Jedro

Kjub temu, da se je obdolženec v ponovljenem postopku branil z molkom, pa njegovi prejšnji zagovori (katere je sodišče prve stopnje prebralo in jih v izpodbijani sodbi tudi ocenilo) v povezavi z listinsko dokumentacijo: poročilom CSD in zdravniškim izvidom (iz katerega izhaja, da je v posledici obdolženčevega pretepanja -tudi s palico - kritičnega dne oškodovanka utrpela številne udarnine in podpludbe po hrbtu, zadnjici, spodnjih okončinah ter desni roki in izvin desnega zapestja udarnine) tudi po oceni sodišča druge stopnje ne dopuščajo dvoma v zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o surovem ravnanju obdolženca s takrat 13-letno hčerko. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da takšno sicer enkratno pretepanje otroka, ki pa je pustilo vidne sledove skoraj po celem telesu oškodovanke ter zahtevalo tudi zdravniško oskrbo oškodovankinega zapestja, presega običajne vzgojne prijeme in kaznovanje staršev. Pravilnosti takšne dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje, zato pritožba zgolj s sklicevanjem na tisti del zagovora obdolženca, v katerem je obdolženec prikazoval neprimerno oškodovankino vedenje kot vzrok za takšno svoje ravnanje, ne morejo omajati.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega F. L. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in na 50.000,00 (petdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po členu 201/II KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V plačilo pa je obdolžencu naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po členu 370. ZKP pritožil obdolženčev zagovornik ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podrejeno pa tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec iz Ljubljane A. P. je v svojem pismenem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo ter tako ni podana, v pritožbi nakazovana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prepričljivi so razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih je sodišče prve stopnje ob oceni zagovora obdolženca (ki tudi sam priznava, da je dne 23.10.1995 svojo takrat 13-letno hči z rokami in leseno palico večkrat udaril), poročila Centra za socialno delo in zdravniškega izvida Splošne bolnice B... zaključilo, da je obdolženec storil, v obsegu in na način kot izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, očitano mu kaznivo dejanje. Neutemeljene so navedbe v pritožbi, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo na dokaze, ki bi morali biti izločeni. Sodba sodišča prve stopnje se ne opira na izpovedbe obdolženčeve žene in oškodovanke (hčerke), ki sta v ponovljenem postopku izkoristili pravno dobroto iz 236. člena ZKP in v posledici česar je sodišče prve stopnje njune izpovedbe izločilo iz spisa. Kjub temu, da se je obdolženec v ponovljenem postopku branil z molkom, pa njegovi prejšnji zagovori (katere je sodišče prve stopnje prebralo in jih v izpodbijani sodbi tudi ocenilo) v povezavi z listinsko dokumentacijo: poročilom CSD in zdravniškim izvidom (iz katerega izhaja, da je v posledici obdolženčevega pretepanja - tudi s palico kritičnega dne oškodovanka utrpela številne udarnine in podpludbe po hrbtu, zadnjici, spodnjih okončinah ter desni roki in izvin desnega zapestja udarnine) tudi po oceni sodišča druge stopnje ne dopuščajo dvoma v zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o surovem ravnanju obdolženca s takrat 13-letno hčerko. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da takšno sicer enkratno pretepanje otroka - 13 letne deklice, ki je pustilo vidne sledove skoraj po celem telesu oškodovanke ter zahtevalo celo zdravniško oskrbo oškodovankinega zapestja, presega običajne vzgojne prijeme in kaznovanje staršev. Pravilnosti takšne dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca za očitano mu kaznivo dejanje, zato pritožba zgolj s sklicevanjem na tisti del zagovora obdolženca, v katerem je obdolženec prikazoval neprimerno oškodovankino vedenje kot vzrok za takšno svoje ravnanje, ne morejo omajati.

Skladno z določbo 386. člena ZKP je sodišče druge stopnje, ker je bila podana pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja le v korist obdolženca, preizkusilo tudi odločbo o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Utemeljeno je sodišče prve stopnje obdolžencu, ki do sedaj še ni bil kaznovan, izreklo pogojno obsodbo. Pri odmeri kazni in trajanju preizkusne dobe pa dovolj upoštevalo tudi časovno odmaknjenost dogodka in sta določena kazen in preizkusna doba primerni teži dejanja in stopnji obdolženčeve krivde.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Povprečnino je sodišče določilo ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer, kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ter trajanja in zamotanosti tega pritožbenega postopka.