Jedro

Določbo 2. točke drugega odstavka 160. člena ZPPSL "odškodnine za poškodbo pri delu, ki jo je delavec utrpel pri dolžniku, ter za poklicne bolezni", je mogoče razumeti le tako, da gre za dolžnikove delavce in ne za kateregakoli delavca, ki je pri dolžniku utrpel poškodbo pri delu. Zato med privilegirane terjatve ne sodijo odškodnine delavcev drugih delodajalcev, ki ali delajo pri dolžniku ali na primer le službeno pridejo k dolžniku.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi 144.000 SIT se zavrže. V ostalem delu se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v razmerju do druge toženke razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik se je 29.7.1997 poškodoval na stroju za valjanje pločevine, ki mu je stisnil prste med krmilne valje. Bil je delavec prve toženke in je tistega dne po njenem napotilu na podlagi pogodbe o poslovnotehničnem sodelovanju obeh toženk delal v poslovnih prostorih druge toženke, na njenem stroju in v njenem delovnem procesu. Zato je od obeh toženk zahteval nerazdelno plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo na 3.750.000 SIT in jo skupaj s 144.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo naložilo v solidarno plačilo obema toženkama.

Sodišče druge stopnje je v drugem pritožbenem odločanju delno ugodilo pritožbi druge toženke, ki se je edina pritožila, odškodnino za nepremoženjsko škodo, prisojeno zoper to toženko, je znižalo za 1.000.000 SIT, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Druga toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje v uvodu uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, v obrazložitvi pa tudi procesno kršitev. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe. V začetku revidentka pojasnjuje, da se je pritožbeno sodišče glede razlogov sodbe in posameznih pritožbenih navedb sklicevalo na odločitev in obrazložitev svoje odločbe iz prvega pritožbenega sojenja, zato se tudi revizijski razlogi nanašajo na te razloge pritožbenega sodišča v predhodni odločbi. Napačno so uporabljena določila Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS št. 67/93 - 58/2003 - ZPPSL). V postopku je bilo jasno ugotovljeno, da je bil tožnik delavec prve toženke.

Terjatev je sicer res nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave, prisilna poravnava pa je bila nato sklenjena in je pravnomočna. Sodišče je naredilo napačen zaključek, ko je uporabljalo 60. in 160. člen ZPPSL in štelo, da v obravnavanem primeru prisilna poravnava nima pravnih učinkov. Po 160. členu ZPPSL so privilegirane le terjatve delavcev iz naslova odškodnine pri delu. V teh primerih morata biti izpolnjena dva pogoja: da gre za terjatev delavca dolžnika in da se nanaša na poškodbo tega delavca na delu. Ker tožnik ni bil delavec druge toženke, ta ni zavezana plačati celotnega zneska, temveč le znesek pod pogoji prisilne poravnave. V tej zvezi revidentka vidi nasprotje razlogov v izpodbijani odločbi, saj pritožbeno sodišče temelji odgovornost druge toženke na objektivni odgovornosti in ne na 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. V nadaljevanju revidentka trdi, da je bil neutemeljeno uporabljen 206. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o solidarni odgovornosti obeh toženk zato, ker je zmotna opredelitev, da je bila druga toženka imetnica stroja kot nevarne stvari, saj je ta stroj v skladu s pogodbo o poslovnotehničnem sodelovanju izročila prvi toženki. Nepravilno je uporabljen tudi 177. člen ZOR v zvezi z zavrnitvijo ugovora o izključni odgovornosti samega tožnika, saj je nesreča posledica napačnega ravnanja tožnika in prve toženke, ne pa druge toženke. Revidentka graja tudi prisojo odškodnine za premoženjsko škodo, ker je izkazana le verjetnost te škode, ne pa njena gotovost. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem delu pa je dovoljena in tudi utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP je revizija dovoljena le v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V tej zadevi je revizijsko sporno drugi toženki naloženo plačilo 2.750.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 144.000 SIT za premoženjsko škodo. Navedena zneska predstavljata dva dela tožbenega zahtevka, ki sta samostojna, ker ima vsak od njiju glede dejanskega obsega nepremoženjske in premoženjske škode samostojno dejansko in tudi pravno podlago. Zato je treba v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP oceniti vrednost vsakega posameznega zahtevka. To velja tudi za ugotavljanje vrednosti spora v zvezi z vprašanjem revizije. To vprašanje je revizijsko sodišče presojalo po določbah novega ZPP, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po uveljavitvi novega zakona in ker novi zakon za prehodno obdobje ni drugače uredil vprašanja dovoljenosti revizije, kot so to storile nekatere novele prejšnjega zakona. Pravkar pojasnjeno pomeni, da v tem delu revizija druge toženke ni dovoljena, ker revizijsko sporni znesek 144.000 SIT odškodnine za premoženjsko škodo ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Revizijsko sporni znesek 2.750.000 SIT drugi toženki naložene odškodnine za nepremoženjsko škodo presega mejni znesek za dovoljenost revizije. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija druge toženke v tem delu utemeljena.

Razlogi izpodbijane sodbe o objektivni odgovornosti in o terjatvah delavcev iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL sicer ne predstavljajo procesne kršitve, kot zmotno uveljavlja revizija, ker gre pri teh razlogih za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kar bo v nadaljevanju še obrazloženo. Revizija tudi nima prav glede zatrjevane zmotne uporabe 206. člena ZOR o solidarni odgovornosti, ker naj druga toženka ne bi bila imetnica stroja kot nevarne stvari. Dejanske ugotovitve obeh sodišč o okoliščinah, v katerih je tožnik delal in ki so povzete v začetku te revizijske odločbe, so utemeljevale sklepanje obeh sodišč, da je za imetnico nevarne stvari šteti drugo toženko. Teh dejanskih ugotovitev zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati. Tudi zavrnitev ugovorov o izključni krivdi ali vsaj soprispevku tožnika po drugem oziroma tretjem odstavku 177. člena ZOR je bila materialnopravno pravilna. V zvezi s temi ugovori pa glede na razloge pritožbenega sodišča o sklicevanju na razloge iz prejšnjega sojenja v tej zadevi ni odveč opozorilo, da bo treba v ponovljenem sojenju te ugovore ponovno obravnavati in za odločitev o njih navesti razloge, ker sklicevanje na razloge iz razveljavljene ali razveljavitvene odločbe ne zadostuje.

Revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava iz drugega odstavka 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 60. člena ZPPSL. Potrjena prisilna poravnava po drugem odstavku 60. člena navedenega zakona nima pravnega učinka za terjatve upnikov iz drugega odstavka 160. člena tega zakona, torej za tako imenovane privilegirane terjatve delavcev. Drugi odstavek 160. člena ZPPSL namreč določa, da se kot stroški stečajnega postopka poravnajo: 1. plače in nadomestila plač za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka, 2. odškodnine za poškodbo pri delu, ki jo je delavec utrpel pri tožniku, ter za poklicne bolezni in 3. nadomestila plač za čas neizrabljenega rednega letnega dopusta za tekoče koledarsko leto. V tej pravdni zadevi gre za vprašanje, ali je obravnavana terjatev ustrezna opredelitvi iz 2. točke drugega odstavka 160. člena ZPPSL, torej ali gre za odškodnino za poškodbo pri delu, ki jo je delavec utrpel pri dolžniku. Le v tem primeru potrjena prisilna poravnava v skladu z drugim odstavkom 160. člena ZPPSL nima pravnega učinka tudi na obravnavano terjatev. Revizijsko sodišče poudarja, da je eno temeljnih načel insolvenčnega prava načelo enakopravnega obravnavanja upnikov. Zato so zakonske določbe o privilegiranih terjatvah izjema od tega načela. Med te izjeme spadajo tudi terjatve iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL. V njem so navedene tri vrste privilegiranih terjatev delavcev. Gre za plače in njihova nadomestila ter za odškodnine za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen. Skupna navezna okoliščina vseh teh terjatev je sklenjeno delovno razmerje z delodajalcem, ki postane insolventen. Gre za posebno zaščito delavcev, ki so zaradi stečaja svojega delodajalca posebej prizadeti. Določbo 2. točke drugega odstavka 160. člena ZPP "odškodnine za poškodbo pri delu, ki jo je delavec utrpel pri dolžniku, ter za poklicne bolezni", je mogoče razumeti le tako, da gre za dolžnikove delavce in ne za kateregakoli delavca, ki je pri dolžniku utrpel poškodbo pri delu. Zato med privilegirane terjatve ne sodijo odškodnine delavcev drugih delodajalcev, ki ali delajo pri dolžniku ali na primer le službeno pridejo k dolžniku.

Pravkar pojasnjeno pomeni, da tožnik, ki je bil delavec prve toženke, kljub poškodbi na stroju druge toženke, ne more od druge toženke zahtevati plačila celotne odškodnine. Ker njegova terjatev ni privilegirana, je drugi toženki v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZPPSL mogoče naložiti le plačilo, ki je skladno s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Zaradi zmotne materialnopravne uvrstitve tožnikove terjatve med privilegirane terjatve sodišči nista ugotavljali pogojev sklenjene prisilne poravnave in je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po vsem obrazloženim je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP in drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.