Jedro

Določilo prvega odstavka 311. člena ZPP vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V drugem in tretjem odstavku istega člena so sicer določene izjeme od tega pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem.

Na podlagi drugega odstavka 4. čelna SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenjeno individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, je torej nezakonito. Zato ga sodišče ne sme uporabiti, četudi je na podlagi določila sedmega odstavka 157. člena ZASP na skupni sporazum vezano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II., V. in VI. točki izreka potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki plačati 764,00 EUR nadomestila za uporabo fonogramov s pripadki (III. točka izreka) in civilno kazen v znesku 1.409,30 EUR s pripadki (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek na plačilo nadomestila v višini 883,56 EUR in civilne kazni v višini 1.628,70 EUR s pripadki pa je zavrnilo (V. točka izreka). Hkrati je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov, mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti (II. točka izreka) in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 261,37 EUR s pripadki (VI. točka izreka).

2. Proti II., V. in VI. točki se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev teh delov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo pa je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek na mesečno poročanje je sodišče prve stopnje zavrnilo (primerjaj 2. točko izreka) zaradi nesklepčnosti. Pojasnilo je (7. točka obrazložitve), da je v četrtem odstavku 159. člena ZASP predpisana obveznost mesečnega poročanja uporabnikov varovalnih del kolektivni organizaciji, da je opustitev te dolžnosti prekršek ter da je v sodni praksi sprejeto stališče, da tožeča stranka te uporabnikove dolžnosti ne more neposredno uveljaviti v civilni pravdi.

6. Tudi če drži pritožbeni očitek, da ZASP opustitev dolžnosti poročanja ne opredeljuje kot prekršek, pa je ta odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Določilo prvega odstavka 311. člena ZPP vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V drugem in tretjem odstavku istega člena so sicer določene izjeme od tega pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. V ilustracijo pravilnosti presoje tega dela tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče pripominja, da se v primeru, če bi sodišče ugodilo takemu zahtevku, kaj lahko zgodi, da bi že dan po izdaji take sodbe tožena stranka prenehala priobčevati komercialne fonograme pri opravljanju svoje dejavnosti. Zato tožeča stranka upravičeno o ničemer ne bi obveščala (četudi bi jo sodba k temu zavezovala). Tožeča stranka bi proti njej sprožila izvršilni postopek, v tem postopku pa z ugovorom, da fonogramov ne predvaja več, tožena stranka ne bi mogla uspeti (primerjaj 55. člen ZIZ). Tožeča stranka pa bi jo lahko z denarnimi kaznimi kljub temu v nedogled prisiljevala (primerjaj 226. člen ZIZ), da mesečno poroča o obsegu javnega priobčevanja, čeprav tega že od izdaje sodbe dalje ne bi več počela. Tožbeni zahtevek na poročanje je torej po materialnem pravu nesklepčen, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in zato neutemeljen. Glede na navedeno pritožnik niti s sklicevanjem na drugačno odločbo civilnega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3199/2011 ne more doseči drugačne odločitve. Sicer pa gospodarski oddelek na drugačne odločbe civilnega oddelka istega sodišča ni vezan.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova plačevanja nadomestil in civilne kazni zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka. Pritožbeno stališče, da je Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju SS 2006)(1) Tarife Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju T2 2005)(2) ni derogiral, ni pravilno. Zakaj ni pravilno, je podrobno pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Tarifa, po kateri kolektivna organizacija zaračunava uporabo fonogramov, se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ali, če to ni mogoče, z odločbo Sveta za avtorsko pravo (drugi odstavek 156. člena ZASP). Tako odločbo je Svet tožeče stranke sprejel leta 2005 (T 2005), že leta 2006 pa so skupni sporazum sklenili na eni strani Obrtna zbornica Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije (Združenje za turizem in gostinstvo), na drugi strani pa tožeča stranka. Ta sporazum je bil sklenjen 11. 6. 2006. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tarifo za uporabo avtorskih del vsebujeta oba omenjena akta, pri čemer je, gledano primerjalno, tarifa (T 2005) bistveno višja od tarife iz SS 2006. 9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določilo četrtega člena SS 2006 ureja situacijo, ko individualna pogodba med uporabnikom in tožečo stranko ni bila sklenjena. V tem primeru se (drugi odstavek tega člena) šteje, da je pravica prenesena, če uporabnik položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču ali pri notarju znesek (višje) T 2005, zmanjšan za 30 %. Za uporabnike, ki nimajo sklenjene pogodbe in ki zneska ne položijo, pa te pravice ne veljajo (tretji odstavek 4. člena SS 2006). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tiste uporabnike, ki položijo znesek, SS 2006 obravnava kot kršitelje, saj jih obravnava slabše kot tiste uporabnike, ki individualno pogodbo s tožečo stranko sklenejo.

10. Kot izhaja iz četrtega odstavka 157. člena ZASP mora skupni sporazum obsegati tudi tarifo (1. točka) in med drugim okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Plačevanje ali neplačevanje nadomestila pa ni tista okoliščina, ki jo ima v mislih 4. točka tretjega odstavka 157. člena ZASP.

11. Da je pritožbeno stališče, po katerem je treba v dani situaciji, ko individualna pogodba s tožečo stranko ni sklenjena, uporabiti T 2005 pravno zmotno, izhaja (1) iz drugega odstavka 158. člena ZASP, (2) iz tretjega odstavka 168. člena ZASP in nenazadnje iz (3) drugega odstavka 1. člena T2005. 12. Določilo drugega odstavka 158. člena ZASP tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenjeno. Ker to določilo menja le eno tarifo, s tem izključuje več različnih tarif. Prav določilo drugega odstavka 158. člena ZASP pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač mogoče govoriti o kršitvi pravice. Na podlagi drugega odstavka 4. čelna SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenjeno individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, je torej nezakonito. Zato ga sodišče ne sme uporabiti, četudi je na podlagi določila sedmega odstavka 157. člena ZASP na skupni sporazum vezano. Že zato s sklicevanjem na tretji odstavek četrtega člena SS 2006, na katerega odkazuje drugi odstavek istega člena, tožeča stranka ne more doseči uporabe T2005. 13. Določilo drugega odstavka 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko stranke skupnega sporazuma skladno s četrtim odstavkom 157. člena ZASP določijo tarifo za določeno vrsto uporabnikov, posebej določijo tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelje varovanih del. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

14. V 8. točki te obrazložitve je pojasnjeno, da uporaba T 2005 pripelje do bistveno višjega nadomestila kot v primeru uporabe tarife iz SS 2006. Tudi zato, ker je kaznovalna funkcija pridržana zakonodajalcu (primerjaj 28. člen Ustave) se z razlago, ki jo pritožba skuša dati sporazumu 2006 in bi vodila do uporabe tarife 2005 v tej zadevi, pritožbeno sodišče ne strinja.

15. K gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče še dodaja, da določilo drugega odstavka 1. člena T 2005 samo odkazuje neuporabo skupnega sporazuma, v kolikor je ta sporazum sklenjen. T 2005 torej sama izključuje zaračunavanje nadomestil po njunih parametrih.

16. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je za čas veljavnosti T 2005 nadomestilo in civilno kazen presojalo po določilih T 2005, od uveljavitve SS 2006 dalje pa po tem aktu. Zato pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Pritožbo proti odločitvi o stroških postopka je tožeča stranka vložila le v posledici pritožbe proti glavni stvari. Ker pa je pritožba proti odločitvi o glavni stvari neutemeljena, je posledično neutemeljena tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških. Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ker pa v odgovoru na pritožbo tožena stranka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli doprineslo k odločitvi o pritožbi, mora tudi tožena stranka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Odgovor na pritožbo namreč pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo.

(1) Ur. l. RS, št. 107/2006

(2) Ur. l. RS, št. 86/2005