Jedro

Ker delavec lahko doseže ugotovitev nezakonitosti odpovedi le po sodni poti, je bila tožba tožnice (noseče delavke) za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga potrebna. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki, ki je tožbeni zahtevek pripoznala, utemeljeno naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločitev o stroških postopka v točki 3 izreka sodbe na podlagi pripoznave.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožeči stranki z dne 21. 5. 2010 za delovno mesto prodajalke na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2007 (točka 1 izreka), toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji od prenehanja delovnega razmerja dalje zagotoviti vse pravice in obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, plačati zapadle mesečne plače v višini bruto 900,58 EUR, od bruto zneskov obračunati in za tožnico vplačati davke in prispevke, od neto zneskov plač pa zakonske zamudne obresti, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter tožnico prijaviti v obvezno zdravstveno zavarovanje, vse v roku 8 dni (točka 2 izreka) in tožnici povrniti stroške postopka v višini 267,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (točka 3 izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka (točka 3 izreka) se je pravočasno iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep o stroških postopka razveljavi. Navaja, da je sodišče uporabilo napačen člen, na podlagi katerega je odmerilo stroške postopka. Ker tožena stranka za nosečnost tožnice ni vedela, tudi ni mogla vedeti, da obstajajo ovire za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tako zavestno ni povzročila položaja, zaradi katerega je tožeča stranka morala vložiti tožbo. Poleg tega pa bi lahko tožnica spor s toženo stranko rešila mirno, saj bi jo lahko pozvala na odpravo odpovedi in jo z njeno situacijo seznanila, tako da ne bi bilo potrebno sprožiti sodnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka za tožničino nosečnost ni vedela, zato ni dolžna kriti stroškov, ki jih je imela tožnica z vložitvijo tožbe. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska izjava volje, ki povzroči prenehanje pogodbe o zaposlitvi in učinkuje z dnem vročitve nasprotni stranki. Tožena stranka je tako z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 5. 2010 (A6) samostojno in neodvisno od volje tožnice vplivala na prenehanje delovnega razmerja. Pogodba o zaposlitvi je bila tožnici odpovedana, odločeno pa je bilo tudi, da ji delovno razmerje pri toženi stranki preneha z iztekom tridesetdnevnega odpovednega roka, ki je začel teči naslednji dan po vročitvi odpovedi. Tožeča stranka je ravnala skladno s 3. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in v določenem roku vložila tožbo na pristojno delovno sodišče, saj ZDR ne določa drugačne poti za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in delodajalec odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ne more enostransko razveljaviti. Ker je tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala v celoti, je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave skladno s 1. odstavkom 316. člena ZPP, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo. Tako tožena stranka v pravdi ni uspela in je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožeči stranki povrniti povzročene pravdne stroške pravilna, saj temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka uporabiti določilo 157. člena ZPP. Po tem določilu morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer prvi, da tožena stranka ni dala povoda za tožbo in drugi, da je tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala v odgovoru na tožbo, oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. V tej zadevi prvi pogoj ni bil izpolnjen, saj je tožena stranka z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, tožnici dala povod za tožbo.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev o stroških postopka (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih tožena stranka ni priglasila.