Jedro

Za zaposlene na področju vzgoje in izobraževanja je v 6. odst. 109. člena ZOFVI določen samostojni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in sicer se takšna pogodba o zaposlitvi sklene za dobo največ enega leta s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in če je zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Citirana določba ZOFVI se nanaša tako na zahtevane izobrazbene pogoje kot na strokovni izpit, ki je pogoj za opravljanje dela strokovnega delavca v javnem vrtcu oziroma šoli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da se stranki s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, opr. št. ŠM-MA-69/05 z dne 1. 9. 2005 sklenili pogodbo o zaposlitvi tožnika za nedoločen čas. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 8. 2006 in mu še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto učitelja tolkal, mu obračunati plačo za čas od 1. 9. 2006 do ponovnega nastopa dela in sicer tako, da od bruto plače v znesku 645,03 EUR mesečno, obračuna in odvede ter pri pristojnih blagajnah plača vse obvezne prispevke za socialno varnost in dohodnino ter tako izračunane zneske neto plače v višini 455,70 EUR mesečno izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska mesečne neto plače od 6. dne v naslednjem mesecu. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da za tožnika pri pristojni blagajni plača premije za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje javnih uslužbencev za čas od 1. 9. 2006 do ponovnega nastopa dela, mu v delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas od 1. 9. 2006 do ponovnega nastopa dela in ga za to obdobje prijavi v vse oblike obveznega socialnega zavarovanja delavcev. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se zmotna uporaba materialnega prava kaže v treh zmotnih pravnih stališčih in sicer: - da zaposlitveni pogoji v prijavi (objavi) prostega delovnega mesta, nimajo vpliva na vsebino in trajanje pogodbe, ki se sklene na podlagi te prijave; - da se med zaposlitvene pogoje štejejo tudi pogoji, ki niso navedeni v opisu delovnega mesta, in - da je opravljeni strokovni izpit zakonski pogoj za zaposlitev učitelja za nedoločen čas tako, da je ob neizpolnjevanju tega pogoja možna le zaposlitev za določen čas.

Tožnik je bil pri toženi stranki brez prekinitve na istem delovnem mestu zaposlen polnih 6 let na podlagi sedmih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas. V zadnjih treh pogodbah je sicer navedeno, da se sklepajo „zaradi neizpolnjevanja pogojev“, ne da bi bili ti pogoji opredeljeni, prav tako pa ni bilo razvidno, kdo (tožnik ali tožena stranka) jih ni izpolnjeval. Šele v odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zaradi tožnikovega neizpolnjevanja pogojev za delovno mesto. Šele v odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v skladu z 2. odstavkom 14. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in 6. odstavkom 109. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nadaljnje) Delodajalec ne more šele v sodnem sporu navajati drugačnih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot pa so bili navedeni v sami pogodbi. Zaradi navedenega se tožena stranke ne more sklicevati na določbo šestega odstavka 109. člena ZOFVI, kot na zakonsko podlago za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Iz odgovora na tožbo izhaja, da pri toženi stranki ni šlo za začasno povečanje obsega dela, temveč kvečjemu za zmanjšanje tega obsega. Zato bi bilo možno z uspehom zagovarjati tudi stališče, da se pogodbeno določilo o sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi neizpolnjevanja pogojev nanaša na predvideno zmanjšanje obsega vpisa učencev, kar je zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po sedmem odstavku 109. člena ZOFVI, ki je bil uzakonjen z novelo ZOFVI-D, ki je pričela veljati 13. 8. 2003, torej tik pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2003, v kateri je bilo prvič navedeno, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa zaradi neizpolnjevanja pogojev. V kolikor bi tožena stranka s tako določbo v resnici mislila na pogoje iz šestega odstavka 109. člena ZOFVI, bi to besedilo zapisala že v pogodbi z dne 1. 2. 2003, saj je bil šesti odstavek 109. člena dodan z novelo ZOFVI-B, ki je pričela veljati 27. 12. 2002. Da razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni tožnikovo neizpolnjevanje pogoja strokovnega izpita, izhaja iz prijave potrebe po delavcu z dne 17. 5. 2005, iz katere izhaja, da tožena stranka učitelja tolkal potrebuje za 12 mesecev. Volja tožene stranke je že takrat bila takšna, da zaposli učitelja tolkal za določen čas, čeprav takrat še ni mogla vedeti, ali se bo na razpis prijavil tudi kandidat, ki bo izpolnjeval vse pogoje za zaposlitev za nedoločen čas. Tožena stranka v tej prijavi strokovnega izpita ni navedla kot pogoj za zaposlitev, prav tako tega pogoja ni niti v opisu delovnega mesta učitelja tolkal. V tej prijavi, ki jo sodišče neupravičeno šteje za irelevantno, je tožena stranka celo navedla, da gre za nadomestno zaposlitev, kar tudi sicer ni ustrezalo resnici. Iz izpovedbe direktorja tožene stranke je razvidno, da tožena stranka delovnega mesta ni razpisala za nedoločen čas, ker glede na število učencev ni mogla zagotavljati delovnih obveznosti. Zapis, da se pogodba o zaposlitvi „sklepa za določen čas zaradi neizpolnjevanja pogojev“ ne pomeni določne (nedvoumno) opredelitve razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, zaradi česar ni mogoče preizkusiti, ali je bila pogodba za določen čas sklenjena v skladu z zakonom. Tretji odstavek 92. člena ZOFVI sicer določa, da morajo imeti strokovni delavci opravljen strokovni izpit, vendar pa ta zakon nima določbe, ki bi izrecno predpisovala, da je ta izpit pogoj za zaposlitev za nedoločen čas. Določba šestega odstavka 109. člena ZOFVI o tem, da se delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, vendar največ za dobo enega leta, se nanaša le na zahtevane izobrazbene pogoje, ne pa tudi na strokovni izpit. To je razvidno iz obrazložitve k spremembam 109. člena ZOFVI, pa tudi iz določbe 136. a člena ZOFVI, ki kot prekršek sankcionira zaposlovanje za nedoločen čas strokovnih delavcev, ki ne izpolnjujejo izobrazbenih pogojev za strokovne delavce v glasbenih šolah, ne pa tudi zaposlitve strokovnega sodelavca, ki nima strokovnega izpita. Tožnik je 4. 10. 2004 pridobil strokovni naslov „profesor tolkal“, zato 1. 9. 2005 ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, na njegovi strani ni bilo zakonskih zadržkov, ki bi toženi stranki preprečevali, da ga zaposli za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je zaradi zavrnitve zahtevka za ugotovitev transformacije za določen čas sklenjenega delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas, posledično zavrnilo tudi preostale tožbene zahtevke, zaradi česar je ostalo dejansko stanje, ki predstavlja dejansko podlago teh zahtevkov, nepopolno ugotovljeno. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče to pomanjkljivost odpravi tako, da na obravnavi ponovno izvede dokaze, s katerimi se dokazujejo relevantna dejstva, ki tvorijo dejanski stan zahtevkov iz 2. do 5. točke tožbenega zahtevka in nato izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da specialni predpis določa pogoje za učitelje, ki so obvezujoči tako za toženo stranko kot tudi za kandidate za delo v šoli, med temi pogoji pa je tudi opravljen strokovni izpit za področje vzgoje in izobraževanja. Glede na to, da je iz tožnikovega zahtevka razvidno, da tudi tožnik soglaša s tem, da je pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas možno skleniti šele takrat, ko kandidat izpolnjuje predpisane pogoje za delovno mesto, je med strankama sporno le, ali je kot pogoj za delo na delovnem mestu učitelja predpisan tudi opravljen strokovni izpit. Ker je ta predpisan z 92. členom ZOFVI, tožena stranka s tožnikom ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, dokler ta ni opravil strokovnega izpita. Iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2005 je jasno razvidno, da je bila ta sklenjena zaradi neizpolnjevanja pogojev. Med strankama nikoli ni bilo sporno, za kakšen pogoj gre, saj se je tožnik ravno zaradi pridobitve vseh pogojev za strokovne delavce pripravljal na strokovni izpit za področje VIZ in se je tudi sam prijavil za opravljanje tega izpita. V kolikor delavec nima opravljenega strokovnega izpita, ne izpolnjuje pogojev, določenih v 92. členu ZOFVI, zaradi česar s takšnim delavcem ni mogoče skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas. Navedeno naj bi izhajalo iz odločbe pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1168/2004. Tožena stranka je tako s tožnikom povsem zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2005 (preostale pogodbe glede na tožbeni zahtevek niti niso relevantne), zato je tožniku delovno razmerje prenehalo s pretekom časa, za katerega je bila sklenjena ta pogodba. Tožena stranka predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/07) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa za ta spor odločilna dejstva. Odločilno dejstvo v tem sporu pa je predvsem to, da tožnik v času sklenitve zadnje od večih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni imel opravljenega strokovnega izpita, ki ga za strokovne delavce na področju vzgoje in izobraževanja določa 3. odstavek 92. člena ZOFVI. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ta strokovni izpit opravil šele 27. 6. 2006, torej še pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, vendar pa po njeni sklenitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov zahtevek za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavrnilo kot neutemeljen, saj je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 1.9.2005 sklenjena v skladu z zakonom. V šestem odstavku 109. člena ZOFVI je namreč določen samostojni razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas in sicer se takšno delovno razmerje za dobo največ enega leta lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevnih pogojev, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ta določba predstavlja specialni predpis za področje vzgoje in izobraževanja, na podlagi katerega delodajalec lahko sklene delovno razmerje za določen čas izven pogojev, določenih v 52. členu ZDR.

Glede na to, da tožnik ob sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas še ni imel opravljenega strokovnega izpita, kar pomeni, da ni izpolnjeval z zakonom določenega pogoja za opravljanje delo učitelja tolkal, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonom. Zaradi navedenega tudi ni bistveno, ali je bil v resnici podan tudi drugi razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, na katerega se je smiselno sklicevala tožena stranka. Navajala je namreč, da število vpisanih otrok v novi oddelek tolkal upada, da gre za nihanje tega števila in je zato vprašanje, ali bo tudi v naslednjem šolskem letu lahko oblikovan oddelek za pihala, trobila in tolkala. Navedeno je na podlagi sedmega odstavka 109. člena ZOFVI sicer lahko samostojen razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ki prav tako predstavlja izjemo od v ZDR predvidenih razlogov za sklenitev takšnega delovnega razmerja. V skladu s citirano določbo se namreč pogodbo o zaposlitvi za določen čas lahko, poleg primerov v ZDR, sklene tudi v primeru, če gre za predvideno zmanjšanje obsega vpisov učencev oziroma dijakov v šolo ali zavod ali za spremembo javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma predmetnikov. Vendar pa za ugotovitev zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas zadostuje že dejstvo, da je ta bila sklenjena v skladu s šestim odstavkom 109. člena ZOFVI in zato dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je v resnici podan tudi razlog iz sedmega odstavka 109. člena ZOFVI.

Pritožba sodišču prve stopnje nekorektno očita, da se je postavilo na pravno stališče, da zaposlitveni pogoji v objavi prostega delovnega mesta nimajo vpliva na vsebino in trajanje pogodbe, ki se sklepa na podlagi takšne objave. Sodišče prve stopnje kaj takšnega ne trdi, temveč se je postavilo le na stališče, da so trditve tožnika glede vsebine objave prostega delovnega mesta in glede predpisanosti strokovnega izpita v opisu del in nalog relevantne za odločitev v tem sporu. S takšnim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tudi v primeru, če bi tožena stranka v objavi za prosto delovno mesto učitelja tolkal navedla, da gre za zaposlitev za nedoločen čas, bi s tožnikom lahko sklenila le pogodbo o zaposlitvi za določen čas, saj tožnik ni imel opravljenega strokovnega izpita, kar pa je z zakonom določeni pogoj. Glede na to, da je v zakonu predpisano, da morajo imeti strokovni delavci v javnem vrtcu oziroma šoli (to pa velja tudi za glasbene šole) opravljen strokovni izpit, tudi ni bistveno, ali je bila ta zahteva posebej navedena v sistemizaciji delovnih mest, saj mora učitelj ta pogoj izpolnjevati že na podlagi zakona.

Pritožbeno sodišče ne more slediti razlogovanju tožnika, da se določba šestega odstavka 109. člena ZOFVI nanaša le na zahtevane izobrazbene pogoje, ne pa tudi na strokovni izpit. Tretji odstavek 92. člena ZOFVI povsem jasno določa, da morajo strokovni delavci imeti opravljen strokovni izpit, kar pomeni, da učitelj, ki tega izpita nima opravljenega, ne izpolnjuje z zakonom določenega pogoja.

Neprepričljive so pritožbene navedbe o tem, da ni povsem jasno, na kaj se nanaša zapis v pogodbi o zaposlitvi o tem, da se ta sklepa za določen čas zaradi neizpolnjevanja pogojev. Glede na ugotovitve v dokaznem postopku je povsem jasno, da se ta zapis v zadnji pogodbi o zaposlitvi nanaša na neopravljen strokovni izpit, v prejšnjih pogodbah pa tudi na neustrezno izobrazbo tožnika.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo utemeljeno sklicuje na uveljavljeno sodno prakso, kakršna je glede razlage šestega odstavka 109. člena ZOFVI razvidna iz sodbe pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1668/2003 z dne 20. 4. 2006. V tej sodbi je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da ni nezakonito, če delodajalec z istim delavcem, ki ne izpolnjuje razpisnih pogojev, sklene več delovnih razmerij za določen čas, saj s takšnim delavcem ni mogoče skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.