Jedro

Čeprav toženec predlaga izvedbo dokaza z izvedencem, sodišče brez predloga stranke ni dolžno opraviti glavne obravnave. Če sicer sporno dejstvo ni pomembno za odločitev, pa obravnave ni dolžno razpisati niti po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja plačilo računa za obdobje med 4. 6. 2008 in 4. 6. 2009, ki se nanaša na omrežnino, uporabo električne energije po višji in mali dnevni tarifi, skupaj s pripadajočo trošarino. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo ter odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 125568/2010 z dne 27. 10. 2010 ostane v celoti v veljavi. Tožencu je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 82,82 EUR z obrestmi.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik sodišču očita, da bi moralo opraviti glavno obravnavo. Meni namreč, da je bilo med strankama sporno dejansko stanje. Sam je predlagal dokaz z izvedencem grafološke stroke. Trdil namreč je, da je delovni nalog z dne 4. 6. 2009 neverodostojen, saj podpis na njem ni njegov. Sodišče se do tega ni opredelilo. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče opraviti glavno obravnavo ter sporno vprašanje razčistiti. Sicer pa ponavlja trditve, ki jih je podal že pred sodiščem prve stopnje. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (458. člen ZPP - Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s kasnejšimi spremembami)). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec končni odjemalec električne energije na naslovu T.. Za odjemno mesto na tem naslovu je tožeča stranka izstavila račun št. 3638090 za obdobje od 4. 6. 2008 do 4. 6. 2009. Slednje je tudi terjatev, ki jo vtožuje v tej pravdi. Sodišče je na drugi strani sodbe tudi ugotovilo, na katere postavke se terjatev nanaša. Bistvena dejanska ugotovitev je, da so bile postavke obračunane glede na stanje števca dne 10. 7. 2009. 6. Prej navedeno relevantno stanje števca izhaja iz primopredajnega zapisnika, ki ga je predložil sam toženec (priloga B5).

7. Sodišče je nadalje ugotovilo, da toženec ni dokazal, da bi prav ta račun plačal. Njegova dokazila tudi ne izkazujejo, da bi prav na račun vtoževane terjatve kar koli plačal. Ker je tako, je bilo zahtevku pravilno ugodeno.

8. Toženec v pritožbi sicer uveljavlja procesne kršitve, ker naj bi sodišče ne izvedlo glavne obravnave, ker naj bi ne postavilo izvedenca grafološke stroke, ki ga je sam predlagal ter, ker naj ne bi odgovorilo na njegove navedbe v zvezi s ponarejenim delovnim nalogom. Vse tri procesne kršitve so v medsebojni zvezi. Če bi bilo namreč dejstvo, ki ga je želel toženec dokazovati z izvedencem grafološke stroke, pravno relevantno, potem namreč ne bi bil izpolnjen pogoj po 1. odstavku 454. člena ZPP, ki sodišču omogoča, da v sporu majhne vrednosti odloči brez obravnave, zgolj na podlagi pisnega gradiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstvo, ki ga je toženec želel dokazovati z izvedencem, v resnici ni pravno relevantno. Toženec je trdil, da je podpis na delovnem nalogu z dne 4. 6. 2009 (priloga A1) ponarejen. Vendar ta delovni nalog ni bil podlaga za izračun dolga v tem postopku, marveč je bil to primopredajni zapisnik, v katerem je označeno stanje števca. Slednja listina pa ni sporna.

9. Tudi če bi se torej izkazalo, da je podpis na delovnem nalogu (priloga A1) v resnici ponarejen oziroma ni toženčev, to na odločitev o tem, da je terjatev nastala, ne bi v ničemer vplivalo. Ker je tako, sodišče prve stopnje tudi ni kršilo toženčeve pravice do izjave, ker so do nerelevantnih trditev ni opredelilo. Prav tako ni bila kršena njegova pravica do dokazovanja, saj je bil dokaz z izvedencem predlagan za dokazovanje dejstva, ki na odločitev v ničemer ne more vplivati. Z dokazom bi bilo namreč lahko dokazano le-to, da toženec naloga, ki pa ni neposredna podlaga za odločitev v tej pravdi, ni podpisal. 10. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

11. Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja. Stroški za to vlogo tako za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP), zato jih pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo.

12. Pritožbeno sodišče pa še pojasnjuje, da je po vložitvi pritožbe in po vložitvi odgovora na pritožbo, tožeča stranka poslala vlogo z „utesnitvijo tožbenega zahtevka“. Podlaga tega akta (ki je delni umik tožbe) naj bi bilo dejstvo, da je toženec dolg v pretežnem delu poplačal. Vendar pa tožbe po koncu glavne obravnave več ni mogoče umakniti (188. člen ZPP). Tudi dejstvo, da naj bi toženec dolg po izdaji sodbe sodišča prve stopnje poravnal, sega izven časovnih meja pravnomočnosti. To pomeni, da bi to dejstvo ob morebitni izvršbi (za katero pa glede na utesnitev zahtevka najbrž ni bojazni) to dejstvo lahko ugovarjal.