Jedro

Ponujeni način delitve v naravi je povezan z rušenjem objektov, ki bi jih presekala mejna linija, temu pa se je predlagateljica tokrat uprla. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri tem za posel, ki presega redno upravljanje in zahteva soglasje vseh solastnikov, tega pa sodišče s svojo odločitvijo ne more nadomestiti. To pomeni, da fizična delitev solastnih nepremičnin na način, kot sta ga nazadnje ponudila nasprotna udeleženca, ni mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se razdružitev solastnih nepremičnin udeležencev (parcel. št. 3/2, 3/3, 5/13, 5/5, 5/8 in 3/6, vse k. o. X) opravi tako, da se nepremičnine prodajo, kupnina pa razdeli med predlagateljico in nasprotna udeleženca v sorazmerju z njihovimi solastninskimi deleži na tem premoženju. Glede odločitve o stroških postopka je napovedalo izdajo posebnega sklepa.

2. Nasprotna udeleženca se pritožujeta zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Oporekata ugotovitvi sodišča, da delitev v naravi ni možna. Pritožnika sta v vlogi z dne 17. 11. 2015 in na zadnjem naroku podala nov predlog delitve, ki ga izvedenec še ni ocenil. Sodišče je dokaz z izvedencem zavrnilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Pritožnika sta si prizadevala za takšen način delitve, da bi vse solastne nepremičnine pripadle njima, saj nimata rešenega stanovanjskega vprašanja. Predlagateljica je z ustanovitvijo hipoteke delitev preprečila, tudi na ponujeno poravnavo ni pristala. Pritožnika sta zato svoj predlog za delitev v naravi prilagodila tako, da predlagateljica prejme južni del, onadva pa severni del solastnih nepremičnin. Rušenje objektov tako ne bi bilo potrebno. Gospodarsko poslopje bi si pritožnika preuredila v dve bivalni enoti po opravljeni razdružitvi, zato soglasje predlagateljice ne bi bilo potrebno. Drugačno stališče sodišča je napačno, prav tako zaključek, da severni del nepremičnin nima urejenega dostopa. V resnici je dostop možen po priposestvovani služnostni poti, ki ji lastnik sosednje nepremičnine ne nasprotuje.

3. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zavrnitev predloga nasprotnih udeležencev, naj sodišče ponovi dokazovanje z izvedencem gradbene stroke, ni bistveno okrnila njune pravice do obravnavanja v postopku, hkrati pa ni kvarno vplivala na pravilnost in celovitost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč pritožnikoma pojasnilo, zakaj je opustilo izvedbo tega dokaza. V izpodbijanem sklepu je o tem navedlo zadostne in ustrezne razloge. Ponovno dokazovanje z izvedencem ni bilo smotrno niti potrebno. Takšen način delitve je v prejšnjem postopku ponudila predlagateljica in se je izvedenec o njem že izrekel. Predvsem pa je ponujeni način delitve povezan z rušenjem objektov, ki bi jih presekala mejna linija, temu pa se je predlagateljica tokrat uprla. Materialnopravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri tem za posel, ki presega redno upravljanje in zahteva soglasje vseh solastnikov, tega pa sodišče s svojo odločitvijo ne more nadomestiti. To pomeni, da fizična delitev solastnih nepremičnin na način, kot sta ga nazadnje ponudila nasprotna udeleženca, ni mogoča. Pritožbena trditev, da rušenje objektov ne bi bilo potrebno, je v popolnem nasprotju z njunimi dosedanjimi trditvami (v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2015 in na naroku 4. 12. 2015). Za povrh bi po predlaganem načinu delitve severni del solastnih nepremičnin, ki naj bi pripadel pritožnikoma, ostal brez ustreznega dostopa. O tem se je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo prepričalo na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca gradbene stroke A. B. Pravilno je zavrnilo sklicevanje nasprotnih udeležencev na domnevno priposestvovano služnostno pot, o čemer je v izpodbijanem sklepu navedlo izčrpne razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

6. Glede na izvedene dokaze tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da fizična delitev solastnih nepremičnin v naravi po nobeni od predlaganih variant ni mogoča. Takšna delitev bi bila neracionalna in ekonomsko neupravičena, saj bi povzročila bistveno znižanje njihove vrednosti. Ponovno sklicevanje nasprotnih udeležencev na njuno domnevno nerešeno stanovanjsko vprašanje ter s tem upravičen interes za pridobitev izključne lastninske pravice na vseh solastnih nepremičninah pa je odveč. Pritožnika namreč predlagateljice nista pripravljena izplačati, zato se ne moreta uspešno upirati civilni delitvi s prodajo solastnih nepremičnin in razdelitvijo kupnine med solastnike v sorazmerju z njihovimi solastninskimi deleži. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izključujoči vrstni red načinov za delitev solastne stvari, kot je predpisan v 70. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Res je, da ima fizična delitev v naravi prednost pred civilno delitvijo, vendar je sodišče v tem postopku svojo obveznost prizadevati si za fizično delitev nepremičnin izčrpalo. Navsezadnje ima takšno prizadevanje svoje meje, predvsem pa ga udeleženci postopka ne smejo zlorabljati za oviranje delitve in doseganje končnega cilja postopka, ki je v ukinitvi solastninske skupnosti.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani, v postopku na prvi stopnji pa ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) potrdilo izpodbijani sklep.

9. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.