Jedro

Tožnik je za isto časovno obdobje prejel tako nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev kot plačo. Zmotno je stališče, da bi moral Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vrniti preplačilo tožnikov delodajalec, saj je preveč izplačana nadomestila dobil tožnik, pri čemer je po 275. členu ZPIZ-1 za dolžnost vračanja izrecno zadolžena oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan znesek, do katerega ni imela pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. I-4079826 z dne 31.1.2002 in 24 4079826 1 z dne 16.7.2001 ter postopek ustavi in da se ugotovi, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati nadomestilo plače od 1.8.1999 dalje do dneva nastopa dela na drugem ustreznem delu.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je tožena stranka v odločbi z dne 9.4.2001 ugotovila, da ima tožnik pravico do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Pravica mu gre še po starem zakonu, saj mu je šla od 10.5.1999. Meni, da ni pravno pravilno stališče, da nastale škode ni mogoče izterjati od delodajalca, vsaj ne v povezavi z določbami novele ZZZPB. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi, zadevo pa vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizija je revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavljala samo formalno, ne da bi ga vsebinsko obrazložila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo, pri čemer je treba ugotoviti, da je revizija vložena izključno zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožena stranka je, kot izhaja iz listin v spisu, dne 9.4.2001 izdala dve odločbi z enako opravilno številko (4079826) in enakim datumom. V eni odločbi je ugotovila, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 10.5.1999 dalje, s tem, da mu je od 10.5.1999 dalje, od 1.8.1999 dalje, od 1.11.1999 dalje, od 1.1.2000 dalje, od 1.7.2000 dalje in od 1.2.2001 dalje priznala ustrezen znesek in odločila, da nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev izplačuje delodajalec. V drugi odločbi pa je ugotovila, da se zavarovancu - tožniku - delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu s 4.5.2000, ker ga je po sodbi sodišča njegov delodajalec za nazaj zaposlil s 4.5.1998. Po določbi 188. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.) je bil invalid upravičen do nadomestila za čas čakanja na razporeditev ali zaposlitev do nastopa dela na ustreznem delu (že po določbi 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj., se določbe, ki so urejale invalidsko zavarovanje, niso uporabljale do 1.1.2003 in jih v svojih spornih odločbah tudi ni uporabljala tožena stranka). Ker je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik od 4.5.1998 dalje v delovnem razmerju, je bila logična in zakonita odločitev, da mu pravica do denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev v času zaposlitve ne pripada.

Tožena stranka je v odločbi, zoper katero tožnik ni vložil pravnega sredstva in je postala pravnomočna in izvršljiva, odločila, da se zneski nadomestila, prejetega po 4.5.2000, poračunajo. Izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 16.7.2001 in 31.1.2002 sta samo še izvedeni odločbi, ki izračunata višino preplačila, ki ji tožnik izrecno niti ne ugovarja. Odločitev o vračanju pa temelji na določbi 275. člena ZPIZ-1, ki je v času odločanja tožene stranke v spornih odločbah v celoti veljal. Ni jasno, zakaj je tožnik prepričan, da bi moral preplačilo, ki je nastalo zato, ker je tožnik dobil nadomestilo in plačo za isti čas, vračati tožnikov delodajalec, saj je preveč izplačana nadomestila dobil tožnik, poleg tega pa ta niso niti bila izplačana po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB), ampak po ZPIZ. Po tem pa je za dolžnost vračanja izrecno zadolžena oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan znesek, do katerega ni imela pravice.

Ostale revizijske navedbe za odločitev v zadevi pravno niso pomembne in revizijsko sodišče o njih ni zavzemalo stališča. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.