Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 241/2003

ECLI:SI:UPRS:2004:U.241.2003 Upravni oddelek

odškodnina za podržavljeno zemljišče
Upravno sodišče
11. maj 2004
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker je torej po presoji sodišča bil status zemljišča ob podržavljenju presojen pravilno, je bilo pravilno tudi vrednotenje zemljišča na podlagi Odloka, tožnik pa z ugovori, da so bila posamezna zemljišča komunalno opremljena v dejanskem pogledu, ne more uspeti, saj zatrjevani elementi komunalne opremljenosti posameznih zemljišč statusa zemljišča ne morejo spremeniti. Navedeni elementi so pomembni samo v primeru, ko se ugotavlja opremljenost stavbnega zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbama AA in Slovenske odškodninske družbe d.d. in dopolnilno odločbo Republike Slovenije, Upravne enote A št. ... z dne 3. 7. 2002 odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek in odločanje. Prvostopni upravni organ je odločil, da je Slovenska odškodninska družba dolžna upravičenki do denacionalizacije BB izplačati odškodnino v obliki obveznic slovenske odškodninske družbe v vrednosti 10.193,41 DEM, upravičencu CC odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 5.096,7 DEM in AA odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 5.096,7 DEM. Odškodnina se plača zaradi nemožnosti vrnitve podržavljenega premoženja v naravi in sicer kmetijskih zemljišč parcelna št. 86, 87/1, 87/2, 608, 612, 613, 583, 96/2 in 96/4 vse k. o. B, ter dela kmetijskega zemljišča parc.št. 1064 k. o. A. V 2. točki izreka je prvostopni upravni organ zahtevek za izplačilo odškodnine nad v 1. toči izreka te dopolnilne odločbe navedenega skupnega zneska odškodnine zavrnil, v 3. točki je zavrnil zahtevek za vrnitev zemljišča parcelna št. 342 k. o. B, v 4. točki je za skrbnika za poseben primer, ki bo začasno opravljal s premoženjem upravičencev BB in CC do konca zapuščinskega postopka postavil AA, ter v 5. točki odločil, da je Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana dolžna upravičencema in skrbniku za poseben primer AA, v roku treh mesecev po pravnomočnosti te dopolnilne odločbe, izročiti obveznice v višini obveznosti družbe do upravičencev iz 1. točke izreka te dopolnilne odločbe, ter v 6. točki, da ni stroškov postopka. Tožena stranka je ugotovila, da je bilo upravičencem z odločbo Občinske skupščine A, Komisije za arondacijo št. 462-391/63-3/5 z dne 16. 9. 1963 odvzeto zemljišče parcelna št. 69/2, 69/4 in 587 vse vl. št. 89 k. o. B in z odločbo Občinskega ljudskega odbora A 462-45/63-3 z dne 22. 3. 1963, zemljišča parc. št. 86, 87/1, 87/2, 608, 612, 613, 642, 647, 652, 583, vse vl. št. 89 k. o. B, ter zemljišča parc. št. 1064, vl. št. 89 k. o. A. Za odvzete nepremičnine je bila določena odškodnina v višini 743.749,00 din za nepremičnine odvzete z odločbo z dne 22. 3. 1963, z odločbo z dne 16. 9. 1963 pa za polovico odvzeto DD 58.128,00 din, druga polovica zneska za CC, pa je bila po sporazumu plačana v banki v A, na poseben račun. V spisu se nahaja tudi odločba Občinske skupščine A, Komisije za arondacijo, št. 462-389/63-3/8 z dne 16. 9. 1963, s katero je bila odvzeta parcela št. 342, vl. št. 191, k. o. A, ki je bila odvzeta EE in FF, kot izhaja ne samo iz arondacijske odločbe, temveč tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 191 k. o. A. Na podlagi navedenih podatkov je tožena stranka ugotovila, da je prvostopni upravni organ nepravilno vrnil premoženje trem upravičencem BB, CC in AA. Arondacijski odločbi se glede tega komu je bilo premoženje odvzeto ne ujemata povsem z zemljiško knjigo, nesporno pa je, da je za presojo lastništva merodajna zemljiška knjiga, torej tudi za presojo lastništva v času odvzema premoženja, v obravnavanem primeru leta 1963. Tako iz B lista zemljiškoknjižnega izpiska k. o. B, vl. št. 89, jasno in povsem nesporno izhaja, da sta lastnika nepremičnin vpisanih v ta vložek DD in CC, vsak do 1/2 (vpis 5 - vsak 1/6, vpis 6 - vsak 1/12 in vpis 7 vsak 1/4, skupaj vsak 1/2). Navedeno pomeni, da bi bilo potrebno odvzete nepremične parcelna št. 86, 87/1, 87/2, 608, 612, 613, 583, 96/2, 96/4 in 587 vračati le AA in CC. BB je namreč kot solastnica do 1/2 (AA in CC pa vsak do 1/4) vpisana le pri vl. št. 89 k. o. A, kjer je bila vpisana odvzeta parcela št. 1064. Prav tako tožena stranka opozarja, da se v zemljiški knjigi pojavlja več imen BB, DD, ter CC in EE. Prvostopni organ bo v ponovnem postopku poleg ostalega moral preveriti, ali gre morebiti za več oseb ali za dve osebi. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da iz upravnih spisov izhaja, da je upravičenec CC živ, torej lahko nastopa kot stranka v postopku. Zahtevek lahko po zakonu o denacionalizaciji vloži upravičenec in če je ta živ, zahteve ne morejo vložiti njegovi pravni nasledniki. Prav tako lahko stranko v postopku zastopa pooblaščenec, v skladu z določbami 53. do 31. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-p.b.- v nadaljevanju ZUP), ki pa ga mora stranka sama določiti in mu dati pooblastilo za zastopanje. Iz spisa tako ne izhaja, da bi CC dal pooblastilo za zastopanje, zato je pritrditi Slovenski odškodninski družbi, da v predmetnem primeru ni izkazana aktivna legitimacija AA za vložitev zahteve za denacionalizacijo solastniškega deleža, ki ga je imel CC na podržavljenem premoženju v času podržavljenja. Glede odločbe prvostopnega organa z dne 21. 1. 1992, s katero je prvostopni upravni organ postavil CC skrbnika za poseben primer - AA, pa je tožena stranka navedla, da se v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 62. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS,št.27/91-I, 56/92-odl.US RS, 13/93-odl.US RS, 31/93, 24/95-odl.US RS, 20/97-odl.US RS, 23/97-odl. US RS, 65/98, 76/98-odl.US RS in 60/99-odl. US RS, 66/00-obv. razlaga in 11/01-odl.US RS -v nadaljevanju ZDen) postavi skrbnik za posebne primere upravičencu, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, ker pa CC ni mrtev ni razloga, da bi mu bil postavljen skrbnik na podlagi navedene določbe ZDen. Prav tako je tožena stranka ugotovila, da se oba pritožnika pritožujeta glede preračuna odškodnine. Iz arondacijske odločbe z dne 16. 9. 1963 (2. točka) izhaja, da je bila za odvzete nepremičnine določena odškodnina in sicer za polovico določen vrednosti v višini 58.128,00 din, ki jo je prejel AA, druga polovica zneska za CC pa je bila po sporazumu plačana na banko v Slovenski Bistrici na poseben račun. Tako iz navedenega jasno izhaja, da je bila za nepremičnine odvzete z arondacijsko odločbo z dne 16. 9. 1963, to je za zemljišča parcelna št. 69/2, 69/4, 587, vse vl. št. 89, k. o. B, dana odškodnina v skupni višini 116.256,00 din. Iz navedenega razloga je bilo ravnanje prvostopnega organ nepravilno, ko je pri preračunu vrednosti odškodnine dane ob podržavljenju upošteval le znesek 58.128,00 din, zato je potrebno opraviti nov preračun vrednosti odškodnine in pri tem upoštevati znesek 116.256,00 din iz odločbe z dne 16. 9. 1963, ter znesek 743.749,00 din iz odločbe z dne 22. 3. 1963, to je skupaj 860.005,00 din. Kot neutemeljene je štela pritožnikove navedbe, da odškodnine, ki je bila določena za CC v postopku denacionalizacije ni mogoče upoštevati, saj je upravičenec ni hotel vzeti. Dejstvo je, da je bila odškodnina plačana oziroma deponirana na banki, to pa pomeni, da je bil dolžnik prost obveznosti. Če stranka odškodnine ni hotela vzeti, pa je to za ta postopek irelevantno, saj je možnost odškodnino prejeti oziroma vzeti, imela. Prav tako je bila odškodnina pravilno izračunana na osnovi Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju Odredba, Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96), izdane na podlagi določbe 44. člena ZDen. V skladu s 4. členom Odredbe se denarna vrednost izračunana v dolarjih, pretvori v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije, na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji, torej je pritožnikova navedba, da ni potrebno ponovno določati odstotkov odškodnine, saj je že bil ugotovljen z delno odločbo z dne 4. 4. 1996 neutemeljena. Vrednost odškodnine se namreč določi na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Vrednost odvzetih kmetijskih zemljišč se izračuna na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok, Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92). Po navedenem Odloku se izračuna vrednosti kmetijskih zemljišč, vrednost gozdov, vrednost zemljišč uporabljenih za gradnjo, ne glede na to, ali jim je bila po podržavljenju spremenjena namembnost. Prav tako je obravnavala pritožnikovo pritožbo, ki ne soglaša z zavrnitvijo zahtevka za vrnitev parcele št. 342, vpisane pri vl. št. 191 k. o. B. V zvezi s to parcelo je namreč pritožbeni organ ugotovil, da je bila odvzeta EE in FF z odločbo Občinske skupščine A, Komisije za arondacijo št. 462-389/63-3/8 z dne 16. 9. 1963, iz te arondacijske odločbe pa izhaja, predvsem pa iz zemljiškoknjižnega izpiska vl. št. 191 k. o. B, da sta bila lastnika zemljišča ob odvzemu EE in FF, ki sta tudi upravičenca do vrnitve tega zemljišča. To pomeni, da AA sploh ni upravičen vlagatelj zahteve za denacionalizacijo nepremičnine parcelna št. 342. Prav tako tožena stranka ugotavlja, da se v spisu nahaja pooblastilo, ki ga je AA dala FF, vendar iz pooblastila jasno izhaja, da FF ni vložila zahteve za denacionalizacijo, pritožnika pa pooblašča za zastopanje v postopku, ki teče pred UE A pod št. 9/5-321-160/92, pod to opravilno številko pa je bila dne 28. 2. 1992 vložena zahteva za denacionalizacijo premoženja odvzetega AA.

Tožnik AA v tožbi, ki jo vlaga iz tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 25. člena ZUS navaja, da iz izreka izpodbijane odločbe ni razvidno, katerima pritožbama je tožena stranka delno ugodila in v čem jima je delno ugodila, oziroma v katerem delu je prvostopna odločba odpravljena in vrnjena v ponovno odločanje. To dejstvo ne izhaja niti iz obrazložitve izpodbijane odločbe, prav tako pa se ne strinja z razlogi izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na zavrnitev pritožbenih ugovorov glede ocenjene vrednosti kmetijskih zemljišč. V postopku pred prvostopnim upravnim organom je namreč z izvedencem dokazoval večje vrednosti kmetijskih zemljišč v času njihovega podržavljanja. Prav na predlog prvostopnega upravnega organa je namreč dokazal, da so bila nekatera od podržavljenih kmetijskih zemljišč opremljena z elektriko, nekatera od njih pa so bila tudi komunalno opremljena. Zahtevek za denacionalizacijo, ki ga je vložil njegov pooblaščenec, je vseboval vse potrebne podatke za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč v času podržavljenja. Ponovno se sklicuje na ugotovitve izvedenca v izvedeniškem mnenju, katerega pa prvostopni upravni organ ni upošteval. V kolikor denacionalizacijski zavezanec meni, da je bila vrednost podržavljenih zemljišč v času podržavljenja drugačna, naj to dokaže s svojim izvedencem. Tako pa je bil denacionalizacijski zavezanec v postopku na prvi stopnji pasiven in je zavlačeval postopek z neodzivanjem na vabila. Tožnik zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu, Slovenska odškodninska družba, odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS).

Glede tožbene navedbe, da se tožnik ne strinja z razlogi izpodbijanje odločbe, s katero je tožena stranka utemeljila odpravo odločbe prvostopnega upravnega organa v delu, ki se nanaša na ocenitev vrednosti kmetijskih zemljišč, pa sodišče ugotavlja, da so bila denacionalizacijskim upravičencem odvzeta zemljišča na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 ter Uradni list SFRJ, št.10/65, 25/65-p.b.,12/ 67 in 14/70), torej predpisa navedenega v določbi 29. točke 3. člena ZDen. Razlastitev je bila opravljena na podlagi odločbe Občinske skupščine A, Komisije za arondacijo, št. 426-391/63-3/5 z dne 16. 9. 1963 (zemljišče parc. št. 69/2, parc.št. 69/4 in parc.št. 587, vse vl. št. 89 k. o. B), z odločbo Občinskega ljudskega odbora A, št. 462-45/63-3 z dne 22. 3.1963 (zemljišča parc. št. 86, 87/1, 87/2, 608, 612, 613, 642, 647, 652, 583, vse vl.št. 89 k. o. B, ter parc.št. 1064, vl. št. 89 k.o. A). Za odvzete nepremičnine je bila določena odškodnina v višini 743.749,00 din in sicer za nepremičnine odvzete z odločbo z dne 22. 3. 1963, ter odškodnina AA v višini 58.128,00 din za nepremičnine podržavljene z odločbo z dne 16. 9. 1963, ter CC enak znesek odškodnine, nakazan banki v A. Na podlagi določbe prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega zemljišča določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Kakšno zemljišče je bilo podržavljeno (kmetijsko ali stavbno) je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno razčistiti v postopku denacionalizacije, šele po ugotovitvi statusa zemljišča ob podržavljenju, pa je možno zemljišče ovrednotiti in primerjati to vrednotenje z odškodnino dano ob podržavljenju. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imela podržavljena zemljišča status kmetijskih zemljišč, ter posledično pri njihovem vrednotenju pravilno upoštevala določila Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92-v nadaljevanju Odlok). Tožnik namreč svoje trditve, da so imela posamezna zemljišča status nezazidanega stavbnega zemljišča, ni uspel dokazati. Ob dejstvu ugotovljenem v upravnem postopku, da so bila podržavljena kmetijska zemljišča bi bil v svojem zatrjevanju drugačnega statusa zemljišč lahko uspešen le v primeru, če bi drugačno stanje zemljišč izhajalo bodisi iz samega namena podržavljenja, bodisi iz takrat obstoječih in veljavnih prostorskih aktov, v katerih so bila zemljišča razvrščena med kmetijska, gozdna oziroma stavbna zemljišča, lahko pa bi drugačno stanje zemljišča izhajalo tudi iz akta o podržavljenju, oziroma zakona na podlagi katerega je bilo zemljišče podržavljeno in je predpis hkrati spremenil tudi namembnost zemljišča v gradbeno zemljišče. Tožnik drugačnega statusa zemljišč ni dokazoval s sklicevanjem na načrte stanovanjske in komunalne gradnje, oziroma da je bilo zemljišče s temi načrti predvideno za gradnjo, niti drugačna namembnost ne izhaja iz predpisa, ki je bil podlaga za podržavljenje. Ker je torej po presoji sodišča bil status zemljišča ob podržavljenju presojen pravilno, je bilo pravilno tudi vrednotenje zemljišča na podlagi Odloka, tožnik pa z ugovori, da so bila posamezna zemljišča komunalno opremljena v dejanskem pogledu, ne more uspeti, saj zatrjevani elementi komunalne opremljenosti posameznih zemljišč statusa zemljišča ne morejo spremeniti. Navedeni elementi so pomembni samo v primeru, ko se ugotavlja opremljenost stavbnega zemljišča. Glede na navedeno, in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla pravilne razloge, je tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia