Jedro

V drugem odstavku 86. člena ZDR je opredeljena dolžnost delodajalca, da pisno obrazloži odpovedni razlog. Tožena stranka je to storila, saj se v zvezi s splošnimi negativnimi učinki ekonomske situacije sklicuje na reorganizacijo, to pa tudi v skladu z usklajeno sodno prakso predstavlja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ne zahteva pa navedena določba nadaljnje obrazložitve o tem, ali in kako je tožena stranka uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev. Pri tem je treba tudi upoštevati, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev.

Če se delodajalec v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi posameznim delavcem (katerih število ne doseže večjega števila delavcev po zakonski opredelitvi) odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnice za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2012 in še vedno traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna s tožnico vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v obvezno zavarovanje od 3. 6. 2012 do vključno 26. 12. 2012 in od ponovnega nastopa dela pri toženi stranki dalje oziroma od 26. 3. 2013, tožnico pozvati na delo, ji obračunati ter izplačati bruto plačo od 3. 6. 2012 do 26. 12. 2012 in od ponovnega nastopa dela pri toženi stranki oziroma od 26. 3. 2013, ter zavrnilo podredni zahtevek tožnice, s katerim je ta v glavnem ponovila svoj prvotni tožbeni zahtevek, poleg tega pa je (šele) s podrednim zahtevkom zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 4. 2012. 2. Sodišče je med drugim obrazložilo, da so neutemeljeni očitki tožnice, da tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ustrezno obrazložila, saj glede na določbo drugega odstavka 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) zadošča, da je v odpovedi jasno razvidna pravna podlaga odpovedi, sicer pa je odpovedni razlog pojasnil zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je izpovedal tudi, da delovnega mesta tožnice niso ukinili, temveč so zmanjšali število zaposlenih. Podobno je izpovedala tudi direktorica finančno-računovodske službe. Kljub temu, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, je tožena stranka pri določitvi presežnih delavcev upoštevala kriterije iz svoje podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju PKP), zlasti socialni kriterij. Sodišče je obrazložilo, da v konkretnem primeru uporaba vseh kriterijev po vrstnem redu, ki so določeni v PKP, ni bila zavezujoča, direktor pa naj bi izpovedal, da so uporabili vse kriterije, razen kriterija delovne uspešnosti, in sicer iz razloga, ker ocenjevanja delavcev niso redno izvajali oziroma ga vodili na pregleden način. Uporabo kriterijev je obrazložila priča M. U. (direktorica finančno-računovodske službe), in sicer da so upoštevali predvsem socialne kriterije. Tako so upoštevali starost delavcev, skupno delovno dobo in število mladoletnih otrok in na ta način primerjali vseh 16 zaposlenih v tožničinem oddelku klicni center. Dve delavki sta bili res mlajši od tožnice, vendar sta obe imeli mladoletna otroka, zato ju niso določili za presežni delavki. Sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala kriterije iz svoje PKP, le njihov vrstni red je določila drugače. Po oceni sodišča so bili uporabljeni kriteriji pravični, saj so upoštevali socialni vidik delavcev, zlasti njihove nadaljnje zaposlitvene možnosti. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih, vendar ustrezne zaposlitve za tožnico ni imela. Že pred izdajo obvestila o nameravani odpovedi tožnici je objavila razpis za delovno mesto referenta kartičnega poslovanja, na katero se je prijavila tudi tožnica, vendar je tožena stranka ni bila dolžna izbrati. Tudi naknadna zaposlitev študenta T. P. za določen čas od 9. 5. do 31. 8. 2012 ni vplivala na zakonitost tožničine odpovedi, prav tako pa na to tudi ni vplival jeseni 2012 izveden interni razpis za delovno mesto „pos operater – asistent“, na katero je bila po internem razpisu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodje oddelka II „razporejena druga delavka na delovnem mestu pos operater – asistent“, na to prosto delovno mesto pa so v okviru internega razpisa zaposlili S. H., ki je bila prej zaposlena na enakem delovnem mestu kot tožnica.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Zavrnilo je tožničine pritožbene ugovore o bistvenih kršitvah določb postopka in se strinjalo z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da delodajalec v odpovedi ni dolžan navesti vseh okoliščin za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč da mora navesti pravno podlago odpovedi in jasen razlog za odpoved, ki ga je tožena stranka navedla. Ni sledilo pritožbenemu ugovoru, da tožnica iz odpovedi ni mogla razbrati, zakaj ji je dejansko prenehalo delovno razmerje, češ da v obrazložitvi ni bila napisana uporaba kriterijev. Šlo je za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi in se tožena stranka ni bila dolžna držati kriterijev, ki jih določa ZDR v primeru večjega števila delavcev. Glede uporabe kriterijev je sprejelo obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo direktorja tožene stranke in priče M. U., da so pri toženi stranki uporabili „predvsem socialne kriterije oziroma socialne dejavnike, pri čemer so upoštevali starost delavca, skupno delovno dobo in število mladoletnih otrok in tako tožena stranka kriterijev iz PKP ni uporabila na diskriminatoren način“. Soglašalo je tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnico oziroma nemožnostjo zaposlitve na drugih delih.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj drugostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe ni odgovorilo na številne pritožbene navedbe, na katere bi v skladu z ustavno pravico do enakega varstva moralo odgovoriti. Ni se opredelilo do pritožbenih navedb o neobrazloženi oziroma neustrezno obrazloženi odpovedi, saj iz te ni razvidno, ali se delovno mesto tožnice ukinja ali se zmanjšuje število delavcev. V obrazložitvi tudi niso navedeni kriteriji, ki jih je tožena stranka uporabila pri določitvi presežnih delavcev. Sodišče druge stopnje se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je iz odpovedi jasno razvidna pravna podlaga odpovedi, takšna obrazložitev pa „ne predstavlja spoštovanja načela kontradiktornosti“. Sklicevanje sodišč na izjavo zakonitega zastopnika, da ni šlo za ukinitev delovnega mesta, temveč za zmanjšanje števila zaposlenih, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje prav tako ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede kriterijev iz PKP, temveč je le ponovilo stališče sodišča prve stopnje o tem, da jih tožena stranka ni bila dolžna uporabiti. Tožnica tega sploh ni zanikala, temveč je izpostavila, da se je tožena stranka izrecno odločila, da bo uporabila kriterije iz PKP. V zvezi s tem pa sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj ni bilo treba upoštevati kriterijev iz te pogodbe, čeprav sta njihovo uporabo zatrjevala tako zakoniti zastopnik kot tudi priča M. U. Sodišče druge stopnje se ni z nobeno besedo izreklo glede pritožbenih trditev, da je neresnično in nasproti z izjavo zakonitega zastopnika tožene stranke ter z nobenim pisnim dokazom potrjena kasnejša izjava priče U., da naj bi se kolegij družbe odločil, da se pri tožnici, ne pa pri drugih delavcih, kriterij števila mladoletnih otrok postavi pred delovno dobo. To okoliščino tožnica posebej izpostavlja ob dejstvu, da ima tožena stranka enočlansko upravo – zakonitega zastopnika, ki je bil zaslišan, pa o tem ni vedel povedati ničesar. Sodišče druge stopnje se prav tako ni izreklo o nadaljnjih pritožbenih navedbah glede dokaznega bremena o izvedenem postopku izločanja delavcev na podlagi sprejetih kriterijev, niti o navedbah glede študentskega dela T. P., kar vse govori o bistvenih kršitvah določb postopka. Izpodbija tudi materialne zaključke sodišča glede obrazložitve same odpovedi, saj izpodbijana odpoved ne vsebuje ustrezne obrazložitve. Iz nje ni jasno, ali gre za ukinitev delovnega mesta ali za zmanjšanje števila delavcev, ni jasno, ali je do odpovedi prišlo zaradi reorganizacije ali zaradi ekonomskih razlogov, prav tako pa tudi ni jasno, na kakšen način je tožena stranka prav tožnico spoznala za presežno delavko. Sklicevanje obeh sodišč na izjavo zakonitega zastopnika tožene stranke, da je šlo za ekonomske razloge in ne za ukinitev delovnega mesta, je zmotno, saj gre za razloge, ki niso bili izrecno navedeni v pisni obrazložitvi, sodišče pa zato ne sme upoštevati dodatnih oziroma naknadnih razlogov (in kar izhaja tudi iz sodbe VIII Ips 245/2012). Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno glede uporabe kriterijev iz PKP tožene stranke. Kriterije je tožena stranka uporabila, kljub temu, da ni bila vezana nanje, vendar je bila v takšnem primeru vezana na uporabo vrstnega reda kriterijev, ki so natančno določeni v PKP. Če se je tožena stranka prostovoljno odločila, da bo kriterije iz PKP upoštevala, so zanjo postali zavezujoči, kljub temu, da ni šlo za večje število delavcev. Pomembno je, da so v PKP določeni kriteriji, ki se uporabljajo po izločitveni metodi, ob takšni uporabi pa tožnica ni bila tista, ki bi bila presežna delavka, saj je priča M. U. jasno izpovedala, da je bila tožnica po kriteriju delovne dobe šele četrta najmlajša. Prav zaradi tega oziroma celo brez vednosti uprave tožene stranke je prišlo do samovoljne spremembe vrstnega reda kriterijev le pri tožnici. Tožena stranka je kriterij števila mladoletnih otrok uporabila pred kriterijem delovne dobe, kar pa je zagotovo diskriminatorno in nezakonito. Tudi če bi pri določitvi presežnih delavcev tožena stranka želela uporabiti drugačni vrstni red kriterijev, bi morala njena uprava, v konkretnem primeru njen zakoniti zastopnik, o tem sprejeti ustrezen sklep in o tem na ustrezen način obvestiti sindikat delavcev. Uprava takšnega sklepa, upoštevajoč izpoved zakonitega zastopnika, ni nikoli sprejela.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. V skladu z drugim odstavkom 86. člena ZDR (1) mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim pisno obrazložiti odpovedni razlog, kar je Vrhovno sodišče vseskozi tolmačilo kot zavezo delodajalca, da v odpovedi obrazloži dejanski odpovedni razlog in ne pravne opredelitve. Tudi sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca izhaja iz dejanske obrazložitve tega razloga, pri čemer (lahko) le dodatno upošteva (predvsem v primeru nejasnosti) tudi njegovo pravno opredelitev. Sodišče presoja odpoved v okviru odpovednega razloga, ki je opisan v odpovedi, torej delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi (2).

9. Glede na navedeno materialnopravno stališče ni pravilno stališče sodišč druge in prve stopnje o tem, da zadošča, da naj bi bilo iz odpovedi jasno razvidna pravna podlaga odpovedi. Vendar pa napačno stališče obeh nižjih sodišč v zvezi s tem še ne pomeni, da sta iz tega razloga sodbi nezakoniti, saj sta se sodišči, predvsem sodišče druge stopnje, v nadaljnji obrazložitvi ustrezno sklicevali tudi na dejanske razloge odpovedi, ki jih je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici navedla tožena stranka. Tako iz obrazložitve odpovedi jasno izhaja, da je tožena stranka z namenom ublažitve negativnih učinkov splošne ekonomske situacije pristopila k reorganizaciji poslovanja, to reorganizacijo oziroma racionalizacijo tudi izvedla, ukinila posamezna delovna mesta, združevala oddelke, uskladila akte o sistemizaciji, itd. Navedena obrazložitev tudi po mnenju Vrhovnega sodišča zadošča za presojo o tem, da je tožena stranka zadosti pisno obrazložila odpovedni razlog, torej v zvezi s tem ni mogoče ugotovitvi bistvenih kršitev določb postopka niti zmotne uporabe materialnega prava. Res v nadaljevanju iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ne izhaja, da naj bi šlo na delovnem mestu nadzornik-avtorizator II (ki ga je zasedla tožnica) le za zmanjšanje števila zaposlenih, temveč je le na splošno navedeno, da naj bi delodajalec ukinil posamezna delovna mesta, oziroma združeval oddelke; prav tako iz odpovedi ne izhaja, da naj bi tožena stranka za določitev presežnih delavcev uporabila kriterije in kako (o vsem tem sta izpovedala zakoniti zastopnik in priča v sodnem postopku). Klub temu ta izostanek še ne pomeni, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz tega razloga nezakonita.

10. Kot navedeno je v drugem odstavku 86. člena ZDR opredeljena dolžnost delodajalca, da pisno obrazloži odpovedni razlog. Tožena stranka je to storila, saj se v zvezi s splošnimi negativnimi učinki ekonomske situacije sklicuje na reorganizacijo, to pa tudi v skladu z usklajeno sodno prakso predstavlja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka in sodišči sta tudi v svojih pojasnilih oziroma v obrazložitvi ostala v okviru tega razloga (3). Ne zahteva pa navedena določba nadaljnje obrazložitve o tem, ali in kako je tožena stranka uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev. Pri tem je treba tudi upoštevati, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev. To na drugi strani seveda ne pomeni, da dokazno breme odpovedi konkretnemu delavcu s strani delodajalca ni na strani delodajalca (prvi odstavek 82. člena ZDR). Glede na to, kljub dejansko pomanjkljivim in nejasnim navedbam v odpovedi glede zmanjšanja oziroma ukinitve posameznih delovnih mest in uporabe kriterijev, revizijsko sodišče ne ugotavlja, da bi bila odpoved nezakonita zaradi te neobrazloženosti ali premajhne obrazloženosti oziroma, da tožnici v zvezi s tem v sodnem postopku ni bila dana možnost obravnavanja.

11. Ob ugotovitvi sodišč druge in prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za tako imenovano individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne odpoved večjemu številu delavcev iz istega razloga, se revizijsko sodišče tudi pridružuje stališču sodišč druge in prve stopnje, da v takšnem primeru tožena stranka ni bila dolžna uporabljati kriterijev za določitev presežnih delavcev iz ZDR oziroma svoje PKP, ki uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev določa le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev (42. in 43. člen).

12. Ker pa je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da se je ne glede na navedeni pravni okvir tožena stranka odločila za uporabo kriterijev za določitev delavcev, ki jim bo prenehalo delovno razmerje, je za odločitev v tej zadevi pomembno, katere kriterije je pri tem upoštevala (ali se je pri tem odločila za uporabo kriterijev po njeni PKP in na kakšen način), kako jih je uporabila in ali jih je uporabila pravilno. Če se namreč delodajalec tudi v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi posameznim delavcem (katerih število ne doseže večjega števila delavcev po zakonski opredelitvi) odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije(4) dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce.

13. V zvezi s tem sta sodbi sodišč druge in prve stopnje nejasni oziroma nimata ustreznih razlogov, kar kot bistveno kršitev določb postopka uveljavlja tožnica v reviziji (gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tako se sodišče druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje sklicuje na izpoved direktorja tožene stranke in priče M. U., ki naj bi pojasnila, da so uporabili vse kriterije iz PKP, razen kriterija delovne uspešnosti, v nadaljevanju pa da so uporabili predvsem socialne kriterije oziroma socialne dejavnike, pri čemer so upoštevali starost delavcev, skupno delovno dobo in število mladoletnih otrok. Ta obrazložitev nikakor ne omogoča jasnega vpogleda in preizkusa, kako je tožena stranka kriterije sploh upoštevala in kako je na podlagi prav teh kriterijev določila posamezne presežne delavce, med njimi tožnico. Zlasti je uporaba kriterijev lahko vprašljiva glede na določbo PKP, ki določa uporabo kriterijev po izločitveni metodi, pri čemer je prvi kriterij delovna uspešnost delavca, nato strokovna izobrazba delavca oziroma sposobnost za delo, sledi delovna doba delavca v družbi, nato (skupna) delovna doba delavca, nato zdravstveno stanje delavca, nato socialno stanje delavca in njegove družine, nazadnje pa število mladoletnih otrok; v primeru uporabe tega (zadnjega) kriterija iz PKP izhaja, da imajo prednost pri ohranitvi zaposlitve – starši treh ali več mladoletnih otrok oziroma delavci – edini hranitelji družine z mladoletnimi otroki. Tudi starost delavcev ni kriterij, ki bi ga določala PKP, kot navedeno pa je tudi delovna doba (skupna) delavca v PKP navedena kot kriterij za delovno dobo delavca v družbi. V zvezi z uporabo kriterijev se sodišči tudi nista dovolj jasno opredelili do navedb tožene stranke v zvezi z dejansko uporabo kriterijev – glede katerih je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da se je za uporabo kriterijev odločilo vodstvo in da so upoštevali vse kriterije iz PKP, razen kriterija delovne uspešnosti, priča M. U. pa je izpovedala nekoliko drugače, saj naj bi bil način uporabe kriterijev po njeni izpovedi „do neke mere“ v skladu z določili PKP, da naj bi bil „nabor kriterijev“ iz PKP nekoliko drugačen, da naj bi o tem odločil „kolegij družbe“, vendar brez pisnega dokumenta, itd. 14. Zaradi navedenih pomanjkljivosti izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to pa je razlog za razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

15. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti vse pomanjkljivosti oziroma nejasnosti, na katere opozarja revizijsko sodišče, zlasti glede uporabe konkretnih kriterijev za določitev presežnih delavcev in pri tem ugotoviti, kateri so bili ti kriteriji, kako je bila prav tožnica v primerjavi z drugimi primerljivimi delavkami določena za presežno delavko, ki ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi in pri tem, ali je tožena stranka kriterije sploh pravilno uporabila. Revizijsko sodišče opozarja tudi na pravilo o dokaznem bremenu.

16. Posledica navedene odločitve je tudi, da se odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Določba je bila v prvotnem besedilu zakona nekoliko drugačna, vendar ne bistveno.

Op. št. (2): Primerjaj z odločbami Vrhovnega sodišča VIII Ips 69/2008, VIII Ips 124/2012, VIII Ips 77/2012, VIII Ips 233/2012, VIII Ips 235/2012, itd. Prav v skladu z navedenimi stališči sodne prakse je novi ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena določil, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Op. št. (3): Zato v zvezi s tem ni ustrezno revizijsko sklicevanje na odločbo VIII Ips 245/2012. Op. št. (4): Delodajalec se v takšnem primeru lahko odloči, da bo uporabil že opredeljene kriterije v svoji PKP, ki sicer izrecno veljajo le za odpoved večjemu številu delavcev, ali pa oblikuje druge.