Jedro

Dedič, ki je dal izjavo, sicer lahko zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (drugi odstavek 138. člena ZD), vendar ne v zapuščinskem postopku, temveč mora vložiti tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišče prve stopnje potrdi.

II. Dedič naj sam krije svoje stroške za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine (tč. II.), razglasilo pisno zapustničino oporoko, napravljeno pred pričami, in ugotovilo, da so se zakoniti dediči dedovanju odpovedali, zato deduje oporočni dedič, zapustničin brat A. A. (III.), ki je zapuščino sprejel (IV.).

2. Zoper sklep se je pritožil zapustničin brat B. B. in navaja, da je izjavo o odpovedi dedovanja podal v zmoti, ne da bi pred tem prečital zapisnik. To je storil šele doma, nato pa sodišču poslal dopis, da se z odpovedjo ne strinja in da oporoke ne priznava. Navaja, da je preklic izjave do odpovedi podan v smislu 2. odst. 138. čl. Zakona o dedovanju, zato je ta izjava neveljavna. Sodišče bi moralo upoštevati, da je dedič starejša oseba, ki slabo vidi in počasneje reagira. Moralo bi odločiti tudi o njegovi terjatvi do zapuščine v višini 78.000 EUR. Glede neveljavnosti oporoke bi moralo sodišče dediča napotiti na pravdo. Predlaga razveljavitev sklepa in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

3. Na pritožbo je odgovorila le dedinja C. C., ki je navedla, da se je dediščini dokončno odpovedala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravo: Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinskega postopka (1. odst. 133. čl. Zakona o dedovanju; ZD). Izjava o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine se ne more preklicati (1. odst. 138. čl. ZD), na kar je bil pritožnik kot dedič opozorjen v vabilu na zapuščinsko obravnavo. Dedič, ki je dal izjavo, sicer lahko zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (2. odst. 138. čl. ZD), vendar ne v zapuščinskem postopku, temveč mora vložiti tožbo.1

6. Glede napotitve pritožnika na pravdo zaradi neveljavnosti oporoke je bilo v tem zapuščinskem postopku že pravnomočno odločeno 11. 12. 2019 s sklepom tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 170/2019. 7. Glede „terjatve do zapuščine“ 78.000 EUR je pritožnik pred sodiščem prve stopnje (dopis 15. 9. 2020) navedel, da sta ta znesek ukradla brat in sestra A. A. in C. C. Ker se je pritožnik dedovanju odpovedal, tudi tega prvostopenjsko sodišče pravilno ni štelo kot predmet zapuščinskega postopka.

8. Izpodbijani sklep o dedovanju je torej pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).

9. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na 1. odst. 174. čl. ZD, po katerem vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.

1 Prim. sklepe tukajšnjega sodišča I Cp 88/2017, II Cp 593/2001, II Cp 4008/2008.