodišče, ki enači položaj tujca in položaj prosilca za mednarodno zaščito oziroma vseh migrantov nasploh na območju Republike Hrvaške, pa je napačno.

36.Sodišče pojasnjuje, da tak pristop nima podlage v Uredbi Dublin III, niti v razlagi njenih določb, ki predstavljajo pravno podlago izpodbijani odločitvi. Toženka je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnila in citirala ustaljeno sodno prakso, iz katere jasno izhaja, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel

po

predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito. O tem se je izrecno izreklo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-919/23-2o z dne 23. 11. 2023 v 31. točki obrazložitve.

37.Tožbeni ugovor glede izostanka tolmačenja ni utemeljen iz več razlogov: (1) kot tožnik pravilno ugotavlja v tožbi, se tolmačenje zagotovi ne le prosilcem za mednarodno zaščito, temveč tudi tujcem, če ga zahtevajo; (2) niti iz podatkov upravnega spisa niti sodnega spisa ne izhaja, da bi ga hrvaška policija tožnika kadarkoli okradla in poškodovala tako kot je to navedeno v tožbi; (3) Procesna direktiva II

v členu 15(3)(c) določa, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo. V ta namen države članice izberejo tolmača, ki je sposoben zagotoviti ustrezno komunikacijo med prosilcem in osebo, ki vodi razgovor. Razgovor poteka v jeziku, ki ga izbere prosilec, razen če obstaja drug jezik, ki ga prosilec razume in se v njem lahko jasno sporazumeva.

38.Tožnik navaja, da iz podatkov Centra za mirovne študije (v nadaljevanju CPS) izhaja, da osebe, ki so bile v skladu z Uredbo Dublin III predane Hrvaški, pogosto niso bile obveščene o samem postopku predaje, možnosti ugovora zoper predajo ali razpoložljivih pravnih sredstvih. Hkrati jim ni bil zagotovljen ustrezen dostop do pravnih sredstev proti nezakonitemu ravnanju policije med izvrševanjem njihove predaje Hrvaški. Sodišče ugotavlja, da ta tožbeni ugovor ni utemeljen, saj je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je Republika Hrvaška vsebinsko že odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in sicer jo je zavrnila. Tožnik je zoper to odločitev hrvaških upravnih organov izkoristil pravno sredstvo - vložil je tožbo, o kateri pa hrvaško sodišče še ni odločilo.

39.Tožnik se glede navajanja postopkovnih pravil za tiste, ki pred zaključkom azilnega postopka zapustijo Hrvaško, in za tiste, katerih prošnja je bila izrecno umaknjena ali zavrnjena pred njihovim odhodom iz Hrvaške, posplošeno opira na podatke iz leta 2016 (skoraj za 10 let nazaj), pri čemer ne pojasni konkretno na katere podatke se ta njegov ugovor nanaša, in kako se bo to odrazilo v njegovi situaciji po predaji Republiki Hrvaški. Zato sodišče teh pavšalnih tožbenih trditev ne more upoštevati.

40.Tožnik očita toženki, da ni predložila dokumenta "Informacije o procesnih elementih in pravicah prosilcev, ki so v dublinskih postopkih predani na Hrvaško", na katerega se sklicuje. Sodišče sodi, da ta tožbeni ugovor ni utemeljen, saj je toženka ta dokument omenila na strani 13. in 14. izpodbijanega sklepa le v okviru razlogovanja, zakaj sodna praksa na Nizozemskem za konkretni primer ni relevantna. Poleg tega je na 14. strani izpodbijanega akta navedla, da gre za dokument z dne 20. 4. 2023, ki ga je pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Hrvaške in ki je objavljen na spletni strani Agencije Evropske unije za azil (EUAA).

41.Tožnik meni, da je toženka kršila pravila postopka in ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker se ni opredelila do navedb, da Španija prosilcev ne vrača na Hrvaško, Italija pa le minimalno. Ta pavšalni ugovor lahko sodišče le splošno zavrne, saj tožnik teh navedb ni konkretiziral, zato se sodišče do njih vsebinsko niti ne more opredeliti.

42.Tožbeni ugovor, da izpodbijani sklep ne upošteva, da je tožnik v izročitvenem priporu, ni utemeljen. Iz zadnjega odstavka na 15. strani izpodbijanega akta je razvidno, da je toženka skladno z določbo člena 29(2) Uredbe Dublin III Republiko Hrvaško obvestila o podaljšanju roka za predajo, ker je tožnik v zaporu. Pri tem se je oprla na sodbo SEU v zadevi C-231/21, v kateri je pojem zapora razložen tako, da od zajema tudi odvzem prostosti, ki je odrejen osumljencu za kaznivo dejanje, kar smiselno pomeni pripor.

43.Tožnik še uveljavlja, da izpodbijani sklep ni izvršljiv, ker je določen tudi osemnajstmesečni rok za predajo, če bi azilni dom zapustil. Trdi, da ga ni zapustil, in da je zapustitev azilnega doma stvar (ločene) presoje.

44.Sodišče se strinja, da je ugotavljanje okoliščin v zvezi s podaljšanjem šestmesečnega oziroma v konkretnem primeru dvanajstmesečnega roka za predajo (tožnik je namreč v priporu) predmet posebnega ugotovitvenega postopka. Vendar pa izpodbijani sklep le zaradi pripisa v zaključku povedi 3. točke izreka, da se bo predaja izvršila v 18. mesečnem roku, če bo azilni dom zapustil, ni neizvršljiv. Uredba Dublin III v 29(1) členu namreč določa, da se predaja prosilca izvede najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Skladno z določbo člena 29(2) se šestmesečni rok lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. Primarno se torej predaja prosilca izvede v šestih mesecih. Ta rok se lahko podaljša šele ob nastopu določenih pogojev (zapor, pobeg oz. zapustitev azilnega doma).

45.Iz izreka izpodbijanega sklepa je jasno razvidno, da se bo predaja tožnika Republiki Hrvaški izvedla v dvanajstih mesecih od 26. 8. 2025 ali (na dan) prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Očitno je, da je navedeni pripis o izvršitvi predaje v osemnajstmesečnem roku le prepis določb člena 29(2) Uredbe Dublin III in da to, glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča, samo po sebi ne more pomeniti podaljšanja roka za predajo, brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka. Povedano drugače, z navedenim pripisom, ki v obravnavani zadevi ne ustvarja pravnih učinkov, je bil tožnik le poučen o možnosti podaljšanja roka za predajo.

46.Glede na ugotovljeno je pravilna odločitev toženke, da tožnik ni navedel in izkazal okoliščin, ki bi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Zato sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

47.Izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

48.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

49.Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

50.Sodišče je zgoraj že pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da bi bile v Republiki Hrvaški upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje oz. tožnikov strah, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tako ni izkazal težko popravljive škode. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).

2Gre na primer: za poročanja o aretaciji uslužbenca Turškega veleposlaništva v Tel Avivu zaradi suma povzročitve kaznivega dejanja kršenja spolne nedotakljivosti mladoletne osebe iz julija 2025; za del komunikacije med prosilcem in CCF iz katerih je razvidno zgolj, da CCF še ni podala mnenja o upravičenosti izdane tiralice za tožnika; za izpise evidenc Hrvaškega zavoda za pokojninsko zavarovanje; za "Dovoljenje za sprejem gosta", iz katerega je mogoče sklepati zgolj, da je imel tožnik kot prosilec konec leta 2024 stik z zagrebško podružnico turškega podjetja.

3V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).

4Sodba SEU C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).

5Prav tam, 94. točka.

6Glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.

7Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 47/2024 z dne 2. 4. 2024, I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

8Direktiva 2013/32/EU z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev)

9Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 227/2024 (točka 13 obrazložitve).