Jedro

Tožnica je tožbeni zahtevek v višini nesporno prejetih delnih plačil umaknila, toženka pa zahtevka v nadaljevanju ni več prerekala. Sodišče prve stopnje je zato skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo, da je znesek regresa za letni dopust v višini, ki je ostal po delnem umiku, nesporen, zato je tožnici ta znesek dosodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške v višini 447,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 21. 10. 2021 (točka I izreka). Zaradi delnega umika tožbe z dne 21. 10. 2021 in z dne 25. 3. 2022 je postopek zaradi plačila stroškov prevoza na delo in z dela v višini 1.878,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in regresa za letni dopust v višini 1.249,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ustavilo (točka II izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožnice proti toženki v skupni višini 3.313,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in neobstoj terjatve toženke proti tožnici (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrne stroške prevoza za obdobje od decembra 2014 do julija 2018 v višini 6,30 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za znesek preteklega meseca (točka V izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo stroškov prevoza v zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki izhajajo iz točke VI izreka, je zavrnilo. Razsodilo je tudi, da je toženka dolžna tožnici za obdobje od decembra 2014 do vključno maja 2019 plačati stroške prevoza na delo v mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz točke VII izreka, višji zahtevek je zavrnilo v točki VIII izreka. Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni izplačati regrese za letni dopust za leto 2014 v znesku 263,05 EUR, za leto 2015 v višini 790,73 EUR, za leto 2016 v višini 322,75 EUR, za leto 2017 v znesku 466,88 EUR in za leto 2018 v znesku 842,79 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska za leto 2014 tečejo od 1. 1. 2015, za ostale zneske pa od 2. 7. vsakega leta za znesek iz tega leta do plačila (točka IX izreka). Tožnici je naložilo, da v 8 dneh toženki plača stroške postopka v višini 1.982,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka X izreka), in določilo, da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka (točka XI izreka).

2. Zoper točki III in IX izreka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da delno zavrne zahtevek plačila regresa za letni dopust za leta 2014, 2015, 2016, 2017 in 2018. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 65. člena ZDR-1, po katerem ima delavec, ki dela s krajšim delovnim časom, pravico do regresa za letni dopust sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v skladu s petim odstavkom 131. člena ZDR-1. Tožnica je bila pri toženki na podlagi pogodb o zaposlitvi zaposlena s krajšim delovnim časom. Zaradi tega je tožnica v vtoževanem obdobju upravičena do sorazmernega dela regresa za letni dopust glede na krajši delovni čas in ne do polnega, kot ji je napačno dosodilo sodišče prve stopnje. Pritožnica pa opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo podatkov bančnega izpiska, ki ga je predložila, iz katerega izhaja, da ji je toženka, sicer šele v letu 2019, izplačala regres za leto 2018. Tako je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo, sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, storjena pa je bila tudi kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tožničinim zahtevkom za izplačilo regresa za letni dopust v vtoževanem obdobju ugovarjala zgolj to, da ga je delno že plačala in to izkazuje z bančnimi izpisi. Tožnica je tožbeni zahtevek po preveritvi zatrjevanih delnih plačil umaknila, toženka pa ni prerekala tožbenega zahtevka, ki je po umiku obstal. Tako so te pritožbene navedbe novota in jih ni moč upoštevati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi s pritožbo zatrjevanih ne. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Neutemeljeno toženka sodišču očita, da je storilo kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv in tudi ne sam s sabo v nasprotju. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, prav tako pa o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 23 obrazložitve ugotovilo, da je toženka tožbenemu zahtevku za izplačilo regresa za leta od 2014 do 2019 ugovarjala, da ga je delno že izplačala in to dokazovala z bančnimi izpiski (B32). Tožnica je tožbeni zahtevek v višini nesporno prejetih delnih plačil, kot izhajajo iz prilog (B32), umaknila, toženka pa zahtevka v nadaljevanju ni več prerekala. Sodišče prve stopnje je zato skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP pravilno štelo, da je znesek regresa za letni dopust v višini, ki je ostal po delnem umiku, nesporen, zato je tožnici ta znesek dosodilo.

8. Toženka šele v pritožbi navaja, da je tožnica upravičena do nižjega regresa za letni dopust glede na krajši delovni čas dogovorjen v pogodbah o zaposlitvi in da iz bančnega izpiska, ki ga je priložila k drugi (pravilno: k tretji) pripravljalni vlogi izhaja, da je tožnici dne 18. 4. 2019 izplačala regres za leto 2018. V tretji pripravljalni vlogi je toženka v zvezi s predložitvijo bančnih izpiskov navedla le, da iz bančnih izpiskov izhaja, da so tožničine navedbe, češ da ni dobila plačanega regresa za letni dopust, neutemeljene in izmišljene za potrebe te pravde.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica upravičena le do regresa za krajši delovni čas in da ji je toženka regres za leto 2018 izplačala dne 18. 4. 2019, pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno z določbo 337. člena ZPP ne upošteva. Skladno s to določbo sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

10. Iz navedenega izhaja, da so pritožbeni razlogi neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Sodišče je o potrebnih stroških tožnice odločilo skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s sprem.) in ji priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 600 točk po OT, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,6o EUR znaša 447,98 EUR. Stroške ji je dolžna povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.