Jedro

Dodatni rok ni namenjen temu, da se ustvarja neutemeljeno breme za naročnika, ko je očitno, da izvajalec niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (ne bo mogel izpolniti) svoje obveznosti. Namen dodatnega roka je v tem, da ima izvajalec še poslednjo, dodatno možnost, da izpolni svojo obveznost, če takšno pričakovanje omogoča dejansko stanje. Dodaten rok je kratek, dopolnilen in izrazito podrejen temeljnemu roku, ker je po svoji naravi poslednji rok in je namenjen izključno vzpostavitvi pogodbenega stanja ter izpolnitvi prevzete obveznosti.

Pogodba je imela smiselno opredeljeno vsebino, k uresničitvi katere se je tožnik zavezal tudi na račun morebitnih tveganj glede kompleksnosti izvedbe.

Morebitna naročnikova zamuda bi lahko pomenila kršitev pogodbe ali pa bi predstavljala ravnanje v nasprotju s splošnimi načeli ZOR, vendar pa bi jo moral tožnik konkretno zatrjevati in tudi dokazati, česar pa ni storil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Enako je razsodilo že s sodbo VII Pg 20/2004 z dne 07.09.2006, potrjeno s sodbo naslovnega sodišča I Cpg 382/2007 z dne 09.10.2008, ki je bila razveljavljena z odločbo Vrhovnega sodišča RS. Višje sodišče je v nadaljevanju postopka z odločbo I Cpg 899/2012 pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da se v svoji obrazložitvi v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje, razen kolikor v nadaljevanju ne izhaja drugače. 6. Pravdni stranki sta s sklenjeno Pogodbo št. 370/2000 za izvedbo investitorskega inženiringa in strokovnega nadzora pri rekonstrukciji konzumne mlekarne v skladu z načelom avtonomije strank izjavili njima lastno voljo pisno in z vsebino, kot izhaja iz pogodbe z dne 11. 5. 2001. Tožnik je (med drugim) soglašal, da lahko naročnik (tožena stranka) prekine pogodbo v primeru, če izvajalec svojega dela ne opravi v roku (13. člen pogodbe). Določili sta, da je rok za izvedbo del 20 mesecev (8. člen pogodbe). Rok se lahko podaljša, če ga „pismeno podaljša naročnik“. Stranki sta v 10. členu med drugim določili, da bo izvajalec investitorja mesečno obveščal v obliki pisnih poročil ter v primeru zahteve naročnika izvedel tudi druga dela izven obsega pogodbenih del (slednje na podlagi pisnega zahtevka naročnika ter tožnikove ponudbe za tako naročena dela). Obseg del, o katerem sta stranki dosegli soglasje, je določen v uvodnih členih pogodbe skupaj s prilogo, fiksna in dokončna cena za celoten obseg vseh dogovorjenih del pa v 5. členu pogodbe.

7. Pisna pogodba je soglasno izjavljena volja pogodbenih strank, ki določa njune medsebojne pravice in obveznosti v oblikovanem pravnem razmerju. Ker gre za dispozitivno pravno področje, kjer se določbe ZOR uporabijo v primeru, ko stranki sami ne oblikujeta lastne volje (20. člen ZOR), ali v primeru, ko je njuna volja v nasprotju z morebitnimi prisilnimi določili oziroma moralo (10. člen ZOR), je prav izjavljena volja pogodbenih strank tista, ki predstavlja pravni temelj. Ni dvoma, da je tožeča stranka dogovorjeni 20 mesečni rok zamudila. To med strankama ni sporno. Vrhovno sodišče je v odločbi III Ips 99/2009 med drugim zaključilo, da je bil dogovorjen rok za dokončanje del vsaj trden, če že ne fiksen. Zamuda roka tako predstavlja kršitev pogodbe in omogoča naročniku, da doseže njeno prenehanje (13. člen pogodbe).

8. Sporno razmerje je potrebno presojati glede na 608. in 629. člen ZOR z upoštevanjem avtonomije pogodbenih strank. Stranki sta svoje razmerje interesno oblikovali (10. člen ZOR) tako, da lahko naročnik doseže prenehanje pogodbe (med drugim) v primeru, če se izvajalec dogovorjenega roka ne drži. Ker se izvajalec (tožnik) trdnega roka ni držal, je v skladu s pogodbo naročnik uveljavil njeno prenehanje. Zatrjevanja tožnika, da bi ga morala tožena stranka nujno pozvati, da v primernem roku izpolni svojo obveznost, bi bila v nasprotju z očitno voljo pogodbenic, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. Tudi iz komunikacije med strankama pa izhaja, da je tožnik razumel dogovorjeni rok kot trdni rok (npr. dopis z dne 10. 04. 2002).

9. ZOR v drugem odstavku 608. člena določa, da lahko naročnik razdre pogodbo, če izvajalec ne izpolni svojih obveznosti niti v dodatnem roku, ki mu ga je dal naročnik. Ni dvoma, da tožena stranka tožniku ni dala dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, višje sodišče pa zaključuje, da le-to v konkretnem primeru ni bilo potrebno. Ob upoštevanju, da sta stranki rok trdno določili, je namreč potrebno upoštevati 608. člen ZOR v zvezi s 127. členom ZOR, po katerem lahko upnik odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo opravil. Izvajalec, ki svoje obveznosti ni uspel opraviti niti v roku 20 mesecev niti v dodatnih 4 mesecih »podaljška« (kar v tem postopku ni sporno), v nobenem razumnem dodatnem roku svoje obveznosti ne bi uspel opraviti.

10. Dodatni rok ni namenjen temu, da se ustvarja neutemeljeno breme za naročnika, ko je očitno, da izvajalec niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (ne bo mogel izpolniti) svoje obveznosti. Namen dodatnega roka je v tem, da ima izvajalec še poslednjo, dodatno možnost, da izpolni svojo obveznost, če takšno pričakovanje omogoča dejansko stanje. Dodaten rok je kratek, dopolnilen in izrazito podrejen temeljnemu roku, ker je po svoji naravi poslednji rok in je namenjen izključno vzpostavitvi pogodbenega stanja ter izpolnitvi prevzete obveznosti. Gledano z vidika dodatnega roka je tožena stranka tožniku de facto dala dodaten in primeren rok (dodatni 4 meseci predstavljajo eno petino osnovnega roka). Kljub temu tožnik ni opravil dela, h kateremu se je sam zavezal. Z vidika (ne)opravljenega dela dejstvo, da tožena stranka tožnika ni še posebej in izrecno opozorila na dodatni rok za izpolnitev obveznosti, ne predstavlja odločilnega dejstva in tudi ne kršitve pogodbe ali prej navedenih zakonskih določb. Tožnik ni izpolnil svoje obveznosti niti v 20 mesecih niti v dodatnih 4, pri čemer se je nedvomno zavedal, da se je dogovorjeni 20 mesečni rok iztekel, kar izhaja iz njegovih navedb in ravnanj (predložitev aneksa). Še več: v pritožbi sam priznava, da so dela zamujala, šteje pa, da ni bil on tisti, ki bi bil odgovoren za zamudo. Takšno navajanje je neutemeljeno in kontradiktorno ob dejstvu, da je bil po pogodbi prav on izvajalec investicijskega inženiringa in nadzora gradnje ter odgovoren za potek in izvedbo dela (tudi glede tretjih subjektov kot podizvajalcev oziroma organov javne oblasti).

11. Med strankama ni sporno (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnik ob izteku pogodbeno dogovorjenega roka opravil približno 50% obsega del (in tožena stranka plačala približno 80% dogovorjene pogodbene vrednosti). Če je torej tožnik za izvedbo zgolj polovice del potreboval celoten pogodbeno dogovorjen čas, predviden za izvedbo vseh del, je matematični izračun preostalega sorazmerja med predvidenim potekom izpolnjevanja obveznosti glede na tek časa očiten. Iz tega razloga so navedbe, da bi morala tožena stranka pustiti dodaten rok za dokončanje del, neutemeljene, dodatni rok pa nepotreben. Tožnik v pritožbi (niti prej) ne navaja, da bi v dodatnem roku sploh uspel izpolniti pogodbeno obveznost, in ne pojasni, v kakšnem roku bi uspel dela opraviti v celoti, temveč zgolj šteje, da ni bilo pogojev za razvezo pogodbe po 608. členu ZOR ter, da bi ga morala tožena stranka na to opozoriti in določiti primeren rok za dokončanje del. Dodatni rok ne more biti namenjen samemu sebi; že zgoraj pa je pojasnjeno, da služi (zgolj) temu, da ima izvajalec (zadnjo) možnost, da izpolni svojo obveznost. Zato je pri presoji potrebnosti dodatnega roka bistveno, ali bi stranka svojo obveznost v dodatnem roku sploh lahko izpolnila. Da je tožnik ni mogel, izhaja iz dosedanje obrazložitve.

12. Z vidika skrbnosti pri obveščanju višje sodišče ugotavlja, da tožnik ni pripravljal mesečnih poročil, kot se je v pogodbi zavezal (10. člen pogodbe). Pri tem je treba upoštevati, da so mesečna poročila prerez izvedenih obveznosti s strani izvajalca v preteklem mesecu. Izdelava mesečnih poročil je bila njegova dolžnost. Povedano drugače: ni bila dolžnost tožene stranke, da na podlagi medsebojne komunikacije sama izdeluje prereze mesečnega toka dogodkov ali stanja. Mesečnih poročil ni mogoče enačiti z obveščenostjo naročnika. Poročilo predstavlja mesečni epilog vsega, kar je relevantno z vidika izvrševanja predmeta pogodbe v predhodnem mesecu (vsebinsko, statistično, kronološko, itd.), zato so prepričljive ugotovitve izvedenke, da dodatno poročilo pomeni, »da je nekdo o nečem bolje obveščen«. Mesečna poročila so pravzaprav vnaprej določen način obveščanja (ne samo stanje obveščenosti kot končni cilj), ki naročniku prihrani končno usklajevanje raznolikih podatkov, ki jih od izvajalca prejme med običajno komunikacijo.

13. 608. člen ZOR se nanaša na primere, ko se med izvrševanjem dela izkaže, da se prevzemnik posla ne drži pogodbe in ne dela, kot bi moral, ter da bo imelo izvršeno delo napake. ZOR v 607. členu določa izvajalčevo dolžnost, da delo izvrši v določenem, dogovorjenem času. Zamuda z izpolnitvijo v dogovorjenem roku je kršitev pogodbene obveznosti. Izvajalec pride v zamudo, če obveznosti ni izpolnil v roku, h kateremu se je zavezal. Vzrok za zamudo izvira iz njegove sfere (in ne npr. iz sfere nasprotne stranke), pri čemer je potrebno presoditi tudi vsebino pravne podlage in naravo prevzetih tveganj (notranjih in zunanjih), kot sledi v nadaljevanju.

14. Ni sporno, da je tožnik enostransko predložil toženi stranki v podpis aneks, ki ga slednja ni podpisala, niti ni v kakršnikoli obliki z njim soglašala. To je prvostopenjsko sodišče prepričljivo obrazložilo predvsem v 14. in 17. točki obrazložitve. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da je bil prepričan, da bo tožena stranka aneks podpisala, ker ga je podpisala tudi z nekaterimi tretjimi subjekti. Špekulacija tožnika, da bo z njim podpisan aneks, ker so bili le-ti sklenjeni tudi z drugimi, kaže zgolj na njegove želje in nerealna (neizpolnjena) pričakovanja ter zavestno prevzemanje rizika. Dejstvo je, da (tudi) iz ravnanj tožnika izhaja, da molka tožene stranke v kritičnem času ni obravnaval kot avtomatično podaljšanje temeljne pogodbe, saj je želel, da tožena stranka pisno soglaša z enostransko predloženim aneksom in v njem določenim 12 mesečnim podaljšanjem roka ter višjo vrednostjo predmeta. Če bi tožnik menil, da se je pogodba »molče« podaljšala, v predloženem aneksu ne bi uveljavljal podaljšanja temeljnega 20 mesečnega roka (in to za 3/5 časa). Povedano drugače: če bi bila pogodba avtomatično podaljšana, potem aneks sploh ne bi bil potreben. Ker je tožena stranka uveljavila prenehanje pogodbe, je tudi iz tega ravnanja očitno, da se z vsebino aneksa ni strinjala. Neutemeljene so zato navedbe, da je mogoče šteti molk tožene stranke za sporazumno nadaljevanje pogodbenega razmerja, kar je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče. 15. Iz vsebine predloženega aneksa izhaja, da je tožnik hotel podaljšati rok za investitorski inženiring za dodatnih 12 mesecev, prav tako za strokovni nadzor (1. člen aneksa), zahteval pa je tudi dodatno plačilo (2. člen aneksa). Iz aneksa tako izhaja, da naj bi se v času izgradnje in rekonstrukcije L. povečal obseg del iz osnovne pogodbe, in sicer tako v obsegu investicije kot v času izgradnje, ni pa opredeljeno, kaj je to »povečanje« (v smislu obsega ali časa) glede na temeljno pogodbo. V pogodbi je obseg dogovorjenih del določen v 3. in 4. členu in v prilogi št. 1, ki je sestavni del pogodbe, in iz katerih izhaja, da so pogodbena dela glede inženiringa in glede nadzora opredeljena po vsebini. Še nazorneje to dopolnjuje 4. člen pogodbe, v katerem se je izvajalec zavezal, da bo izvedel vsa dodatna dela na projektu v okviru investitorskega inženiringa in nadzora, ne glede na to, da niso izrecno navedena v pogodbi in prilogi št. 1. 16. Pri obsegu pogodbenih del gre za analogijo intra legem; za pogodbeno praznino, ki sta jo stranki vnaprej predvideli in jo vključili v obseg dogovorjenih del. V 2. členu pogodbe sta stranki določili, da je idejni projekt sestavni del pogodbe in predstavlja osnovo za delo. Enako je potrdila izvedenka. Pojasnila je, da je šlo za naloge, ki niso bile količinsko opredeljene v smislu količin, ki jih lahko merimo v urah ali drugih enotah. Ugotovila je, da se obseg investicije ni fizično povečal, prav tako ne, da bi se povečale kapacitete, niti da bi se investicija prostorsko razširila. Dela so bila po mnenju izvedenke določena po vsebini in so bila navedena v pogodbi v obliki opisnih sklopov. Iz dokumentacije pa ni zasledila, da bi izvajalec poleg v pogodbi določenih del opravljal še kakšne druge naloge. Glede na navedeno je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča (10. točka obrazložitve), da je šlo v pogodbi za fiksno in dokončno ceno. Enako je ugotovila izvedenka (prim. zaslišanje na glavni obravnavi dne 07. 07. 2014): »Tukaj so imeli dogovorjeno posebej za gradbeni nadzor in posebej so imeli dogovorjeno za investicijski inženiring, pri čemer se cena gradbenega nadzora oziroma nadzora ni mogla spremeniti, cena investicijskega oziroma vrednost investicijskega inženiringa se je lahko spremenila v primeru dodatnih del, ki pa bi jih moral potrditi naročnik.« Drugače povedano: pogodba je imela smiselno opredeljeno vsebino (investicijski inženiring in strokovni nadzor), k uresničitvi katerega se je tožnik zavezal tudi na račun morebitnih tveganj glede kompleksnosti izvedbe.

17. Prikazana vsebina temeljne pogodbe in aneksa je relevantna z vidika presoje utemeljenosti potrebe po dodatnem roku in presoje tožnikovih zatrjevanj glede odgovornosti tožene stranke za zamudo roka. Predlagano podaljšanje roka za dodatnih 12 mesecev kaže, da je tožnik potreboval dodatnih 6/10 časa v razmerju do temeljnega 20 mesečnega roka. Upoštevaje dejstvo, da je bila pogodba opredeljena po vsebini, in dejstvo, da povečanje obsega del v aneksu ni določeno v drugačnem pomenu in obsegu, kot izhaja iz temeljne pogodbe, upoštevaje, da je tožnik ob izteku roka opravil približno 50% pogodbenih del, je torej očitno, da je v temeljni pogodbi precenil svoje zmožnosti ali sposobnosti in je z aneksom poskušal podaljšati samo vsebino temeljne pogodbe. Ni stvar višjega sodišča, da presoja avtonomijo strank, ko gre za vprašanje njihovih interesov v fazi sklepanja pogodbe. O tem, ali je tožnik uspel pridobiti posel zato, ker je pristal na izpolnitev predmeta pogodbe v določenem, krajšem, hitrejšem roku ali ker je že ob podpisu predvidel, da je rok kratek, in pričakoval, da bo naknadno sklenjen aneks, višje sodišče ne bo ugibalo. Se pa mora višje sodišče opredeliti do soglasne vsebine pogodbe, h kateri sta se stranki zavezali prostovoljno, in glede na dano podlago presoditi ravnanja strank v postopku izvajanja pogodbe.

18. Iz aneksa izhaja, da je tožnik poskušal bistveno spremeniti temeljno pogodbo (tako glede cene, kot glede časa), na kar pa tožena stranka ni pristala. Da tožena stranka ne pristane na enostransko ponudbo, je njena avtonomna odločitev. Dejstvo je, da sta stranki v temeljni pogodbi vnaprej predvideli primer, ko bi lahko podaljšali dogovorjeni rok ali bi investitor investicijski inženiring dodatno plačal (8. člen pogodbe). Ker vnaprej določeni pogoji niso bili izpolnjeni, je tožena stranka pravilno dosegla prenehanje pogodbe.

19. Neutemeljene so navedbe, da je za zamudo odgovorna tožena stranka, ker naj ne bi pravočasno izbirala oziroma potrjevala tehnologije. Tožnik zgolj posplošeno zatrjuje in z ničemer izkaže, kdaj konkretno so nastopile tiste prepočasne (očitno opustitvene) izvršitve tožene stranke. Z ničemer tudi ni izkazana vzročna zveza med opustitvami in zamudo roka z njegove strani (tudi na način, da je zamudil rok prav zaradi zamude tožene stranke) ter za koliko časa naj se bi v korist izvajalca zaradi tega podaljšal rok iz pogodbe. Prav tako ni pojasnjeno, kakšna reakcija bi bila pravočasna, čeprav je bila glede na vsebino pogodbe ena izmed tožnikovih bistvenih zadolžitev prav koordinacija postopkov med vsemi udeleženci. Za razliko od tožnika tožena stranka ni imela vnaprej določenih rokov za posredovanje podatkov o izboru oziroma potrditvi tehnologije. Naročnik se je v 11. členu pogodbe zavezal zgolj to, da bo »pravočasno« posredoval izvajalcu vse potrebne podatke za nemoteno delo na projektu. Pri presoji, ali je podatke tožniku posredoval prepozno / prepočasi, višje sodišče zaključuje, da glede na pomanjkljivo trditveno in dokazno breme (ki je v tem delu na strani tožeče stranke) ter dejstvo, da ni izkazano, da bi naročnik ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (prim. 12. člen ZOR), toženi stranki ni mogoče pripisati odgovornosti za izvajalčevo zamudo. Poleg tega tudi ni življenjsko logično, da bi bila tožena stranka odgovorna za neizpolnitev tožnikovih obveznosti, hkrati pa slednji iz tega razloga ni uveljavljal nobenih sankcij. Če tožnika domnevne, šele v tem postopku zatrjevane kršitve s strani tožene stranke, niso (z)motile do te mere, da bi zaradi njih ogrozil svoje lastno izpolnjevanje prevzetih obveznost v času izvrševanja pogodbe (glede pasivnosti pri uveljavljanju sankcij zoper naročnika), ni prepričljivo, da bi ga (z)motile šele po tem, ko je sam prišel v zamudo.

20. Zatrjevanja tožnika bi bila prepričljiva, če bi v času izvajanja pogodbe sam ravnal kot pogodbi zvesta in skrbna stranka, ki ščiti svoje pravice in uveljavlja kršitev s strani sopogodbenice (katere edina zaveza po temeljni pogodbi je bila, da podatke sporoča »pravočasno«). Ni dvoma, da je bila koordinacija postopkov pomembna naloga tožnika. Če bi naročnik kršil svoje pogodbene obveznosti, bi tožnik lahko v skladu z določili ZOR uveljavljal možnosti, ki bi jih imel zaradi kršitve pogodbe s strani nasprotne stranke. Vendar tožnik v času izvrševanja pogodbe tega ni storil. Iz dopisov tožnika toženi stranki izhaja, da je v medsebojni komunikaciji uporabljal izrazito nedoločen in tipski besednjak, v smislu »prosimo, da pogodbo čimprej podpišete« (dopis 06. 03. 2003), »prosimo za čim hitrejši podpis pogodb« (dopis 11. 03. 2003) itd., in to v sklepni fazi izvrševanja pogodbe, ko je sam že bil v zamudi 20 mesečnega roka.

21. V zvezi s splošnim zatrjevanjem glede vzrokov za zamudo v zvezi z izbiro tehnologije tožnik navaja, da je bila pogodba z dobaviteljem tehnološke opreme X iz Nemčije podpisana „šele“ v decembru 03. 12. 2002 ter še, da je tožena stranka izbrala tehnologijo „šele“ decembra 2002. To, da je tožena stranka določenega dne podpisala določeno pogodbo, predstavlja objektivno dejstvo. Tožnik v tem postopku z ničemer ni utemeljil, kdaj konkretno je naročnik prišel v zamudo oziroma kaj pomeni »šele«, prav tako ne, kakšno povezavo z zatrjevano odgovornostjo tožene stranke ima dejstvo, da je sam nekaj »predvideval«. Slednje namreč lahko pomeni tudi, da je slabo predvideval. Višje sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je splošno znano, da se odločitve v večjih gospodarskih družbah sprejemajo počasneje kot npr. v enoosebnih d. o. o.-jih ali s. p.-jih, pri čemer ne gre spregledati, da je bila tožena stranka zavezana zgolj k »pravočasnemu« dajanju podatkov. »Pravočasnost« je relativen pojem, ki ga je treba presojati tudi glede na dejstva, ki so bila neodvisna od tožene stranke (npr. glede podatkov, s katerimi je izvajalec obveščal naročnika, kot tudi glede dejstev, ki so sledila odzivu naročnika), vse pa ob upoštevanju kompleksnosti določene faze v izvrševanju pogodbe. Pravočasnost reakcije toženke je nujno vezana na prvo naslednjo fazo. Samo v odnosu do načrtovane naslednje stopnje v procesu je namreč mogoče opredeliti pravočasnost (predhodne) reakcije. Vse (re)akcije je glede na vsebino pogodbe koordiniral izvajalec. Ni dvoma, da se je morala tožena stranka seznaniti z vsako pogodbo, ki jo je izvajalec predhodno dogovoril s tretjimi subjekti, in o njej sprejeti odločitev v ustrezni obliki glede na osebo ali organ, ki je za to pristojen. Smiselno enako velja za vsa primerljiva vprašanja. Tudi »izbor« tehnologije izmed več predstavljenih ponudb oziroma tehnik ali zgolj glede »potrditve« že izbrane tehnologije je odziv na določeno ravnanje izvajalca, ki je potreboval svoj čas. Vprašanje pravočasnosti torej ni enoznačno, saj je posledica predhodnih ravnanj izvajalca (vsebine podatkov, ki jih je predložil naročniku) in odvisno od prve naslednje faze postopka, ki pa je prav tako v pristojnosti izvajalca. Naročnik je po vsebini podpisane pogodbe zgolj vmesni člen med akcijami izvajalca. Zato je treba odzive tožene stranke presojati v kontekstu temeljne pogodbe - torej tiste pogodbe, v kateri je tožnik pristal tudi na (očitna) tveganja v zvezi s pravočasno izvedbo raznih postopkov in nepredvidenih situacij ter odločitev pristojnih organov (naročnice ali drugih subjektov).

22. Sama tveganja sicer niso nič nenavadnega, pač pa so običajni del primerljivih poslov, vendar v konkretnem primeru tožnik svojih interesov in pravnega položaja pogodbeno ni ustrezno zavaroval. Razlika tožnika v pristopu k sklepanju pravnih poslov je razvidna že v razmerju med temeljno pogodbo in aneksom. V aneksu 7. člen predvideva podaljšanje gradnje brez tožnikove krivde oziroma omogoča višanje vrednosti investicije. Takih varovalk v osnovni pogodbi ni, čeprav bi to - vsaj glede na tvegan predmet pogodbe in zatrjevano sposobnost za primerljive posle (npr. dopis z dne 30. 03. 2001 v fazi povpraševanj in ponudbe) – tožniku omogočilo, da svoja tveganja zmanjša. 23. Dejstvo je, da tožniku ni uspelo dokazati vzročne zveze med zatrjevanimi zamudami tožene stranke in njegovo zamudo pri izvršitve pogodbe. Tožnik zatrjuje, da je prišlo do zamude s strani naročnika, ker slednji izvajalcu ni predložil ustreznih podatkov (navodil). Ker je prišlo do domnevne in s strani tožnika splošno zatrjevane naročnikove zamude že v fazi izvrševanja pogodbe in naj bi bila ta zamuda vzrok za njegovo zamudo, bi to pomenilo, da dogovorjeni rok, ki ga je imel izvajalec za izpolnitev obveznosti v skladu s pogodbo, v tem času ne bi tekel in bi se podaljšal v obsegu zatrjevane in izkazane naročnikove zamude (prim. 603., 3. odstavek 607. in 325. člen ZOR). Ker pa je tožnik samo posplošeno zatrjeval, da je sam zamudil, domnevno zaradi nasprotne stranke, ni mogoče presoditi, kdaj je naročnik (če sploh) prišel v zamudo, koliko je njegova zamuda trajala, kako je to vplivalo na podaljšanje 20 mesečnega roka in kdaj bi se rok sploh iztekel ter ali in kdaj bi lahko izvajalec izpolnil obveznost, če zatrjevane naročnikove zamude ne bi bilo. Morebitna naročnikova zamuda bi lahko pomenila kršitev pogodbe ali pa bi predstavljala ravnanje v nasprotju s splošnimi načeli ZOR, vendar pa bi jo moral tožnik konkretno zatrjevati in tudi dokazati, česar pa ni storil. Tudi glede na vsebino predloženega aneksa višje sodišče zaključuje, da ni šlo za zamudo na strani naročnika, pač pa za zamudo na strani izvajalca. Smiselno enako je potrdila izvedenka, to je, da ni zasledila obvestila izvajalca investitorju, da mora v določenem času sprejeti kakšno odločitev glede tehnologije. Navedbe izvedenke, da se je tehnologija izbirala dalj časa oziroma da pripravljene podlage niso bile primerne, zaključkov višjega sodišča ne spremenijo. Izbiranje tehnologije »dalj časa«, upoštevaje idejno (vsebinsko) naravo predmeta pogodbe glede presoje (ne)primernosti podlage, samo po sebi ne utemeljuje, od kdaj do kdaj je bil naročnik v zamudi. Iz teh razlogov so neutemeljene tožnikove navedbe, da zatrjevano izhaja iz obsežne listinske dokumentacije. Predloženi dopisi in faxi ter komunikacija med strankama, v kateri tožnik izraža nekatere posplošene pomisleke v zvezi z zatrjevano (ne)aktivnostjo tožene stranke (npr. dopisa z dne 10. 04. 2002 in 23. 04. 2002, faks z dne 20. 08. 2002), ne izkazujejo, kdaj (če sploh) je prišla tožena stranka v zamudo in koliko časa je zamuda trajala ter kdaj, s katero opustitvijo (če sploh) v zaporedju (ne)ravnanj ene in druge stranke je kršila svojo pogodbeno obveznost po »pravočasnem« posredovanju podatkov. Prav tako niti iz teh dokazov ni jasno, za koliko bi se moral podaljšati pogodbeni rok.

24. Prvostopenjsko sodišče je v 13. točki obrazložitve zapisalo, da je odgovornost za zamudo »(…) na obeh strankah, večja pa je na tožeči stranki (…)«. Navaja, da je tožena stranka dala tožniku dodatni 4 mesečni rok in ni uveljavljala prenehanja pogodbe takoj po preteku 20 mesečnega roka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče toženi stranki ni pripisalo nobene krivde za zamudo 20 mesečnega roka po pogodbi, torej roka, katerega prekoračitev pomeni kršitev pogodbe. Ravno obratno: prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zatrjevanja tožnika, da je krivda za zamudo na strani tožene stranke, ker ni pravočasno izbrala oziroma potrdila tehnologije (18. točka obrazložitve). Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki očitalo le, da pritožnika ni opozorila na potek časa in je dovolila, da se je z deli nadaljevalo oziroma da se po poteku roka na zamudo ni sklicevala, zaradi česar je prišlo do podaljšanja pogodbenega roka za 4 mesece. To na pravilnost odločitve nima pravno relevantnega vpliva. Tožena stranka je po mnenju višjega sodišča izkazala namero po dokončanju posla v skladu s sklenjeno pogodbo, na način, da bi omogočila tožniku, da bi izpolnil svoje zaveze, česar pa ni mogoče opredeliti kot kršitev pogodbe.

25. Brez vpliva na odločitev so navedbe pritožnika, da ni izvajal gradbenih del fizično na terenu, ampak zgolj investicijski inženiring, ko pa je prav to tisto tveganje, ki ga je pogodbeno prevzel. Volja strank v konkretni zadevi je relevantna tudi iz razloga, ker ne gre za običajno pogodbo o delu, pač pa za obsežen investicijski inženiring in strokovni nadzor, ki je že po naravi stvari tvegan, tako glede časa, kot tudi glede obsega. Ravno iz tega razloga sta stranki opredelili obseg pogodbe po vsebini, smiselno in z analogijo intra legem, ker bi bilo vsa potencialna tveganja nemogoče zajeti v samo pogodbo, niti ne bi bilo mogoče dovolj natančno opisati vseh del. Faze predmeta pogodbe so si kronološko sledile tudi na način, da so izhajale ena iz druge in bile med seboj soodvisne, kar je predstavljalo očitno tveganje glede izvedbe določne faze, če predhodne faze ne bi bile pravočasno opravljene. Pritožniku, strokovnjaku na tem področju, navedeno ni moglo biti neznano ali ostati neznano. Iz tega razloga pomislek, ali bi navedeno delo lahko opravilo »100 ljudi«, na zaključke višjega sodišča ne vpliva. Višje sodišče pripominja, da četudi se pri investitorskem inženiringu običajno ne pojavlja rok za dokončanja del, to na pogodbo, ki sta jo sklenili stranki, nima vpliva. Stranki sta v njej izrazili njima lasten interes na način, ki je enak njeni vsebini. Iz vsebine pa nedvoumno izhaja, kot je zaključilo že Vrhovno sodišče RS, da je bil rok vsaj trdno določen. Enako je zaključila izvedenka: »(…) Glede na to, za kakšne vrste pogodbe je šlo, sem jaz ta datum dokončanja del razumela, kot da bo v tem času izvajalec po tej pogodbi opravil to storitev, za katero je bila sklenjena pogodba.«

26. Da so zaključki prvostopenjskega sodišča pravilni, izhaja tudi iz 629. člena ZOR, po katerem lahko naročnik »pogodbo razdre, kadarkoli hoče«. Bi pa moral tožnik svoje navedbe tej pravni podlagi prilagoditi. Tožnik prvostopenjske sodbe v tem delu ni izpodbijal, zato je višje sodišče v tem delu ni preizkušalo, v obsegu, v katerem je opravilo preizkus po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo nepravilnosti.

27. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP), zato tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.