Jedro

Pripor je mogoče odrediti zgolj v izjemnih primerih, zato ga s preširoko razlago obstoja pripornih razlogov ni dovoljeno širiti na primere, pri katerih niso podane okoliščine subjektivne narave: v obravnavanem primeru zgolj okoliščine, ki se nanašajo na težo očitanega dejanja, način njegove izvršitve ter okoliščine, v katerih je bilo storjeno, ne dajejo prepričljive podlage za sklepanje o tistih osebnih lastnostih osumljenca, ki bi kazale na resno nevarnost, da bo kazniva dejanja ponavljal.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 62104/2012 z dne 6. 12. 2012 zoper osumljenca odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge javne varnosti po tretjem, v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 62104/2012 z dne 8. 12. 2012 pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčeva zagovornica, ki Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da utemeljen sum, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, ni izkazan, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja, da oškodovanca nista znana. Iz ovadbe z dne 5. 12 2012 izhaja, da naj bi osumljenec udaril po čeladi policista A. C., medtem ko je navedeni policist izjavil, da oškodovancev zaradi gneče in velikega števila protestnikov ni prepoznal. Nasprotujejo si tudi podatki iz ovadbe in izpodbijanega sklepa glede časa izvršitve kaznivega dejanja, saj naj bi bil osumljenec po podatkih ovadbe aretiran že ob 19.30 uri, medtem ko je C. navedel, da je do storitve dejanja prišlo okrog 20.00 ure. Sodišče se v sklepu o odreditvi pripora sklicuje na CD, fotografije in drug slikovni material, ki ga niti osumljenec niti njegova zagovornica nista videla, ob tem pa sodišče v obrazložitvi sklepa tudi ne navaja, kaj naj bi ti posnetki dokazovali ter ali je osumljeni na njih sploh viden ter v kakšni vlogi. Osumljeni bi rad dokazal svojo nedolžnost, vendar mu je bilo z odreditvijo pripora onemogočeno zbiranje dokazov v njegovo korist. Navaja tudi, da je osumljenec invalid, saj ima samo eno ledvico, in se je zato želel čim prej umakniti nasilnemu dogajanju, a zaradi zdravstvenih težav ni mogel teči. Zagovornica nadalje opozarja na dejstvo, da osumljenec pri sebi ni imel nobenega orožja oziroma sredstva, s katerim bi lahko koga poškodoval ali povzročil materialno škodo, zato osumljencu ni mogoče očitati, da naj bi šlo za posebej predrzen in brezobziren napad, s katerim bi lahko policista telesno poškodoval oziroma celo ogrozil njegovo življenje. Po navedbah zagovornice se sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti tudi ni opredelilo do subjektivnih okoliščin na strani osumljenca in torej ni upoštevalo dejstva, da osumljenec do sedaj še ni bil kaznovan za kaznivo dejanje ali prekršek. Tudi v zvezi s posestjo petarde, ki naj bi jo pred leti imel pri sebi, postopek očitno ni bil uveden, saj mu ni bil izrečen noben ukrep kot mladoletnemu storilcu. Njegovo dosedanje življenje torej kaže, da je živel pošteno, v urejenem družinskem okolju, da je redno dokončal šolanje ter da nikoli ni bil član nobene organizirane združbe, ki bi izvrševala nasilje. Sodišče je že samo dejstvo, da je prišlo do protestov, na katerih se je izvajalo nasilje, nepravilno štelo kot tisto okoliščino, zaradi katere naj bi bilo obravnavano dejanje posebej težko in nevarno oziroma bi upravičevalo odreditev pripora. Po oceni zagovornice odrejen ukrep tudi ni sorazmeren očitku in nevarnosti storilca niti ni neogibno potreben. Sodišče ni upoštevalo, da je osumljenec mlajši polnoletnik in je zanj bivanje v zaporu zelo stresno, ni vzgojno in lahko ima nepopravljive posledice. Enak namen bi bilo mogoče doseči tudi z odreditvijo prepovedi približevanja mestom protestov oziroma s hišnim priporom, saj ima osumljeni urejene družinske razmere. Poleg tega pa bi bilo potrebno omejiti tudi trajanje ukrepa, in sicer najkasneje do 22. 12. 2012, saj so zgolj do tega datuma napovedani protesti in je neutemeljeno pripor izvajati tudi kasneje. Glede na navedeno, zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev. Po njeni presoji je zahteva v pretežnem delu vložena zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje razloge o obstoju utemeljenega suma in ponovitvene nevarnosti, osumljenec pa je imel možnost, da se zagovarja ter se seznani z uradnimi zaznamki, ki so bili zbrani v fazi predkazenskega postopka.

4.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče je najprej presojalo tiste navedbe zahteve, ki se nanašajo na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ob tem ugotavlja, da je preiskovalni sodnik zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprl na težo in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okviru javnih demonstracij. Osumljenec naj bi se namreč dne 3. 12. 2012 okoli 19.30 ure na neorganiziranem javnem shodu pred zgradbo Mestne občine Maribor na Trgu generala Maistra približal policijskemu kordonu ter z odprto dlanjo roke udaril po čeladi neznanega policista, nato pa poskusil udariti še enega neznanega pripadnika policije, kar pa mu je policist A. C. preprečil. Preiskovalni sodnik je navedel, da osumljenec policistu s takšnim ravnanjem sicer ni povzročil hujših poškodb, vendar pa je izkazal izredno vztrajnost, predrznost in agresivnost, ob tem pa tudi ni upošteval ukrepov in pozivov policije množici, naj preneha s kršenjem javnega reda in miru oziroma naj se razide. Po oceni preiskovalnega sodnika je osumljenec nagnjen k nasilniškemu obnašanju na javnih shodih, saj je bil dne 21. 10. 2009 zoper njega podan obdolžilni predlog zaradi kršitve določil 2. točke prvega odstavka zakona o javnih zbiranjih, ker naj bi takrat še mladoleten na javni prireditvi imel pri sebi petardo. Sklep o obstoju osumljenčeve ponovitvene nevarnosti po oceni preiskovalnega sodnika utemeljuje tudi dejstvo, da so nadaljnji protesti že napovedani. Navedenim zaključkom je pritrdil senat, ki je prav tako izpostavil osumljenčevo agresivnost, ki tudi po oceni senata izkazuje realno nevarnost, da bo osumljenec v primeru ponovnih protestov, ki so že napovedani, nasilno ravnanje ponavljal. 6.

Po določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ogrožena varnost ljudi, kot razlog za odreditev pripora, je na zakonski ravni opredeljena v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (t. i. ponovitvena nevarnost) in je podana, kadar teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Navedena določba, ki ponovitveno nevarnost opredeljuje z obstojem več, kumulativno podanih okoliščin, izhaja iz spoznanja, da zgolj izvršitev določenega kaznivega dejanja, pa naj bo njegova teža še tako velika, praviloma sama po sebi še ne daje prepričljive podlage za sklep, da bo obdolženec istovrstno kaznivo dejanje tudi ponovil. Ta prognoza je mogoča šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje ali kakšne druge posebne okoliščine utemeljujejo zanesljiv in konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja. Skladno z navedenim se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da mora biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na dejanje (t. i. objektivne okoliščine) in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca (t. i. subjektivne okoliščine), t. i. test obstoja ene objektivne in ene subjektivne okoliščine. To stališče pa ne izključuje možnosti, da je v določenih (sicer redkih) primerih mogoče na obdolženčevo ponovitveno nevarnost dovolj zanesljivo sklepati že iz konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja. V odločbi XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012 je Vrhovno sodišče primeroma navedlo takšne situacije: visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; nadaljevano kaznivo dejanje; specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (npr. maščevanje); dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti storilca (npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). V teh in podobnih situacijah se lahko sodišče o obdolženčevi pripravljenosti ponavljati kazniva dejanja v zadostni meri prepriča že na podlagi okoliščin, ki so povezane z obravnavanim kaznivim dejanjem, in zato ni potrebno, da bi bile izkazane še dodatne okoliščine (iz siceršnjega življenja obdolženca).

Po oceni Vrhovnega sodišča pa takšna situacija v obravnavanem primeru ni podana.

7. Vrhovno sodišče ne pritrjuje stališču sodišča prve in druge stopnje, da že iz načina izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja izhaja tako visoka stopnja vztrajnosti, agresivnosti in predrznosti, da slednje utemeljuje zaključek, da bo osumljenec kazniva dejanja ponavljal. V opisu dejanja, ki se očita osumljencu, torej da naj bi z odprto dlanjo roke udaril po čeladi neznanega policista, nato pa poskusil udariti še enega neznanega pripadnika policije, teh lastnosti ni mogoče zaznati. V primerjavi z ravnanjem nekaterih drugih protestnikov, ki so na istem javnem shodu v policiste metali granitne kocke, steklenice in druge nevarne predmete in torej s tem neposredno ogrozili življenje in zdravje policistov, pri osumljenemu Ž. tako močna dovzetnost za nevarno nasilniško vedenje pod vplivom množice ni izkazana. Po oceni Vrhovnega sodišča je bilo že v času odločanja o predlogu za odreditev pripora mogoče pričakovati, da je že upravičeno pridržanje ter uvedba kazenskega postopka na osumljenca vplivala preventivno in se bo nasilniških ravnanj v prihodnosti vzdržal. 8. Zgolj okoliščine, ki se nanašajo na težo očitanega dejanja, način njegove izvršitve ter okoliščine, v katerih je bilo storjeno, zato po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne dajejo prepričljive podlage za sklepanje o tistih osebnih lastnostih osumljenca, ki bi kazale na resno nevarnost, da bo kazniva dejanja ponavljal. Zagovornica osumljenca pa utemeljeno opozarja, da ponovitvene nevarnosti ne more utemeljevati niti dejstvo, da je bil zoper osumljenca kot mladoletnega storilca prekrška podan obdolžilni predlog zaradi kršitve določil 2. točke prvega odstavka Zakona o javnih zbiranjih, ker naj bi imel na javni prireditvi petardo. Iz izpodbijanih sklepov namreč ne izhaja, da bi bila zoper osumljenca izrečena kakršnakoli sankcija za prekršek oziroma vzgojni ukrep, poleg tega pa pri navedenem prekršku tudi ne gre za dejanje z elementi nasilja. Drugih (subjektivnih) okoliščin, ki bi utemeljevale osumljenčevo nagnjenost k nasilnemu vedenju, pa preiskovalni sodnik ne navaja. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tako ni mogoče razbrati, da bi osumljenec že kdaj prej izvršil kaznivo dejanje z elementi nasilja oziroma da bi ponovitvena nevarnost izhajala iz njegovih siceršnjih osebnih lastnosti, okolja, v katerem živi, oziroma trenutne življenjske situacije, saj teh okoliščin sodišče sploh ni ugotavljalo.

9. Ne glede na dejstvo, da so bile v času odreditve pripora nadaljnje demonstracije že napovedane, po mnenju Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso izkazane tiste posebne in konkretizirane okoliščine, ki bi lahko bile podlaga za sklepanje o obstoju dovolj visoke verjetnosti oziroma nevarnosti, da se bo obdolženec teh demonstracij ponovno udeležil ter kaznivo dejanje ponovil. Pripor je mogoče odrediti zgolj v izjemnih primerih, zato ga s preširoko razlago obstoja pripornih razlogov ni dovoljeno širiti na primere, pri katerih niso podane okoliščine subjektivne narave. Razlaga ponovitvene nevarnosti, kot izhaja iz izpodbijanih sklepov, pa pomeni prav to, saj odreditev pripora omogoča zoper vsakogar, za katerega je podan utemeljen sum, da je izvršil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1. Takšna razlaga pa je občutno preširoka ter nesorazmerna z intenzivnostjo posega v ustavno pravico do osebne svobode (19. člen Ustave), ki ga predstavlja pripor.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti, kot pogoj za odreditev pripora, ni podan, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo. Glede na takšno odločitev obstoja preostalih, v zahtevah zatrjevanih kršitev ni presojalo.