Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba I Cp 1002/2023

ECLI:SI:VSLJ:2023:I.CP.1002.2023 Civilni oddelek

povrnitev nepremoženjske škode denarna satisfakcija objektivna pogojenost višine odškodnine neskrbno ravnanje oškodovanca deljena odškodninska odgovornost prispevek oškodovanca k nastanku škode odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem primarni in sekundarni strah odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo pobotni ugovor prehod zapuščine na dediča solidarnost se ne domneva solidarnost na strani upnikov delitev obveznosti in terjatev
Višje sodišče v Ljubljani
16. oktober 2023

Povzetek

Sodna praksa obravnava vezanost pravdnega sodišča na ugotovitev kazenskega sodišča, aktivno legitimacijo tožnikov kot dedičev pokojnega oškodovanca ter vprašanje solidarnosti pri plačilu odškodnine. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi tožnika in zvišalo odškodnino, hkrati pa spremenilo odločitev o solidarnem plačilu, saj so tožniki upravičeni do 1/4 odškodnine vsak, kar pomeni deljivo obveznost toženca. Sodišče je ugotovilo, da je oškodovanec trpel hude telesne in duševne bolečine, kar je vplivalo na višino odškodnine.
  • Vezanost pravdnega sodišča na ugotovitev kazenskega sodišča.Ali je pravdno sodišče vezano na ugotovitev dejstev, ki so bila odločilna za kazensko odgovornost?
  • Solidarnost upnikov in aktivna legitimacija.Ali so tožniki aktivno legitimirani za uveljavitev odškodnine in ali je bila obveznost toženca solidarno plačana?
  • Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.Kako se določi višina odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine?
  • Krivdni prispevek oškodovanca.Ali je oškodovanec prispeval k nastanku škode in kako to vpliva na višino odškodnine?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost; pravdno sodišče teh dejstev ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča. Po 406. členu OZ se solidarnost upnikov ne domneva; če je več upnikov, jim dolžnik odgovarja solidarno le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. Nič od tega v obravnavanem primeru ni podano. To pa ne pomeni, da tožniki niso aktivno legitimirani. Aktivno legitimacijo so utemeljevali z dejstvom, da so dediči po pokojnem oškodovancu, česar toženec ni prerekal. Dediči v trenutku smrti vstopijo v položaj pokojnega (132. člen ZD), in sicer pod pogojem, da se ne bodo odpovedali dediščini. V spisu je sklep o dedovanju po pokojnem oškodovancu, ki potrjuje, da so tožniki zakoniti dediči po oškodovancu in dedujejo vsak do ¼ zapuščine. Torej so upravičeni vsak do 1/4 dosojene odškodnine. Višje sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženca in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da toženec tožnikom ni dolžan odškodnine plačati solidarno. Gre za deljivo obveznost toženca, ki jo mora izpolniti štirim upnikom. Če je pri deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev med njimi deli na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve (tretji odstavek 339. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki I izreka tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni.“ - v točki IV izreka tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.375,22 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.„

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 558,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da mora tožečim strankam (v nadaljevanju tožniki) solidarno plačati 1.550 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2018 do plačila (točka I izreka), v presežku do zahtevanih 4.500 EUR s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka), zavrnilo toženčev pobotni ugovor (točka IV izreka) in odločilo, da morajo tožniki tožencu plačati 392,73 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožniki se pritožujejo zoper II. in IV. točko izreka, uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako, da tožencu naloži v plačilo vseh zahtevanih 4.500 EUR z obrestmi ter plačilo vseh njihovih pravdnih stroškov. Menijo, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oškodovanec z neskrbnim ravnanjem prispeval k nastanku škode. Oškodovanec ni planil proti tožencu, ampak ga je v trenutku, ko je bil popolnoma oslepel od „zalivanja“ s solzivcem, lovil za roke, da bi mu preprečil nadaljnje špricanje. Iz posnetka je razvidno, da je toženec ves čas stiskal v desni roki solzilni sprej in da oškodovanec toženca ni udaril, pač pa ga je skušal le zgrabiti. Toženec je nato oslepelega, slabo gibljivega in nestabilnega oškodovanca s silo telesa zbil na tla. Iz videoposnetka je toženčevo napadalno ravnanje izrezano. Z dejanjem, ki mu ga sodišče prve stopnje očita kot neskrbno, se je oškodovanec, ki je bil star in bolan, samo branil. Sodišče dogajanje razlaga v nasprotju z obrazložitvijo v kazenski sodbi. Toženčevo umikanje za oškodovanca še ni pomenilo prenehanja napada s solzivcem in odločil se je za edini možni način, kako preprečiti nadaljnji napad, saj slep ni mogel pobegniti ali se umakniti. To, da je toženca uspel zgrabiti, ne predstavlja napada na toženca. Zmotna je ugotovitev, da naj bi bila med prerivanjem oba udeleženca enakovredna. Oškodovanec je bil oslabel in popolnoma slep, poleg tega so v neposredni bližini stali trije toženčevi pajdaši. Oškodovancu ni mogoče očitati krivdnega prispevka. Od oškodovanca ni moč zahtevati umikanja, saj mu to tudi ne bi uspelo. Kako naj bi prispeval k udarnini na obeh kolenih, sodišče prve stopnje ni pojasnilo, iz kazenske sodbe pa izhaja, da mu je udarnino temena glave in odrgnine ter udarnine na obeh kolenih povzročil toženec s kaznivim dejanjem. Oškodovanec ni nikogar napadal in česa takega tudi ni bil zmožen. Neutemeljeno je zato sodišče znižalo odškodnino za 50 %. Razlogi v delu, v katerem sodišče obrazlaga zavrnitev pobotnega ugovora, potrjujejo, da krivdnega prispevka oškodovanca ni bilo.

3. Pri odmeri višine odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zmoten je sklep, da oškodovanec ni utrpel primarnega strahu, ker se ni umaknil. Trpel je grozovit strah, da bo oslepel oziroma bo njegov vid ostal trajno še dodatno zmanjšan in bi mu sodišče iz naslova strahu moralo prisoditi zahtevanih 1.000 EUR. Spregledalo je tudi strah, ki ga je trpel, ko je ležal nemočen na tleh in je toženec mu s komolcem in s silo telesa pritiskal na grlo, naokoli pa so stali v pripravljenosti trije toženčevi pajdaši, pri čemer je ob začetku dogajanja na mizi videl nož. Trpel je intenziven strah za življenje. Sodišče mu naj zato prisodi vseh zahtevanih 1.000 EUR. Izrazito prenizka je odškodnina za poškodbe oči. Bolečine, ki jih je v zvezi s tem trpel oškodovanec, so bile neznosne, teklo mu je iz oči in nosu, bil je slinast in prestati je moral več nevšečnosti med zdravljenjem. Oči so ga pekle še najmanj 14 dni. To utemeljuje prisojo zahtevanih 2.000 EUR. Čeprav v medicinski dokumentaciji ni zapisov o težavah z dihanjem in bolečinah po rokah, to ni dokaz, da teh posledic in bolečin oškodovanec ni trpel. O njih so izpovedali tožniki. Od solzivca je bil ves rdeč v obraz in opečen po rokah. Zaradi udarca v glavo je trpel glavobole. Udarnine in odrgnine na kolenih se zdravijo dolgo. Prisojenih 300 EUR za te poškodbe je prenizka odškodnina, priznati je treba 2.000 EUR. Tudi zahtevanih 1.500 EUR za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime je povsem pravična odškodnina, saj je toženec oškodovanca grobo nadvladal, zato je bil močno prizadet v osebnem občutku lastne vrednosti, toženčev pajdaš pa je dogajanje posnel, zato je zavest oškodovanca, da si posnetke ogledujejo in da jih širijo med svojimi pristaši, občutek razžaljenosti in ponižanosti še potenciral. O dogajanju se je pisalo in ogromno govorilo tudi v okviru Društva B. 4. Toženec se pritožuje zoper I., III. in IV. točko izreka prvostopenjske sodbe. Tudi on uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge, višjemu sodišču pa predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnikom naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. S tem, ko je naložilo solidarno plačilo obveznosti, je sodišče prve stopnje preseglo tožbeni zahtevek. Tudi z vidika materialnega prava ne more iti za solidarno obveznost. Tožniki so zakoniti dediči po pok. A. A., podedovali so vsak 1/4 zapuščine in so aktivno legitimirani le vsak v okviru svojega dednega deleža. Pod vprašaj se zato postavlja sklepčnost tožbe, ker tožniki niso pojasnili aktivne legitimacije za plačilo celotne odškodnine. Sklepa o dedovanju niso vložili v spis. Tožbeni zahtevek je zato nesklepčen in ga je treba zavrniti. Ne strinja se, da je bil A. A. prispevek le 50 %. Iz posnetkov je razvidno, da ga je A. A. najprej zgrabil, potem pa udaril z mobilnim telefonom po nosu in ga porival, ko se mu je umikal. A. A. je tako k škodi prispeval 70 %. Glede na ugotovitev, da je A. A. prispeval k škodi 50 %, ker je pričel s prerivanjem in njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot silobran, je edini možni zaključek, da je A. A. k škodi, ki je nastala tožencu, prispeval 50 % in je njegov pobotni ugovor utemeljen. V primeru prekoračenega silobrana je namreč oškodovanec napadalcu odgovoren za škodo. To še toliko bolj velja, ko sploh ne gre za silobran, ampak za povratni napad prej napadenega, kot je bilo v tem primeru. Šlo je za povračilni ukrep in se je on lahko potem samo branil. Umikal se je nazaj, nato mu je uspelo A. A. odriniti od sebe, ko sta ležala na tleh, pa je le še preprečeval, da bi A. A. vstal in ga ponovno napadel. Ker je sodišče ugotovilo, da pri napadu A. A. ni šlo za silobran, je napad lahko opredeljen le kot protipraven in bi moralo sodišče ugotoviti vsaj 50 % odgovornost A. A. za škodo, ki jo je utrpel on. Nasprotno stališče je posledica zmotne uporabe materialnega prava in pomeni tudi absolutno kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju.

5. V celoti, predvsem pa po višini, toženec nasprotuje dosojeni odškodnini iz naslova prizadete časti in dobrega imena. Sodišče ugotavlja, da je do okrnitve časti prišlo le pred C. C., D. D. in E. E., nobena od teh oseb pa ni bila zaslišana o tem, ali si je zaradi dogodka res mislila kaj slabega o A. A. Tudi v družini si zaradi tega dogodka o A. A. niso mislili nič slabega in ga niso gledali kot poraženca. A. A. ni nikoli izrazil kakršnegakoli sramu, vse ostalo, kar naj bi bilo „neverbalno“, pa so le pavšalni in neizkazani občutki. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

6. Odgovorov na pritožbi pravdni stranki nista vložili.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

**Glede temelja tožbenega zahtevka**

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je konflikt začel toženec, da je oškodovanca poškropil s solzivcem brez pravega razloga, da oškodovanec toženca ni napadel in da toženec ni bil ogrožen, nato pa na podlagi ogleda videoposnetkov, da je oškodovanec potem, ko je bil že poškropljen s solzivcem, planil proti tožencu ter z rokami mahal proti njemu, kot bi ga hotel prijeti oziroma zgrabiti, da mu je to tudi uspelo, nakar sta se začela prerivati, da sta bila pri tem enakovredna, dokler ni toženec oškodovanca odrinil od sebe in sta pri tem oba padla po tleh. Zato je presodilo, da je oškodovanec prispeval 50 % k škodi, ki jo je utrpel ob padcu in ob uporabi 171. člena Obligacijskega zakonik (OZ) za 50 % znižalo odškodnino za bolečine in nevšečnosti, ki jih je utrpel v zvezi s poškodbo glave in odrgninami. Tožniki utemeljeno opozarjajo, da je ta odločitev napačna, saj ni mogoče pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je napad toženca na oškodovanca že prenehal in je oškodovanec planil proti tožencu. Tega ne potrjujejo niti ugotovitve kazenskega sodišča niti v pravdnem postopku izvedeni dokazi.

9. Pravdno sodišče je skladno s 14. členom ZPP vezano na kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost pravdnega sodišča na sodbo kazenskega sodišča pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost; pravdno sodišče teh dejstev ne sme ugotoviti drugače oziroma vsaj ne sme ugotoviti toliko drugače, da bi s tem prišlo v nasprotje z odločitvijo kazenskega sodišča.1 V pravnomočni kazenski sodbi2 je v izreku ugotovljeno, da je toženec A. A. (oškodovanec) najprej s solzivcem poškropil po obrazu, nato ga je med prerivanjem zbil na tla, da je padel na hrbet in udaril z glavo po tleh, ter ga na tleh ležečega s komolcem pritisnil ob grlo za vrat, ko pa je poskušal vstati, ga je pritisnil ob tla, zaradi česar je oškodovanec utrpel poškodbe očesne sluznice, udarnino temena glave ter odrgnine in udarnine na obeh kolenih, zaradi katerih so bile v času zdravljenja za najmanj tri dni oslabljene oškodovančevo teme glave, oči in kolena in je bila oškodovančeva zmožnost za delo najmanj dva dni začasno zmanjšana. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je (tudi) oškodovanec napadel toženca, ni v skladu z v izreku kazenske sodbe opisanimi dejanji toženca, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen. Prav ima pritožba, da videoposnetek ne prikazuje celotnega dogajanja; vidno je le prerivanje toženca in oškodovanca, ne pa tudi predhodni napad toženca na oškodovanca, ki ga je ugotovilo kazensko sodišče. Iz ugotovitev kazenskega sodišča, zapisnika o zaslišanju oškodovanca v kazenskem postopku3 in videoposnetka izhaja, da je oškodovanec slabo oziroma nič videl, da je bil bolan in se je težko gibal. Toženec je torej napadel oškodovanca, ga brez razloga pošprical s solzivcem, tako da je bil oslepljen, tudi gibati se ni mogel normalno, vedel pa je, da so na dvorišču napadalčevi prijatelji oziroma podporniki. Iz videoposnetka se vidi, da je toženec solzivec iz roke izpustil šele, ko je oškodovanec ležal na hrbtu, torej ko ga je nadvladal. Oškodovančeva reakcija na napad sicer morda ni bila najbolj premišljena, a mu v opisanih okoliščinah ni mogoče pripisati sokrivde, ker se po napadu nanj ni umaknil. Od napadenega ni mogoče zahtevati optimalne obrambe.

10. Presoja prvostopenjskega sodišča o deljeni odgovornosti (171. člen OZ) zaradi prispevka k udarnini temena glave in odrgninam ter udarninam na kolenih je zmotna. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi tožnikov glede 50 % soprispevka oškodovanca.

**O toženčevem pobotnem ugovoru**

11. Odločitev o zavrnitvi toženčevega pobotnega ugovora je materialnopravno pravilna. Toženec ni uspel izkazati niti, da ga je oškodovanec sploh poškodoval. Ne iz videoposnetkov ne iz drugih dokazov ne izhaja, da ga je oškodovanec udaril. Pa tudi če bi ga, mu za nastalo škodo ne bi odgovarjal. Napadalec je bil toženec, oškodovanec pa se je branil. Bil je sam proti tožencu, ki je bil obdan s pomočniki, pa še zaradi bolezni je bil oškodovanec oslabljen in še dodatno hendikepiran, ker ga je toženec povsem onesposobil s solzivcem. Toženec je solzivec imel v rokah še tudi, ko sta se z oškodovancem prerivala in padla. V teh okoliščinah oškodovancu ni mogoče očitati, da je protipravno napadel toženca ali prekoračil obrambo (prekoračen silobran).

**Glede višine odškodnine**

12. Pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravno določbo 179. člena OZ. Pravilno je pretehtalo vse okoliščine, ki so vplivale na počutje in aktivnosti oškodovanca (subjektivno merilo), dosojena odškodnina za navedene vrste škode je v okviru zneskov, ki jih sodišča prisojajo za primerljivo škodo (objektivno merilo). Ker se pritožbi na primerljivo sodno prakso ne sklicujeta, višje sodišče ni dolžno podrobneje razlagati merila objektivne pogojenosti dosojene odškodnine.

13. Dokazno breme glede pretrpljenih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je na tožnikih. Izvedenec medicinske stroke v tem postopku ni bil postavljen, saj so tožniki dokazni predlog za angažiranje izvedencev v tem postopku umaknili. Skladno z dokaznimi predlogi je sodišče prve stopnje okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine, ugotavljalo z vpogledom izvedenskih mnenj oftalmologa in travmatologa iz kazenskega spisa ter zaslišanjem tožnikov. Mnenja izvedencev, strokovnih pomočnikov sodišča, so objektivnejša od izpovedb sorodnikov oškodovancev o zaznavi bolečin in nevšečnostih oškodovanca, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovitve pretežno oprlo na mnenja obeh izvedencev. Ugotovilo je, da so oškodovanca zaradi kemične poškodbe veznic obeh očes pekle oči in megleno je videl. Po mnenju izvedenca so posledice poškodbe izginile v nekaj dneh in je bila oškodovančeva delavna zmožnost le začasno (najmanj dva dni) zmanjšana. Uporabljal je kapljice Maxitrol in umetne solze. Zaradi hematoma na temenu in udarnin ter odrgnin na kolenih sta bila 5 do 8 dni oslabljena koža in podkožje na temenu in kolenih, delovna zmožnost oškodovanca je bila za dva dni zmanjšana. Skupaj je sodišče prve stopnje iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem dosodilo 700 EUR odškodnine (400 EUR za poškodbo oči in 300 EUR za poškodbe glave in kolen). Ni sicer zapisalo, da je upoštevalo tudi preglede pri zdravnikih, a višje sodišče ugotavlja, da je 700 EUR odškodnine iz tega naslova v okviru odškodnin, ki jih v z oškodovančevim bolečinam in nevšečnostim primerljivih zadevah prisojajo sodišča ob upoštevanju nevšečnosti z zdravniškimi pregledi. Dokazov, ki bi objektivno potrjevali navedbe tožnikov o težkem dihanju oškodovanca v posledici navedenih poškodb in da je imel bolečine po rokah, ni. Enako velja za zatrjevane glavobole. V tem delu je pritožba tožnikov neutemeljena.

14. Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime dosojenih 800 EUR odškodnine predstavlja primerno satisfakcijo. Glede na predhodno opisan napad oškodovanca je logično in razumljivo, da se je počutil kot poraženec, ponižan, manj vreden in bil čustveno prizadet. Od njega precej starejši toženec ga je podrl na tla, ga nato nemočnega še pritiskal ob tla, v prisotnosti štirih ljudi, eden od njih je dogodek tudi (delno) posnel. Da se je o dogodku razvedelo po vsej bližnji in tudi širši okolici ter da so si drugi ogledovali posnetek dogodka, pa tožniki niso uspeli dokazati. O tem niti izpovedali niso. Ker za odmero odškodnine iz tega naslova ni pomembno, kaj si o škodnem dogodku mislijo drugi, pač pa kako se škodni dogodek odraža v občutkih oškodovanca, toženec neutemeljeno izpodbija dosojeno odškodnino iz tega naslova z navedbami, da o tem priče C. C., D. D. in E. E. niso bile zaslišane. Nepomembno je tudi, kaj so si o posledicah škodnega dogodka mislili oškodovančevi bližnji. Višine odškodnine toženec ne izpodbija konkretizirano.

15. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da oškodovanec ni utrpel t.i. primarnega strahu, je utemeljena. Toženec je oškodovanca najprej brez povoda poškropil s solzivcem tako, da oškodovanec ni nič videl, ga podrl na tla, ga nato držal na tleh, in to v prisotnosti somišljenikov, ki so pred tem menjali ključavnico in so imeli na voljo različno orodje, tudi nož. V takih okoliščinah se je oškodovanec utemeljeno bal ne le za svoje zdravje, pač pa celo za življenje. Strah je bil ob napadu, in vse dokler ga niso izpustili, zelo intenziven. Ob upoštevanju pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o oškodovančevem strahu za izid zdravljenja oči, ki je trajal dva dni, pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša primerna denarna odškodnina za strah zahtevanih 1.000 EUR. V tem delu je pritožbi tožnikov ugodilo in za strah dosojeno odškodnino zvišalo za 800 EUR.

**O pritožbi toženca v zvezi z odločitvijo o solidarnem plačilu**

16. Utemeljeno toženec opozarja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o solidarnem plačilu odškodnine prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek. V njem tožniki niso uveljavljali solidarne obveznosti toženca in tudi v obrazložitvi tožbe ni navedb, ki bi utemeljevale dolžnost solidarnega plačila tožnikom.

17. Sprejeta odločitev ni niti v skladu z materialnim pravom. Po 406. členu OZ se solidarnost upnikov ne domneva; če je več upnikov, jim dolžnik odgovarja solidarno le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. Nič od tega v obravnavanem primeru ni podano. To pa ne pomeni, da tožniki niso aktivno legitimirani. Aktivno legitimacijo so utemeljevali z dejstvom, da so dediči po pokojnem oškodovancu, česar toženec ni prerekal. Dediči v trenutku smrti vstopijo v položaj pokojnega (132. člen Zakona o dedovanju), in sicer pod pogojem, da se ne bodo odpovedali dediščini. V spisu je sklep o dedovanju po pokojnem oškodovancu (priloga C3), ki potrjuje, da so tožniki zakoniti dediči po oškodovancu in dedujejo vsak do ¼ zapuščine. Torej so upravičeni vsak do 1/4 dosojene odškodnine. Višje sodišče je zato delno ugodilo pritožbi toženca in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da toženec tožnikom ni dolžan odškodnine plačati solidarno. Gre za deljivo obveznost toženca, ki jo mora izpolniti štirim upnikom. Če je pri deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev med njimi deli na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve (tretji odstavek 339. člena OZ). To pomeni, da je vsak tožnik upravičen od toženca zahtevati ¼ dosojenega, kar je skladno s sklepom o dedovanju.

**Pravna podlaga odločitve višjega sodišča**

18. Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene okoliščine primera delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnikov in zvišalo obveznost toženca za 950 EUR ter delno ugodilo toženčevi pritožbi, ker tožniki niso solidarni upniki (5. točka 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), saj niso podani ne v pritožbah uveljavljeni ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

**O stroških postopka**

19. Ker je spremenilo prvostopenjsko sodbo, je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odmere stroškov postopka pritožbi ne izpodbijata. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo stroški tožnikov 2.249,66 EUR, stroški toženca pa 1.725,06 EUR. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera (drugi odstavek 154. člena ZPP) višje sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnikov 78 %, uspeh toženca pa 22 %. Od zahtevanih 4.500 EUR je po spremembi odločitve tožnikom dosojenih 2.500 EUR (približno 56 % uspeh), toženec pa je s svojim pobotnim ugovorom v celoti propadel (100 % uspeh tožnikov). Glede na uspeh v postopku bi moral toženec tožnikom plačati 1.754,73 EUR, tožniki tožencu pa 379,51 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Po medsebojnem pobotanju mora toženec tožnikom plačati 1.375,22 EUR.

20. Uspeh tožnikov v pritožbenem postopku je 32 % (zahtevali so še 2.950 EUR), odškodnina je bila zvišana za 950 EUR. Toženec je uspel s sorazmerno majhnim delom pritožbe in zaradi odločitve, da upnikom ne odgovarja solidarno, posebni stroški niso nastali (tretji odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je zato odločilo, da mora toženec tožnikom povrniti 32 % njihovih stroškov pritožbenega postopka, ki jih je odmerilo na podlagi vloženega stroškovnika in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Za sestavo pritožbe je priznalo 375 odvetniških točk (tar. št. 22/1 OT), prištelo 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), 30 % za zastopanje dodatnih treh strank (prvi odstavek 7. člena OT), 22 % DDV in 195 EUR sodne takse za pritožbo. Skupaj znašajo potrebni stroški tožnikov 558,99 EUR.

21. Stroške postopka mora toženec tožnikom povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP). Če jih ne bo, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga (red. L. Ude, A. Galič), GV Založba, Ljubljana 2005, str. 144. 2 Sodba Okrajnega sodišče v Novem mestu I K 20104/2017 z dne 29. 11. 2021. 3 Sodišče prve stopnje oškodovanca ni neposredno zaslišalo, saj je oškodovanec že umrl, pač pa je prebralo njegovo izpovedbo podano v kazenskem postopku, tako da je imelo višje sodišče enake spoznavne možnosti kot prvostopenjsko sodišče.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia