Jedro

Če naj bi vtoževano nadomestilo imelo pravno naravo koncesnine, ki bi jo moral koncesionar plačevati poleg koncesije za rabo vode, bi glede na ZGJS moral biti zavezanec za plačilo koncesnine koncesionar. Niti v ZVRS niti v ZGJS (niti v drugih zakonih) ni zakonske podlage za naložitev koncesnine s koncesijskim aktom tretji osebi, ki ni udeleženec koncesijskega razmerja (čeprav je edini lastnik koncesionarja). S tem, ko je Uredba naložila plačilo dodatne koncesnine toženi stranki, ki ni stranka koncesijskega razmerja, je prišlo do spregleda pravne osebnosti, kar je v nasprotju z načeli upravljanja kapitalskih naložb države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 61081/2008 z dne 7.10.2008 tudi v prvem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki poravnati stroške postopka v višini 20,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja plačilo enkratnega nadomestila za omejeno rabo prostora za leto 2007 na podlagi 12.c člena Uredbe o dopolnitvi uredbe o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije (Ur.l. RS št. 26/2003, 101/2003, 88/2004, 118/2005, 124/2006 in I/2008, v nadaljevanju Uredba), ki toženi stranki kot večinskemu lastniku koncesionarja izrecno nalaga, da tožeči stranki plača to nadomestilo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da je Uredba neustavna in brez podlage v zakonu. Uporabilo je pravilo exceptio illegalis, ki sodniku nalaga, da podzakonskega predpisa pri sojenju ne uporabi, če ta ni v skladu z Ustavo in zakoni, saj je glede na določbo 125. člena Ustave Republike Slovenije in prvega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/1994 s spremembami, ZS) pri opravljanju sodniške funkcije vezan le na Ustavo in zakon.

6. Pritrditi je potrebno pritožbi, da se načelo exceptio illegalis uporablja restriktivno. Vendar je v tej zadevi njegova uporaba upravičena, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na obsežno obrazložitev sodišča prve stopnje. Dodaja le še, da če naj bi vtoževano nadomestilo po 12. c členu Uredbe imelo pravno naravo koncesnine iz 164. člena Zakona o varstvu okolja (Ur.l. RS št. 41/04 s spremembami, ZVO-1), ki bi jo moral koncesionar plačevati poleg koncesije za rabo vode po določbi 136. člena Zakona o vodah (Ur.l. RS št. 67/02 s spremembami, ZV-1), bi glede na Zakon o gospodarskih javnih službah (Ur.l. RS št. 32/93 s spremembami, ZGJS) moral biti zavezanec za plačilo koncesnine koncesionar (D. d. o. o.). Niti v Zakonu o vladi Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 4/93 s spremembami, ZVRS) niti v ZGJS (niti v drugih zakonih) ni zakonske podlage za naložitev koncesnine s koncesijskim aktom tretji osebi, ki ni udeleženec koncesijskega razmerja (čeprav je edini lastnik koncesionarja). S tem, ko je Uredba naložila plačilo dodatne koncesnine toženi stranki, ki ni stranka koncesijskega razmerja, je prišlo do spregleda pravne osebnosti, kar je v nasprotju z načeli upravljanja kapitalskih naložb države (prim. VSL sodba I Cpg 693/2011 z dne 27.3.2012). Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da z Uredbo določeno nadomestilo nima podlage v zakonu, zaradi česar Uredbe ni mogoče uporabiti pri odločitvi v tej zadevi.

7. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da je država s sprejemom Uredbe nadomestila prihodke, ki so občini izostale, ker jim glede na 50. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur.l. RS, št. 44/1997 s spremembami, ZSZ) ne pripada več nadomestilo za (vodna) zemljišča. Vendar je sodišče glede na zgoraj obrazloženo stališče moralo uporabiti pravilo exceptio illegalis, pravne praznine, ki je s tem nastala, pa ne more samo nadomestiti brez ustrezne pravne podlage.

8. Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da Ustavno sodišče ni ugodilo pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 12. c člena Uredbe, saj je iz sklepa U-I-82/08-4 z dne 15.1.2009 (priloga B18) razvidno, da je bila pobuda zavržena, ker pobudnica ni izkazala pravnega interesa. Ustavno sodišče torej ni meritorno odločilo o pobudi tožene stranke.

9. Pritožnica navaja, da gre v tej zadevi za civilno obveznost, nastalo na podlagi računa in na podlagi pogodbe v korist tretjega, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Uredba je enostranski oblastveni akt Vlade RS, ne pa dogovor med dvema enakopravnima subjektoma, ki sporazumno ustanavljata pravico v korist tretje osebe. Prav tako obveznost ni mogla nastati zgolj na podlagi izstavljenega računa št. 10, saj je tudi za izdajo računa potrebna ustrezna pravna podlaga, običajno je to obstoj obligacijsko pravnega razmerja, ki pa v tej zadevi ni podano. Prav tako pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je tožena stranka v preteklih letih nadomestilo večkrat prostovoljno plačala, saj zgolj to dejstvo toženke ne more obvezovati, da brez ustrezne pravne podlage nadomestilo plačuje še naprej.

10. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).