Jedro

Bistvo predmetnega spora je v tem, da tožnik ne izpodbija dejstva, ki ga je ugotovila in upoštevala tožena stranka, in sicer, da je do prenosa sredstev na JPR v konkretnem primeru prišlo, ampak ugovarja, da podružnica Ljubljanske banke v Sarajevu za morebiten prenos ni imela nobenega pooblastila, da je bil prenos neverodostojen oziroma, da bi tožena stranka morala dokazati, da je tožnik sam kot varčevalec podružnice Ljubljanske banke v Sarajevu prenesel sredstva na JPR, kar pa se ni zgodilo, saj listina o stanju na računu dokazuje, da ni bilo nobenega prometa.

Drugačna sodna odločitev kot zavrnitev tožbe v navedenih pravnih okoliščinah bi tožeči stranki samo zmanjšala možnosti za učinkovito uveljavljanje pravic v morebitnih nadaljnjih sodnih postopkih, zato je Upravno sodišče, sklicujoč se na revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča, odločilo, da je tožba neutemeljena na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju: tožena stranka) na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju: ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik k zahtevi za verifikacijo priložil potrdilo Skrbništva Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo, z dne 18. 1. 2016, ki izkazuje njegovo imetništvo devizne vloge št. ..., s stanjem na dan 31. 12. 1991 v znesku 41.971,58 DEM, 191.539,00 ITL in 22,85 USD, devizne vloge št. ..., s stanjem na dan 31. 12. 1991 v znesku 3.138,00 DEM, 11.794,54 CHF in 2,46 USD ter devizne vloge št. ..., s stanjem na dan 31. 12. 1991 v znesku 7.651,13 DEM, 840,60 CHF in 138,48 USD.

2. Na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP tožena stranka ugotavlja, da je tožnik predmetne devizne vloge v celoti prenesel na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju: JPR), ki se glasi na ime tožnika in njegov EMŠO ter izkazuje stanje 67.797,05 BAM iz naslova prenosa iz Ljubljanske banke Sarajevo. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah 2. člena ZNISESČP. Ker četrti odstavek 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, je tožena stranka pisno seznanila tožnika, da je bilo na podlagi podatkov in dokumentov, pridobljenih skladno z že omenjenim členom, ugotovljeno, da so bile navedene devizne vloge prenesene na njen JPR, ter tožnika pozvala, naj se o ugotovljenih dejstvih izjavi v roku 30 dni od vročitve poziva.

3. V odgovoru, ki ga je tožena stranka prejela v posavljenem roku, tožnik zatrjuje, da če je bila njegova devizna vloga prenesena na JPR, je bil takšen prenos izveden z enostranskim postopanjem države BIH - Federacije BIH, v nasprotju z njegovo voljo in brez njegove vednosti ter soglasja. Tožnik predmetne devizne vloge ni porabil in je ne želi porabiti na način, kot ga določajo relevantni predpisi BIH. Navaja še, da je BIH pristopila k dolgu Ljubljanske banke d.d., kar ne izključuje obveznosti Republike Slovenije, da izplača terjatev varčevalca ter da je ZNISESČP v nasprotju s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) št. 60642/08. Na podlagi uradnih evidenc je tožena stranka v izpodbijani odločbi zaključila, da so bile predmetne vloge v celoti prenesene na posebni privatizacijski račun tožnika. Okoliščine prenosa pa bi moral tožnik razjasniti v državi, kjer je bil prenos izveden, torej v BIH. Glede na navedeno je tožena stranka zaključila, da se predmetna zahteva za verifikacijo ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo in jo je zato zavrnila.

4. Tožnik vlaga tožbo, ker se z odločitvijo ne strinja. Navaja, da ZNISESČP določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice ESČP v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). Sklicuje se na njen 147. odstavek in na potrdilo Agencije za privatizacijo FBiH z dne 8. 12. 2015, iz katerega je razvidno, da ''preostanek'' na računu tožnika znaša 67.797,05 KM oziroma 34.587,73 EUR, kar pomeni, da je tožena stranka zahtevo za verifikacijo neupravičeno zavrnila. Ne glede na vsakomur razumljivo odločitev ESČP, pa tožnik meni, da imajo “prenesene stare devizne vloge“ pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu (432. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti, saj je v skladu s 395. členom OZ solidarno zavezana k plačilu obveznosti. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma, podrejeno, da jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil na podlagi sodbe v Zadevi Ališić in ostali v Republiki Sloveniji uveljavljen ZNISESČP. Drugi odstavek 2. člena tega zakona jasno določa, kaj se šteje kot neizplačana stara devizna vloga. Iz definicije te vloge so izključeni tisti varčevalci, ki so devizne vloge ali njihove dele prenesli na "Jedinstveni račun građana" pri Agenciji za privatizacijo oziroma Zavodu za platni promet FBiH. Tožena stranka skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) ni imela podlage, da v predmetnem postopku odloči drugače. Sodbo v Zadevi Ališić in ostali je treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Že te pravice pa predstavljajo obliko premoženja in obliko poplačila varčevalcev, za katerega je odgovorna FBiH. Devizne vloge, ki so bile prenesene na posebne privatizacijske račune, niso več obveznost Glavne podružnice Sarajevo, ampak je zanje odgovorna FBiH. S prenosom ni prišlo do pristopa k dolgu. Tožnik iz razloga, ker je bila njegova devizna vloga prenesena na poseben privatizacijski račun, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH, po določbi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa v tem primeru ne gre za neizplačano staro devizno vlogo. Predloženo potrdilo Agencije za privatizacijo sicer izkazuje, da je na JRG, ki se glasi na tožečo stranko, znesek 67.797,05 KM, ki je neporabljen in je bil dostavljen iz Glavne podružnice ter pri Agenciji za privatizacijo registriran 14. 4. 1999. Iz tega potrdila tudi izhaja, da Agencija za privatizacijo ni pristojna za izplačilo stare devizne vloge, obenem pa je nedvoumno navedeno, da je za izplačilo stare devizne vloge pristojno Federalno ministrstvo za finance. Tako tudi iz tega potrdila izhaja, da tožnik po prenosu vloge na privatizacijski račun ni bil več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko d.d. Sarajevo, temveč s FBiH. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi še navedel, da je dokazal, da znašajo neporabljena sredstva na JPR toliko kot znesek, ki ga zahteva v zahtevi za verifikacijo. Sam ni nikoli osebno izvršil prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imel pri Glavni podružnici Sarajevo na JPR pri Agenciji za privatizacijo, niti za to ni nikogar pooblastil. Na JPR so se znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod za plačilni promet odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Banke so bile dolžne dostaviti zavodu podatke o deviznih vlogah varčevalcev, zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Ker je bil prenos izvršen brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je določbe predpisa, ki je to omogočal, razveljavilo.

7. V drugi pripravljalni vlogi je tožnik še navedel, da tožena stranka zavaja, ko trdi, da podatki, ki jih je pridobila kažejo, da so bila sredstva tožnika prenesena na Agencijo za privatizacijo BIH. Tekom postopka, ki je tekel pred sodiščem v Sarajevu, se je izkazalo, da je tožena stranka prejela podatke, ki kažejo na stanje na računu tožnika kot ga navaja tožnik in ne 00,00 kot trdi tožena stranka. Te podatke je tožena stranka zamolčala. Prilaga izvod o stanju devizne vloge na dan 30. 6. 2004, ki ga je ugotovil pred sodiščem v Sarajevu izvedenec finančne stroke. Ti podatki so identični podatkom, ki jih je prejel tožnik. Tožnik zato predlaga naj sodišče toženo stranko pozove k predložitvi originalnega izpiska podatkov za račun tožnika, ki jih je tožena stranka pridobila in po čigavem nalogu so se prejeti podatki zamolčali. Zavod za plačilni promet je namreč na JPR zgolj prikazal terjatev državljanov na podlagi deviznih vlog, denar pa se nahaja v posesti in na računu NLB oziroma tožene stranke. Stanje 0,00 na računu varčevalca je delo uslužbencev takratne Ljubljanske banke, ki so z navedenimi ravnanji in goljufijo poskušali doseči, da sredstev ne dolguje več Ljubljanska banka, temveč neka tretja oseba.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Bistvo predmetnega spora je v tem, da tožnik ne izpodbija dejstva, ki ga je ugotovila in upoštevala tožena stranka, in sicer, da je do prenosa sredstev na JPR v konkretnem primeru prišlo, ampak ugovarja, da podružnica Ljubljanske banke v Sarajevu za morebiten prenos ni imela nobenega pooblastila, da je bil prenos neverodostojen oziroma, da bi tožena stranka morala dokazati, da je tožnik sam kot varčevalec podružnice Ljubljanske banke v Sarajevu prenesel sredstva na JPR, kar pa se ni zgodilo, saj listina o stanju na računu dokazuje, da ni bilo nobenega prometa. Posledično je v tej zadevi med strankama sporno samo, ali je tožena stranka napačno razlagala in uporabila materialno-pravno določbo 2. člena ZNISESČP. 10. O tem pravnem vprašanju pa se je Upravno sodišče že izreklo v sodbi v zadevi I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018. Zadeva I U 323/2017-13 je namreč bistveno primerljiva z obravnavanim sporom, saj je tako kot v predmetni zadevi tudi v zadevi I U 323/2017-13 prišlo do prenosa sredstev na JPR po uradni dolžnosti, brez volje tožeče stranke in so bili ugovori tožeče stranke v zadevi I U 323/2017-13 istovrstni kot v obravnavanem upravnem sporu.

11. V zadevi I U 323/2017-13 je Upravno sodišče na podlagi metod razlage prava, kot jih uporablja ESČP, kadar gre za izvrševanja pilotske sodbe Velikega senata ESČP preko uporabe zakona, ki je sprejet na podlagi pilotske sodbe ESČP, prišlo do zaključka, da je razlaga določila drugega odstavka 2. člena ZNISESČP s strani Sklada RS za nasledstvo napačna. Upravno sodišče je v zadevi I U 323/2017-13 presodilo, da Slovenija lahko izključi iz poplačilne sheme tiste varčevalce, ki so jim bile vloge „_že v celoti izplačane_“ ali so jih „_lahko dvignili_“ iz humanitarnih razlogov, ali so jih „_uporabili_“ v procesu privatizacije, ali so jim bile devizne vloge „_izplačane_“ oziroma so jim bile devizne vloge „_povrnjene_;“1 v primerih tistih varčevalcev, ki pa so jim bile stare devizne vloge prenesene na privatizacijske račune (JPR), pa je ključno vprašanje, ali je bil prenos vloge v smislu (u)porabe v privatizacijskem procesu storjen po volji upravičenca, ali ne; to pomeni, da je upravičenec ob tem prenosu aktivno ravnal in je svobodno izbral prenos sredstev na privatizacijski račun kot način ohranitve oziroma razpolaganja s prihranki in s čimer je z razliko od tistih, ki se niso odločili za prenos sredstev na privatizacijske račune, prevzel določeno tveganje glede bančnih prihrankov.2

12. Upoštevajoč navedeno je Upravno sodišče v nadaljevanju sodbe v zadevi I U 323/2017-13 izpeljalo tudi interpretacijo, da določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ni v neskladju z Ustavo RS, če se razlaga tako, da je na podlagi tega določila pomembno tudi, ali je imetnik privatizacijskega računa v zadostni meri aktivno sodeloval pri prenosu sredstev, tako da je jasno izražena njegova svobodna volja oziroma element izbire glede razpolaganja z njegovo lastnino.3 V navedeni zadevi je Upravno sodišče tožbi tožnika ugodilo, ker je tožena stranka nepravilno razlagala in uporabila določilo drugega odstavka 2. člena ZNISESČP v zvezi s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi _Ališič in ostali_, in je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in je kršila določilo prvega odstavka 12. člena ZNISESČP v zvezi z določbo 144. in 8. člena ZUP. Zato je sodišče v zadevi I U 323/2017-13 izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.4

13. Vendar pa je Vrhovno sodišče v postopku revizije sodbo Upravnega sodišča I U 323/2017-13 s sodno odločbo (X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019) spremenilo tako, da je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče je namreč prišlo do drugačnega zaključka kot Upravno sodišče, in sicer je navedlo, da „_se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, treba ugotoviti, ali je stranka pri prenosu aktivno sodelovala oziroma ali se je prenos deviznih sredstev zgodil po njeni svobodni volji._“5 Vrhovno sodišče namreč meni, ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, torej z zakonom oziroma z oblastnim dejanjem FBiH, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti.6 V delu sodbe, kjer Vrhovno sodišče izhaja iz sodbe v zadevi Ališić in ostali, pa Vrhovno sodišče pravi, da „_iz 116. točke obrazložitve sodbe EKČP7 v zadevi Ališić namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost Republike Slovenije za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je Republika Slovenija s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Ljubljanske banke, Ljubljana in njenih deležnikov._8 Vrhovno sodišče ob omembi določila 1. člena 1. Protokola k EKČP dodaja, „_četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati /.../.9 ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji.“10_

14. Vrhovno sodišče je torej drugače kot Upravno sodišče odločilo, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu z EKČP in tudi z Ustavo RS in da je zato izvedba ugotovitvenega postopka z ugotavljanjem, ali je tožnik aktivno sodeloval in po svoji volji prenesel devizna sredstva s hranilne knjižice na privatizacijski račun, nepotrebna.11 Po mnenju Vrhovnega sodišča je “_za odločitev v tej zadevi torej povsem nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Ker so bila devizna sredstva s tožnikove stare devizne knjižice veljavno prenesena na njegov posebni račun za uporabo v postopku privatizacije /.../ Republika Slovenija skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev tožnika.“12_

15. Upravno sodišče ugotavlja, da bi drugačna sodna odločitev kot zavrnitev tožbe v navedenih pravnih okoliščinah tožeči stranki samo zmanjšala možnosti za učinkovito uveljavljanje pravic v morebitnih nadaljnjih sodnih postopkih, zato je Upravno sodišče, sklicujoč se na revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča, odločilo, da je tožba neutemeljena na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Na drugačno presojo tudi ne more vplivati tožbeni argument v zvezi z določilom 395. člena Obligacijskega zakona, o katerem se Upravno sodišče v zadevi I U 323/2017-13 in Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 5/2019 nista opredelili, ker ni bilo tovrstnega ugovora tožeče stranke. V predmetni zadevi gre namreč za izvrševanje pilotske sodbe ESČP na podlagi EKČP in preko ZNISESČP, zato koncept solidarne zavezanosti države k plačilu obveznosti v smislu prostovoljnega pristopa Republike Slovenije k dolgu po pravilih obligacijskega prava ne pride v poštev.

16. Tožeča stranka je zahtevala izvedbo glavne obravnave pred Upravnim sodiščem RS z namenom razjasnitve vprašanja alije do prenosa starih deviznih vlog prišlo po volji tožnika ali ne. To pa za odločitev ni relevantno, saj je glede na zgoraj predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, v konkretnem primeru pravno upoštevno le dejstvo, da je do prenosa starih deviznih vlog na privatizacijski račun v konkretnem primeru prišlo, kar med strankama niti ni sporno, torej je sporno zgolj materialno-pravno vprašanje, ki pa ga je rešilo Vrhovno sodišče v že omenjeni revizijski sodbi. Zato je sodišče ob uporabi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze oziroma zaslišalo stranke. Upravno sodišče je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso ESČP glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,13 razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.14 V predmetni zadevi pravno relevantna dejstva niso sporna. Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodni postopek.15 Ko dejstva ali verodostojnost navedb strank niso sporna, in sodišče lahko celovito odloči na podlagi pisnih vlog, javna glavna obravnava z zaslišanjem strank z vidika 6. člena EKČP ni potrebna, če bi to prispevalo zgolj k podaljševanju sodnih postopkov. 16 Ta sodna praksa glede neobveznosti izvedbe ustnega zaslišanja tožeče stranke je potrjena s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi _Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal_ (odst. 190-191).

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Več o tem glej: sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 323/2017-13 z dne 28. 5. 2018, odst. 20-34. 2 Ibid. odst. 35-37. 3 Ibid. odst. 39-42. 4 Ibid. odst. 43. 5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 10. 6 Ibid. odst. 14. 7 Upravno sodišče meni, da gre tu za pomoto in je mišljeno „ESČP“ namesto „EKČP.“ 8 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 5/2019, 9. 10. 2019, odst. 15. 9 Ibid. odst. 17. 10 Ibid. odst. 18. 11 Ibid. odst. 18-19. 12 Ibid. odst. 19. 13 _Mirovni inštitut proti Sloveniji_, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva _Fisher_ z dne 26. 4. 1995 14 _Zumbotel v. Austria_, 21. 9. 1993. 15 _Schuler-Zgragen v. Switzerland_, 24. 6. 1993, odst. 58; _Göc v. Turkey_, 11. 7. 2002; _Jussila v. Finland_, 23. 11. 2006, odst. 42. 16 Jussila v. Finland, app. no. 73053/01, 23. 11. 2006, odst. 41; Döry v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 37; Lundevall v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Salomonsson v. Sweden, 12. 11. 2002, odst. 39; Göç v. Turkey [GC], odst. 51; Pakozdi v. Hungary, 23. 3. 2015, odst. 28.