Jedro

Vzpostavitev prejšnjega stanja temelji na določbah 6., 18. in 19. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR) in na 58. ter 159. členu Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96, v nadaljevanju SZ).

Tožnica je na podlagi 2. odstavka 19. člena ZSR obdržala pravico uporabljati prejšnje stanovanje, saj je skupaj z očetom, imetnikom stanovanjske pravice, stanovanje uporabljala več kot dve leti. Ker so se vsi uporabniki razen tožnice odselili, je tožnica že po zakonu vstopila v pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku Republike Slovenije in odločilo, da mora T. P. izprazniti garsonjero v tretjem nadstropju stanovanjske hiše v na R. ulici v Ljubljani, in jo izročiti tožeči stranki. Nadalje je ugodilo primarnemu nasprotnemu tožbenem zahtevku in odločilo, da mora Republika Slovenija s T. P. skleniti najemno pogodbo za triinpolsobno stanovanje v pritličju stanovanjske hiše na naslovu Z. ali za drugo enakovredno stanovanje, do zagotovitve uporabe navedenega stanovanja pa T. P. ni dolžna izprazniti in izročiti garsonjere na R. ulici.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo Republika Slovenija zaradi bistvene kršitve iz 1. odstavka 354. člena ZPP in iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev o nasprotni tožbi. V obširni reviziji zatrjuje več nasprotij med razlogi v sodbah ter med razlogi in listinami v spisu. Razlogi so po njenem mnenju tudi nejasni.

Napačna presoja, da je šlo za menjalno pogodbo, je imela za posledico tudi napačno uporabo določb Zakona o stanovanjskih razmerjih, posebej 19. člena. Revidentka poudarja, da so predmet menjave sicer lahko tudi pravice (to je tudi pridobitev prioritete za drugo stanovanje), zaradi katere je dejansko toženkin oče izročil stanovanje na Z., vendar ta pravica ni bila v pravnem prometu. Zato Republika Slovenija predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem primeru še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da Republika Slovenija v reviziji izrecno izpodbija le odločitev o nasprotni tožbi. Ker se zavrnilni del prvostopenjske sodbe nanaša le na paricijski rok, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s problemom tega roka iz odločitve o tožbi, medtem ko je čas izselitve v odločitvi o nasprotni tožbi jasno določen. Čas izselitve je vezan na čas dodelitve prejšnjega oziroma drugega enakovrednega stanovanja. Ne glede na to pa ni v interesu Republike Slovenije, da ugovarja zoper odločitev glede roka v 1. odstavku izreka prvostopenjske sodbe, saj je takšen izrek v njeno korist in ne v korist T. P.. Procesni ugovor v tej zvezi zato ni utemeljen.

Analiza razlogov v obrazložitvi revizije nadalje kaže, da se Republika Slovenija kot nasprotna tožena stranka (v nadaljevanju toženka) nikakor ne strinja z dokazno oceno izpovedi priče in T. P. kot nasprotne tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na eni strani, ter oceno listin v spisu. Že sodišče druge stopnje je tozadevne pritožbene ugovore obravnavalo kot kritiko dokazne ocene in jo kot takšno tudi obravnavalo. Ugotovilo je, da je dokazna ocena na prvi stopnji pravilna. Ker sodi dokazna ocena v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, je ugovor zoper njeno pravilnost prepovedan revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče mora šteti, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Revidentka neutemeljeno vztraja pri oceni, da sta sodišči gradili svojo odločitev le na pravnem naslovu zamenjave stanovanj. Revizijsko sodišče le pripominja, da sodišče prve stopnje ne gradi svoje odločitve na zamenjavi stanovanj, temveč na dodelitvi stanovanja tožnici. Šele sodišče druge stopnje je zaradi pritožbenih ugovorov odgovorilo tudi na to vprašanje, vendar pa je odločitev ostala enaka kot na prvi stopnji. Presoja, da je bilo razpolaganje z vojaškimi stanovanji v času moratorija nezakonito, ostaja pri obeh pravnih podlagah enaka. Zato je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku Republike Slovenije. Ta odločitev je postala pravnomočna in ni predmet revizijskega preizkusa.

Še vedno pa ostaja sporno, zakaj je in ali je pravilno razsojeno o tem, da mora toženka vzpostaviti stanje kakršno je bilo pred preselitvijo tožnice iz prejšnjega triinpolsobnega stanovanja na Z., v sporno stanovanje na R. Pravna podlaga za ugoditev tudi temu nasprotnemu tožbenemu zahtevku je splošno sprejeta v sodni praksi in temelji na določbah 6., 18. in 19. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR) in na 58. ter 159. členu Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96, v nadaljevanju SZ). Pravno odločilne okoliščine za odločitev o tem sporu so bile: - tožnica je kot uporabnica pred preselitvijo v stanovanje na R. stanovala skupaj s starši v triinpolsobnem stanovanju iz Stanovanjskega sklada JLA in sicer od dodelitve tega stanovanja očetu (od leta 1985 dalje); - JLA je tožnici namesto stanovanja, v katerem je živela prej, dodelila stanovanje na R. z odločbo z dne 25.8.1991; - preselitev v manjše stanovanje je narekovalo dejstvo, da so se ostali uporabniki prejšnjega stanovanja odselili iz Slovenije; - tožnica se je iz stanovanja na Z. preselila v stanovanje na R. in v vmesnem času ni bila brez stanovanja.

Takšna dejanska podlaga (ki na revizijski stopnji ni predmet preizkusa) zadošča za pravno presojo, ki sta jo sprejeli obe sodišči. Pravilno sta materialnopravno presodili, da je tožnica na podlagi 2. odstavka 19. člena ZSR obdržala pravico uporabljati prejšnje stanovanje, saj je skupaj z očetom, imetnikom stanovanjske pravice, stanovanje uporabljala več kot dve leti. Ker so se vsi uporabniki razen tožnice odselili, je tožnica že po zakonu vstopila v pravice prejšnjega imetnika stanovanjske pravice. Če pa je tako, je pravilna tudi nadaljnja presoja sodišč druge in prve stopnje. Zaradi pridobljenega pravnega položaja uporabnice na prejšnjem stanovanju s pravicami, ki izhajajo iz tega položaja, tožnici ni mogoče odreči stanovanjskega varstva na prejšnjem stanovanju. Drugačna materialnopravna razlaga bi pomenila, da bi tožnica v primeru, če bi ostala v prejšnjem večjem stanovanju, pridobila stanovanjsko pravico, ker pa se je izselila v manjše stanovanje, prejšnje pa je imetnik stanovanjske pravice prepustil stanodajalcu, bi ostala brez vsakega stanovanja. Odločitev o nasprotni tožbi je torej pravilna.

Le zaradi jasnosti revizijsko sodišče še dodaja: Dejstvo, da se je imetnik stanovanjske pravice iz Slovenije izselil in da torej morebitni dogovor o dodelitvi še druge manjše stanovanjske enote ali pa o prednostni dodelitvi stanovanja, za Republiko Slovenijo nima nobenega pravnega učinka, na odločitev ne more vplivati. Revizijsko sodišče ponavlja, da je za pravni učinek razpolaganja s strani prejšnjih organov JLA vseeno, ali je šlo za dodelitev ali za "menjavo" ali pa za dogovor o prednostni dodelitvi, ker je sodišče vsa takšna razpolaganja v spornem času štelo za nična. Vendar pa sodišče prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice oziroma uporabnikom samo zaradi tega ne sme odvzeti dotedanjih pravic (primerjaj 6. člen, 18. člen in 19. člen ZSR v povezavi z 2. odstavkom 159. člena SZ). Drugačna materialnopravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom.

Pač pa se revizijsko sodišče v konkretnem primeru sprašuje o pravnem interesu Republike Slovenije za tožbo na izselitev iz garsonjere v tretjem nadstropju stanovanjske hiše na R. v Ljubljani. Tožeča stranka je tožbo vložila 16.3.1994 potem, ko je že enkrat umaknila tožbo proti tožnici in njeni sestri. Sodna praksa je bila tedaj že poenotena in razlaga določb ZSR in SZ v navedenem pomenu že uveljavljena. Revizijsko sodišče namreč v pravnomočno in neizpodbijano odločitev o tožbenem zahtevku Republike Slovenije ne sme posegati. Neracionalno obnašanje države ni revizijski razlog.

Revizija zato ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je potem, ko tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.