Jedro

Prva in druga toženka sta sospornici v tem sporu.

Iz razlogov sodbe in izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo vse stroške pravdnega postopka v višini 6.397,90 EUR. Ker je z delno sodbo odločilo le o zahtevku tožnice zoper drugo toženko, je tej naložilo v plačilo polovico odmerjenih stroškov tožnice.

Ker pa je sodišče prve stopnje drugo toženko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožnice v skladu z določbo prvega odstavka 161. člena ZPP, pomeni, da bi lahko plačilo druge polovice odmerjenih stroškov naložilo prvi toženki.

V sklepu, v katerem je odločilo o stroških prve toženke, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage, da najprej vse stroške naloži v plačilo prvi toženki, od tega pa polovico teh naloži v plačilo solidarno z drugo toženko. Če bi vse stroške prva toženka tožnici po tem sklepu plačala, bi s tem pridobila pravico do povrnitve stroškov v višini 3.198,95 EUR od druge toženke, tožnica pa bi imela dva izvršilna naslova, in sicer za 3.198,95 EUR zoper drugo toženko po delni sodbi in za 6.397,90 EUR zoper prvo toženko po izpodbijanem delu sklepa. To pa je več od zneska stroškov, ki ji je bil odmerjen v tem pravdnem postopku. Odločitev o pravdnih stroških v sklepu je v nasprotju z odločitvijo o pravdnih stroških tožnice v delni sodbi in z razlogi obeh odločb.

Izrek

I. Pritožba druge toženke zoper I. točko izreka izpodbijane delne sodbe se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu delno v obrestnem delu spremeni tako, da se po spremembi in v zvezi s popravljenim potrjenim delom pravilno glasi: „Druga toženka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati 24.943,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2018 dalje do plačila, solidarno s prvo toženko po pravnomočnem sklepu Okrožnega sodišča v Celju o preizkusu terjatev St 001/2021 z dne 27. 9. 2021.“

II. Pritožba druge toženke zoper II. točko izreka delne sodbe se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi; pritožbi zoper III. točko izreka izpodbijanega sklepa pa se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v delu, v katerem nalaga plačilo pravdnih stroškov v višini 3.198,95 EUR z zamudnimi obrestmi prvi toženki, solidarno z drugo toženko.

III. Druga toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano delno sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice zoper drugo toženko ugodilo tako, da ji je druga toženka v 15 dneh solidarno s prvo toženko po sklepu Okrožnega sodišča v Celju St 000 (pravilno 001)/2021 z dne 27. 9. 2021 dolžna plačati 24.943,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 do plačila (I. točka izreka) in ji naložilo, da tožnici v 15 dneh povrne pravdne stroške v višini 3.198,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti (II. točka izreka). Z uvodoma citiranim sklepom pa je sodišče prve stopnje glede prve toženke ugotovilo, da se zoper njo prekinjeni postopek nadaljuje z dnem 27. 9. 2021 (I. točka izreka), nato je postopek zoper njo ustavilo (II. točka izreka) in ji naložilo plačilo stroškov tožnice v višini 6.397,90 EUR, pri čemer je polovico teh stroškov dolžna prva toženka povrniti tožnici solidarno z drugo toženko.

2. Zoper sodbo in sklep v delu, ki se nanaša na solidarno plačilo stroškov prve toženke z drugo toženko, se je pritožila druga toženka.

V pritožbi zoper sodbo je navedla, da jo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožnica na pritožbo zoper sodbo ni odgovorila.

V pritožbi zoper sklep pa je navedla, da je odločitev v III. točki izreka materialnopravno napačna, ker nalaga drugi toženki povrnitev pravdnih stroškov po dveh pravnih naslovih, in sicer z delno sodbo in še z izpodbijanim sklepom, solidarno s prvo toženko. V kolikor bosta oba pravna naslova obstala, bo druga toženka morala plačati stroške dvakrat. V pritožbi zoper sklep o stroških je v enakem obsegu kot v pritožbi zoper sodbo izpodbijala tudi višini stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo tožnici. Višjemu sodišču je predlagala, da upošteva tudi pritožbo zoper sodbo, da druga toženka tožnici ničesar ne dolguje, torej tudi pravdnih stroškov ne in da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da naloži plačilo pravdnih stroškov le prvi toženki, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnica in prva toženka na pritožbo zoper sklep nista odgovorili.

3. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba druge toženke zoper sklep pa je v celoti utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je glede na zahtevek, kot ga je oblikovala tožnica, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka nerazdelno zahteva od vsake toženke po 24.943,34 EUR in ne od obeh toženk solidarno plačilo zneska 49.886,97 EUR. Pravilno se je opredelilo tudi do vprašanja odločanja v mejah postavljenih zahtevkov. O tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper dve toženki je izdalo dve ločeni odločbi. S sodbo je odločilo o celotnem tožbenem zahtevku tožnice zoper drugo toženko (zato delna sodba) in s sklepom o umaknjeni tožbi tožeče stranke zoper prvo toženko.

5. Drugo toženko je s sodbo obsodilo na plačilo zneska 24.943,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2018 dalje do plačila, solidarno1 s prvo toženko po pravnomočnem sklepu Okrožnega sodišča v Celju St 001/2021 o preizkusu terjatev, v delu, ki se nanaša na terjatev tožnice do prve toženke. V plačilo ji je naložilo tudi pravdne stroške, ki so nastali tožnici v pravdi zoper njo. Ker je tožeča stranka tožbo zoper prvo toženko umaknila, pa je sodišče prve stopnje postopek zoper prvo toženko s sklepom ustavilo in zoper prvo toženko meritorne odločbe ni izdalo.

**K pritožbi zoper I. točko izreka delne sodbe**

6. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje v zvezi s presojo, ali je tožnica izpolnila bianko menico druge toženke v skladu s pooblastilom za izpolnitev manjkajočih delov, presodilo, da iz menične izjave in pooblastila tožnici za izpolnitev menice (A47) izhaja, da druga toženka pooblašča tožnico, da menico izpolni v višini sedanjih in bodočih zapadlih obveznosti prve toženke, brez predhodnega obvestila druge toženke.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz listine A47, ki jo je presojalo sodišče prve stopnje, dejansko izhaja izjava druge toženke, da tožeči stranki kot porok in plačnik izroča 1 bianko menico za zavarovanje vseh sedanjih in bodočih terjatev, skupaj z vsemi obrestmi in stroški vred, iz vseh sedanjih in bodočih pravnih in poslovnih razmerij, ki jih ima tožnica do prve toženke. S podpisom menične izjave je kot porok in plačnik nepreklicno pooblastila tožnico, da izpolni to bianko menico, brez predhodnega obvestila, do višine dolžnikovih zapadlih in neporavnanih obveznosti in morebitne škode zaradi nepravočasnega plačila iz medsebojnih sedanjih in bodočih dolžniško upniških razmerij med tožnico in prvo toženko, ter da izpolni vse druge dele bianko menice, ki niso izpolnjeni, in to s poljubno dospelostjo in besedilom. Odpovedala se je vsem ugovorom proti tako izpolnjeni menici in se zavezala plačati jo v celoti ob njeni dospelosti. Iz listine A2 pa izhaja, da je tožnica navedeno menico izpolnila tako, da je zapisala menični znesek 50.381,15 EUR in dospelost plačila 15. 3. 2018. Iz trditev tožnice v tožbi tudi izhaja, da se je tožnica uspela iz te menice z bančnega računa druge dolžnice poplačati le delno, zaradi česar je tako zoper prvo in drugo toženko kot dolžnici vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to je dveh izpolnjenih menic, eno prve in drugo druge toženke.

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, preverljiva in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Pri tem pa se sodišče ni bilo dolžno opredeliti do vseh izvedenih dokazov, pač le do tistih, ki so za odločitev pravno relevantni. Tem zahtevam je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostilo. Trditvena in dokazna podlaga tožnice pa je tudi bila substancirana do te mere, da je sodišče prve stopnje lahko ugodilo tožbenemu zahtevku.

9. Pritožnica neuspešno izpodbija razloge sodišča prve stopnje v zvezi z njenimi ugovori, da je njeno jamstvo za dolgove prve toženke prenehalo, da ga nikoli sploh ni bilo, oziroma, da se je nanašalo le na terjatve prve toženke do 10.000,00 EUR ter še da so zahtevki zoper njo zastarani.

10. Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ni imelo nobene podlage za zaključek, da je obligacijska in dana menična zaveza druge toženke tožnici iz katerega koli od zatrjevanih razlogov prenehala, še manj pa, da sploh ni nastala, ker naj druga toženka ničesar ne bi podpisala. Druga toženka s posameznimi očitki sodišču prve stopnje, da izpovedi posameznih prič ni pravilno in v celoti upoštevalo, dokazne ocene, ki obsega tudi vse listine, ki sta jih v spis predložili pravdni stranki, ni uspela izpodbiti. Neizpodbit je ostal pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je druga toženka podpisala bianko menico s pooblastilom tožnici, da za sedanje in bodoče dolgove prve toženke izpolni znesek zapadlih dolgov in datum dospelosti menice ter da je tožnica izpolnila menico v manjkajočem delu v skladu s pooblastilom druge toženke za zapadle terjatve prve toženke iz leta 2017 z obračunanimi zamudnimi obrestmi. Predlog za izvršbo na podlagi menice, ki jo je izdala druga toženka, je vložila na sodišče 26. 3. 2018. Zato se pritožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zastaranje, ne glede na dejstvo, da je dala pooblastilo za izpolnitev menice leta 2013, tožnica pa jo je izpolnila v letu 2018. 11. Neutemeljeno je druga toženka uveljavljala tudi omejen čas veljavnosti sporne menice. Če je želela veljavnost menice omejiti, bi morala v pooblastilu za izpolnitev napisati, od katerega dne dalje pooblastilo za izpolnitev menice ne velja več. Kaj takega pa iz pooblastila za izpolnitev ne izhaja. Prav tako tudi ne nobena omejitev višine zneska zapadlega neplačanega dolga prve toženke. Če je druga toženka menila, da njena zaveza nasproti upnici velja le do zneska 10.000,00 EUR, kar je zatrjevala pred prvostopenjskim sodiščem, bi morala dokazati, da je o tem seznanila tudi tožnico ob podpisu izjave in zakaj tega v izjavi ni zapisala, česar pa ni niti trdila niti dokazala. To bi bil namreč za upnico pomemben podatek pri odločitvi, koliko blaga naj dobavi brez vnaprejšnjega plačila. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da osebno dojemanje druge dolžnice, za koliko je menila, da lahko pride do njenega jamčevanja za dolgove prve toženke in do unovčitve menice z njenega osebnega bančnega računa, ni pomembno. Sicer pa je očitno, da druga toženka ni bila pripravljena upnici ničesar plačati za dolg prve toženke, niti zneska 10.000,00 EUR ne. Zato tudi ni utemeljen njen očitek sodišču prve stopnje, da ni kot logičnih in življenjsko sprejemljivih sprejelo odgovorov druge toženke, da se določenih stvari po tolikšnem času ne spomni in da ni upoštevalo dejstva, da je prava neuka, zaradi česar naj se tudi ne bi mogla spomniti, katere vse dokumente o povečanem limitu dobav je sama podpisala. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je sprva vse zanikala, tudi podpis na menici, je neutemeljeno njeno pritožbeno stališče o pomenu naknadnega priznanja, da je podpis na menici njen in da je sodišče prve stopnje pravno napačno tolmačilo njeno izpoved, ker tega ni upoštevalo.

12. Ker druga toženka ni uspela izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, da se je tožnici zavezala tako, kot je navedeno v njeni podpisani izjavi, se na drugačne omejitve svoje obveznosti do tožnice neutemeljeno sklicuje. Če je opravljala funkcijo direktorice gospodarske družbe, se je morala zavedati, kaj je podpisala, ne glede na to, koliko se ali ne spozna na pravo. Zato s pritožbenimi trditvami o prava neuki osebi, pritožnica tudi s pritožbo zoper sodbo ne more uspeti. Tak zaključek se nanaša tako na obligacijsko zavezo, ki jo je dala po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnici za zavarovanje dolga prve toženke, kot tudi na njeno menično zavezo iz menice (A2). Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

13. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da ima druga toženka kot porokinja in menična zavezanka tudi ugovore iz temeljnega razmerja, je v nadaljevanju presojalo, ali so obveznosti prve toženke, ki jih tožnica uveljavlja zoper drugo toženko, sploh nastale in ali so že zapadle. Ugotovilo je, da je o terjatvah tožnice do prve toženke že pravnomočno odločeno v stečajnem postopku, ki se vodi nad prvo toženko, in sicer s sklepom o preizkusu terjatev. To pomeni, da terjatev upnice družbe A. ni prerekal niti upravitelj niti noben upnik stečajnega dolžnika. Dokazno breme, da kljub temu terjatev tožnice do prvega toženca ne obstaja, je bilo na strani druge toženke, ki pa mu po prepričanju sodišča prve stopnje, ki mu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ni zadostila.

14. Dokazno oceno sodišča prve stopnje o izpovedi druge toženke, ta s pritožbo neutemeljeno izpodbija. Če je dala pooblastilo za izpolnitev menice brez predhodnega obvestila, je bilo za pričakovati, da tudi sama natančno spremlja pravilno višino dolga zaradi viseče grožnje, da bo upnica kadarkoli menico za zapadle neplačane obveznosti izpolnila in predložila na unovčitev. Zaslišana kot stranka je imela možnost pojasniti način poslovanja in če ve, da se blago naj ne bi dobavljalo prvi toženki, pač pa da naj bi ga prevzemal nekdo drug, o tem povedati relevantna dejstva sodišču ali pa upravitelju v stečajnem postopku nad prvo toženko. Očitno je, da tudi ta ni imel nobenih podatkov za to, da bi upnici A. lahko prerekal njeno prijavljeno terjatev zato, ker naj bi zaračunala blago, ki ga naj bi dobavljala drugim prejemnikom in ne prvi toženki kot naročnici blaga, kar je smiselno zatrjevala druga toženka. Pritožnica zato v pritožbi neutemeljeno vztraja pri opozorilih na določene domnevne neskladnosti v ugotovitvah sodišča prve stopnje glede posameznih dobav blaga. Tožnica je potrebne listine o dobavah v spis predložila, od nje kot dobaviteljice pa se ne pričakuje, da lahko identificira tudi podpise na dobavnici, če se ostali podatki o dobavah ujemajo. Če bi bile dobave za prvega toženca sporne, v predlogu za začetek stečajnega postopka obveznosti iz njih prav gotovo tudi ne bi navedel. Ob tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je zmotno stališče pritožnice, da na njej ni bilo trditveno in dokazno breme o tem, da naj bi prvi toženec upnici ne dolgoval zapadle obveznosti z obračunanimi zamudnimi obrestmi v vtoževani višini.

15. Zato je ugotovitev o višini obveznosti in odločitev o utemeljenosti zahtevka v višini 24.943,34 EUR zoper drugo toženko v delni sodbi pravilna. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve pojasnilo še odločitev o obrestnem delu zahtevka. Ugotovilo je, da je tožeča stranka plačilo zamudnih obresti zahtevala od 16. 3. 2018, to je dan po dospelosti menice. Ker so v vtoževani terjatvi upoštevane tudi obračunane zamudne obresti, je glede na dano pojasnilo tožnice na ugovor druge toženke, da od obresti zahteva obresti le od vložitve predloga za izvršbo dalje, v obrestnem delu zahtevku v celoti ugodilo od 16. 3. 2018 dalje. Ker pa je tožnica predlog za izvršbo vložila 26. 3. 2018 in ne 16. 3. 2018, je pritožbeno sodišče to neskladje med izrekom in obrazložitvijo v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) odpravilo tako, da je zahtevek v obrestnem delu zavrnilo za čas pred 26. 3. 2018. V preostalem delu pa je pritožbo zoper I. točko izreka delne sodbe zavrnilo in v tem delu delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

**K pritožbi druge toženke zoper odločitev o pravdnih stroških v delni sodbi in sklepu**

16. Ker druga toženka s pritožbo zoper sodbo v večjem delu ni uspela, v zvezi z delom, s katerim je uspela, pa ji posebni stroški niso nastali, se izkaže, da je sodišče prve stopnje v delni sodbi pravilno stroške prvostopenjskega postopka v delu, ki odpade nanjo, naložilo v plačilo drugi toženki.

17. Prva in druga toženka sta sospornici v tem sporu. V skladu z določbo prvega odstavka 161. člena ZPP krijejo sosporniki stroške pravdnega postopka po enakih delih. Če pa je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov (drugi odstavek 161. člena ZPP).

18. Iz razlogov sodbe in izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo vse stroške pravdnega postopka v višini 6.397,90 EUR. Ker je z delno sodbo odločilo le o zahtevku tožnice zoper drugo toženko, je tej naložilo v plačilo polovico odmerjenih stroškov tožnice.

19. Pritožnica po višini odmerjene stroške izpodbija le v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožnici priznalo strošek odsotnosti iz pisarne (2x po 40 točk), „ker naj bi slednji pripadal le, če gre za potovanje daljše od 30 minut.“ Iz obrazložitve prvostopne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo po Odvetniški tarifi (OT) za narok za glavno obravnavo dne 18. 9. 2020 900 točk in za odsotnost iz pisarne 40 točk ter za narok za glavno obravnavo 6. 11. 2020 450 točk, urnino 50 točk in za odsotnost iz pisarne 40 točk. Da pripada odvetniku pravica do nadomestila za odsotnost iz pisarne le v primeru, če gre za potovanje daljše od 30 minut, iz OT ne izhaja. V skladu s četrtim odstavkom 6. člena OT se za odsotnost iz pisarne za vsake začete pol ure prizna 20 točk. Zato bi morala pritožnica podati konkretne trditve, zakaj meni, da odvetniku tožnice za odsotnost iz pisarne ne gre po OT nobeno nadomestilo, o čemur pa ni podala nobenih konkretnih trditev, zato se v presojo dejstev o oddaljenosti pisarne do sodišča in do upravičenosti, ali za 20 točk ali za 40 točk, pritožbeno sodišče samo ni moglo spuščati. S tem pa se izkaže, da pritožnica ni uspela izpodbiti višine odmerjenih stroškov tožnici.

20. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi drugi toženki odmeriti pravdne stroške, ugotoviti njen 50% uspeh v pravdi in nato pravdne stroške tožnice in njene pravdne stroške pobotati, ni pravilno, ker je zmotno tudi njeno stališče, da tožnica z eno polovico zahtevka zoper njo ni uspela. Tožnica je namreč tako od nje kot od prve toženke skupaj zahtevala 49.886,97 EUR, od vsake torej pol tega zneska. Tudi stroškov ni zahtevala tako, da bi od vsake zahtevala povrnitev vseh stroškov, torej 2x po 6.397,90 EUR. V razmerju do druge toženke je tožnica uspela toliko, kolikor je od nje s tožbenim zahtevkom v tem postopku zahtevala. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je tožbeni uspeh zoper njo le polovičen.

21. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v II. točki izreka neutemeljeno pritožbo zoper sodbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. V skladu z določbo tretjega odstavka 161. člena ZPP so sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki. Odločitev po tretjem odstavku 161. člena ZPP bi v konkretnem primeru terjala naložitev plačila celotnega zneska stroškov tožnice v višini 6.397,90 EUR nerazdelno prvi in drugi toženki. Ker pa je sodišče prve stopnje drugo toženko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožnice v skladu z določbo prvega odstavka 161. člena ZPP (in ni ugotovilo razlogov za uporabo določbe drugega odstavka 161. člena ZPP), pomeni, da bi lahko plačilo druge polovice odmerjenih stroškov naložilo prvi toženki.

23. V sklepu, v katerem je odločilo o stroških prve toženke, sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage, da najprej vse stroške naloži v plačilo prvi toženki, od tega pa polovico teh naloži v plačilo solidarno z drugo toženko. Če bi vse stroške prva toženka tožnici po tem sklepu plačala, bi s tem pridobila pravico do povrnitve stroškov v višini 3.198,95 EUR od druge toženke, tožnica pa bi imela dva izvršilna naslova, in sicer za 3.198,95 EUR zoper drugo toženko po delni sodbi in za 6.397,90 EUR zoper prvo toženko po izpodbijanem delu sklepa. To pa je več od zneska stroškov, ki ji je bil odmerjen v tem pravdnem postopku. Odločitev o pravdnih stroških v sklepu je v nasprotju z odločitvijo o pravdnih stroških tožnice v delni sodbi in z razlogi obeh odločb. Ker je odločitev o pravdnih stroških tožnice v delni sodbi potrjena s to sodbo višjega sodišča, se izkaže, da je treba zaradi odprave teh nasprotij v izpodbijanem delu pritožbi druge toženke ugoditi tako, da se v izpodbijanem delu sklep o stroških razveljavi (3. točka 365. člena ZPP). Na tak način je na podlagi določbe prvega odstavka 161. člena ZPP vzpostavljena zaveza vsake od pravdnih strank, da samostojno plača tožnici pravdne stroške v višini 3.198,95 EUR.

24. Ker je pritožnica s pritožbama zoper sodbo in sklep o stroških v večjem delu propadla, v delu, v katerem je uspela, pa ji posebni stroški, ki bi jih bilo mogoče ločiti od stroškov za neuspeli del pritožbe, niso nastali, je pritožbeno sodišče odločilo, da vse svoje pritožbene stroške nosi pritožnica sama (prvi in tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Solidarna zaveza dolžnikov pomeni v razmerju med solidarnimi zavezanci, da ima tisti, ki plača, v skladu z določbo 404. člena OZ pravico do povrnitve dela obveznosti od tistega, na kogar obveznost ali njen del odpade. Vprašanje, ali je druga toženka v stečajnem postopku nad prvo toženko prijavila pogojno terjatev na podlagi 404. člena OZ za primer, če bo morala plačati upnici dolg prve toženke na podlagi zavarovanja njene terjatve, pa za odločitev ni bistvena.